VSL sodba I Cpg 50/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu III. točke in v IV. točki izreka potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 17.355,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 06. 2011 dalje in zavrnilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice od 24. 06. 2011 do 26. 06. 2011.

2Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Iz pritožbenih navedb je razvidno, da pritožnica ne izpodbija sodbe v delu točke III. izreka, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo del obrestnega zahtevka tožeče stranke, zato je šteti, da je izpodbijan zgolj tisti del sodbe, v katerem tožena stranka v postopku ni uspela.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

Razlogi izpodbijane sodbe

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi pogodbe o distribuciji videogramov z dne 07. 12. 2005. Predmet omenjene pogodbe je bila poddistribucija videogramov izdajatelja (tožeče stranke) na maloprodajnem trgu na območju Slovenije, ki jo je za račun izdajatelja opravljala tožena stranka. Tožeča stranka je toženi stranki dobavljala filme na DVD nosilcih, tožena stranka pa je te filme prodajala trgovinam in tožeči stranki pošiljala obračune prodaje, na podlagi katerih je tožeča stranka toženi stranki izdajala račune glede dobavljenih in prodanih videogramov, toženi stranki je pripadal rabat v višini 20% za vsak prodan izvod videograma. Tožena stranka svojih obveznosti ni izpolnila, dobavljenega blaga ni v celoti plačala, sodišče prve stopnje pa je njen ugovor, da ni mogoče ugotoviti obstoja in višine terjatve tožeče stranke zavrnilo, ker ni bil konkretiziran. Prav tako je zavrnilo ugovor tožene stranke, da terjatev še ni zapadla v plačilo, češ da so med pravdnima strankama potekali pogovori v smeri kompenzacije medsebojnih terjatev, in ugovor, da je zaradi nerednih dobav prišlo do zaostritev odnosov med toženo stranko in nekaterimi njenimi strankami, trgovinami na maloprodajnem trgu, ter tožbenemu zahtevku na plačilo računov ugodilo.

Navedbe v pritožbi

7Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ima predmetna pogodba o distribuciji naravo komisijske pogodbe. Iz 801. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 - Odl. US, 40/2007 – v nadaljevanju OZ) izhaja, da mora komitent povrniti komisionarju stroške, ki so bili potrebni za izvršitev naročila. Tožena stranka je že prej navedla, da so ji nastali dodatni stroški glede izvršitve naročila za tožečo stranko, in sicer stroški pozicioniranja in reklamiranja izdelkov tožene stranke, za kar pa je glede na dejstvo, da so pogovori med pravdnima strankama potekali ustno, predlagala zaslišanje direktorja tožene stranke GL. To je praktično edini možni dokaz tožene stranke, s katerim je želela dokazati, da je od tožeče stranke zahtevala povračilo dodatnih stroškov, ki jih je imela glede pozicioniranja in reklamiranja. Tožena stranka je tekom dogovarjanj o dejanski višini dolga uveljavljala pobotni zahtevek medsebojnih terjatev, direktor GL pa bi lahko natančno specificiral terjatev, tako po višini kot po datumu nastanka stroškov. Sodišče je izvedbo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič zavrnilo kot nepotrebne, s čimer je zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni dalo možnosti učinkovitega nastopanja pred sodiščem. Poleg tega je sodišče s tem, ko se ni opredelilo do navedb tožene stranke glede dodatnih stroškov, zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v tem delu je sodba pomanjkljivo obrazložena in se kot takšna ne da preizkusiti.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

8Prvostopenjsko sodišče se do navedb tožene stranke glede dodatnih stroškov v zvezi s pozicioniranjem in reklamiranjem sicer res ni opredelilo, vendar zgolj zaradi tega ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

9Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje direktorja G. L. Tožeča stranka je terjatev utemeljevala na računih, izstavljenih toženi stranki, ki jih je v dokazne namene tudi predložila. Ob tem, ko ni sporno pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, izstavljeni računi tožeče stranke (priloga A10 - A56) v zadostni meri utemeljujejo terjatev tožeče stranke ob predpostavki, da tožena stranka posameznim računom ni konkretizirano ugovarjala. Nekonkretizirane navedbe tožene stranke, da je imela velike dodatne stroške s pozicioniranjem in reklamiranjem, ne predstavljajo navedb, s katerimi bi osporavala terjatve tožeče stranke po posameznih vtoževanih računih. Navedbe tožene stranke, tudi v kolikor bi bile konkretizirane, bi kvečjemu utemeljevale obstoj nasprotne terjatve tožene stranke, kar pa samo po sebi še ne izključuje utemeljenosti zahtevka tožeče stranke. S tem v zvezi pa je zmotno pritožbeno sklicevanje, da je tožena stranka s tem v zvezi uveljavljala pobotni ugovor. Takšen procesni akt mora tožena stranka uveljavljati na izrecen in jasen način ob podani zadostni trrditveni podlagi glede obstoja nasprotne terjatve. Ker tožena stranka tega ni storila, je sodišče pravilno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje direktorja L., saj bi, ob tako nekonkretiziranih navedbah tožene stranke, izvedba takšnega dokaza služila predvsem nedopustnemu dopolnjevanju teh navedb. Naše civilno procesno pravo ne pozna informativnih dokazov. Dokazi služijo dokazovanju trditev, na katera stranke opirajo svoje zahtevke ali ugovore, ne morejo pa dokazi nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage.

10Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje njene pravice. Dokazni predlog mora temeljiti na konkretnih trditvah (1. odst. 7. člena ZPP). Stranka, ki tako ne ravna, trpi škodne posledice take opustitve. Pravno zmotno je stališče pritožnice, da predlagani dokazi nadomeščajo manjkajočo trditveno podlago njenega ugovora. Predmet dokazovanja so dejstva, na katerih temeljijo zahtevki in ugovori strank. Vsaka stranka mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori ter predlagati dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. V obravnavanem primeru pritožnica ni zadostila prvemu bremenu, saj ni navedla dejanskega stanja, ki ustreza zahtevani pravni posledici. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega sodišče nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Če stranka ne ponudi ustrezne trditvene podlage, je kakršnokoli izvajanje dokazov odveč. Zaradi tega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič.

11Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

12Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).