VSL sodba I Cp 1808/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči vrniti posest parcel naštetih v I. točki izreka in ji naložilo, da tožeči plača 2.224,06 EUR pravdnih stroškov (III. točka pritožbe).

2Odločitev sodišča iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da je izrek sodbe napačen, ker je sodišče izpodbijani toženi stranki navedlo ID znak 000, namesto pravilno: ID znak 001. Tožena stranka vztraja, da ima pravni naslov za uporabo zemljišč kljub temu, da je zakupna pogodba potekla 30. 6. 2009, ker je v 12. členu pogodbe določeno, da v primeru, ko zakupnik po izteku pogodbe zemljišče uporablja tudi naprej, zakupodajalec pa temu ne nasprotuje, se šteje, da je sklenjena nova zakupna pogodba, za prvotno dogovorjeno obdobje 10 let, pod enakimi pogoji kot prva. Čeprav so bile nepremičnine, ki so predmet pravde vrnjene denacionalizacijskem upravičencu, so mu bile vrnjene le v last, ne v posest, zato določila 11. člena Zakupne pogodbe v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti in zakupna pogodba velja do 30. 6. 2019. Vsa zemljišča ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč, ki je bil pred tem v družbeni lastnini. Tožena stranka listine, ki bi dokazovala, da so bile nepremičnine predniku tožeče stranke vrnjene le v last sicer nima, vendar pa navedeno potrjuje dejstvo, da je za ta zemljišča v teku komasacijski postopek. Tožena stranka je bila pripravljena za čas do končanja komasacijskega postopka ponuditi v uporabo tudi nadomestna zemljišča, vendar med pravdnima strankama do takšnega dogovora ni prišlo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbena trditev, da je sodišče zmotno navedlo ID znak 000, namesto pravilno ID znak 001, ne predstavlja kršitve pravdnega postopka, ampak očitno pisno napako pri izdelavi pisnega odpravka, ki jo bo odpravilo sodišče prve stopnje z izdajo popravnega sklepa (328. člen ZPP).

5Tožeča stranka v tej pravdi zahteva varstvo lastninske pravice na nepremičninah, ki so naštete v I. točki izreka, vrnitveno oziroma z vindikacijsko tožbo (92 člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Da lastnik zemljišča s svojim vrnitvenim zahtevkom lahko uspe SPZ zahteva izpolnitev 3 pogojev:

- stvar katere vrnitev se zahteva, mora biti individualno določena;

- dokazati mora, da je lastnik te stvari;

- da se stvar, ki je njegova last, nahaja pri toženi stranki.

6Tožnika sta solastnika parcel navedenih v I. točki izreka do celote. Kako veliki so njuni idealni deleži, je za odločitev v tej pravdi nepomembno. Nepomembna je tudi pritožbena navedba, da je v teku komasacijski postopek. V času postopka komasacije ni dovoljeno razpolagati z zemljiščem, ni pa to ovira za uveljavitev varstva lastninske pravice.

7Da sta tožnika solastnika parcel, navedenih v I. točki izreka do celote, sledi iz zemljiške knjige. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način (37. člen SPZ). Pravica do posesti je ena od temeljnih upravičenj lastninske pravice. Z zahtevkom stvarnopravne narave je tožeča stranka poskrbela za zaščito svoje lastninske pravice, ker odločanje o izročitvi zemljišča v posest ni predmet denacionalizacijskih odločb. Ker v pritožbenem postopku ni sporno, da se v I. točki izreka naštete nepremičnine, nahajajo v posesti tožene stranke, je tožeča stranka izpolnila vse pogoje za varstvo svoje lastninske pravice, z vindikacijsko tožbo (92. člen SPZ) in se tožena stranka takšnemu vrnitvenemu zahtevku lahko upre samo z ugovorom, da ima na stvari pravico, na podlagi katere na njej upravičeno izvršuje posest.

8Tožena stranka tudi v pritožbenem postopku vztraja, da ima zemljišča v posesti na podlagi veljavnega pravnega naslova, in sicer s konkludentnimi ravnanji podaljšane zakupne pogodbe. Z vprašanjem, ali ima tožena stranka pravni naslov za uporabo nepremičnin, se je sodišče obsežno ukvarjalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točki 15 in naslednjih. V 17. točki obrazložitve je kot bistveno izpostavilo, da iz 11. člena sledi, da pogodba preneha, če bo v zakup dano zemljišče ali njegov del, pravnomočno vrnjen v postopku denacionalizacije. Odločba o denacionalizaciji je postala pravnomočna leta 2005, kar v pritožbenemu postopku ni sporno. Stališče pritožbe, da je tožena stranka uporabljala zemljišča tudi po izteku zakupne pogodbe in da zakupodajalec Sklad kmetijskih zemljišča in gozdov temu ni nasprotoval, je ovrglo že sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve, kjer je obravnavalo elektronsko sporočilo svetovalke na Skladu kmetijskih zemljišč, ki ga je naslovila na toženo stranko. Iz tega pa sledi, da vsa zemljišča, ki so predmet pravde, niso več predmet zakupne pogodbe, ker so bila vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Vse navedeno ne daje podlage za materialnopravni zaključek kot ga želi uveljaviti pritožba, da je bila zakupna pogodba molče podaljšana za nadaljnjih 10 let. Prenehanje zakupa je bilo dogovorjeno že pogodbeno, in sicer še predno se je pogodba 30. 6. 2009 iztekla. Ker tožena stranka nima pravnega naslova za uporabo zemljišč, katerih lastnika sta tožnika, se tožbenemu zahtevku ne more uspešno upreti. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna.

9Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka določb ni ugotovilo, prav tako tudi ne nepravilne uporabe materialnega prava, je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama. Tožeča stranka, ki je z odgovorom na pritožbo uspela stroškov pritožbenega postopka ni priglasila (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).