VSL sklep V Kp 22495/2013

Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani kot prepozno zavrglo pritožbo zagovornikov obtoženega A. A., vloženo dne 17. 8. 2015, zoper sklep istega sodišča V K 22495/2013-541 z dne 3. 7. 2015 v delu, s katerim je predsednica senata zavrnila zahtevo obrambe za izločitev dokazov, povezanih z davčno inšpekcijskim nadzorom.

2Zoper sklep o zavrženju pritožbe so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so zagovorniki zgoraj opredeljeno pritožbo vložili občutno po izteku pritožbenega roka (ne sicer 16. 7. 2015, kot se je zapisalo nižjemu sodišču, temveč 20. 7. 2015, kar pa na pravilnost odločitve ni imelo vpliva), tj. šele dne 17. 8. 2015 – po izteku sodnih počitnic. Prvo sodišče se je utemeljeno oprlo na 83. člen Zakona o sodiščih (ZS), ki v tretjem odstavku določa, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, razen v primeru t. i. nujnih zadev. Za nujno zadevo se v skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZS šteje tudi postopek zavarovanja, pri čemer je že prvo sodišče ustrezno obrazložilo, da se citirana določba prav tako nanaša na kazenski postopek, v katerem je bilo odrejeno začasno zavarovanje (zahtevka za odvzem premoženjske koristi). Začasno zavarovanje po svoji naravi namreč pomeni začasno odredbo, ZKP v 502.d členu vsebuje tudi pojasnilno določilo, da se v postopku za začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi smiselno uporabljajo določbe o začasnih odredbah iz zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Da so postopki zavarovanja nujni, pa ZS izrecno predpisuje. Pri tem je nesprejemljivo pritožbeno razlogovanje, da se 2. točka drugega odstavka 83. člena ZS nanaša zgolj na sáme postopke zavarovanja, ne pa na postopek „erga omnes“, saj je namen zakonske ureditve ravno v tem, da se celoten kazenski postopek, v katerem je odrejen (omejevalni) ukrep začasnega zavarovanja, izpelje ter zaključi kar najhitreje. V tej luči je potrebno interpretirati tudi 502.č člen ZKP, po katerem mora sodišče o predlogu za odreditev, podaljšanje, spremembo ali odpravo začasnega zavarovanja odločiti posebej hitro; če je bilo začasno zavarovanje odrejeno, morajo namreč organi v predkazenskem postopku postopati posebej hitro, kazenski postopek pa se šteje za prednostnega. V judikaturi Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba I Ips 401/2006 z dne 30. 11. 2006) je bilo sprejeto celo stališče, da je kot nujno zadevo v smislu 9. točke drugega odstavka 83. člena ZS (kadar gre za druge zadeve, za katere tako določa zakon) mogoče šteti tudi postopke, za katere hitro postopanje predpisuje ZKP, v konkretni zadevi torej določba 502.č člena. Po vsem navedenem se za brezpredmetno izkaže pritožbeno razlikovanje med nujnimi in t. i. prednostnimi zadevami, pri čemer pritožniki niti ne konkretizirajo nobene „obširne sodne prakse VS RS“, na katero se pavšalno sklicujejo. Pritrditi je sicer pritožbi, da med nujnimi ter prednostnimi zadevami ni enačaja, kar pa ob jasnem določilu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZS za konkretno odločitev ni pomembno.

5Drži, da zoper obtoženega A. v tem kazenskem postopku ni bilo odrejeno začasno zavarovanje, temveč zoper soobtoženega B. B., kar pa ne pomeni, da je postopek nujen le za obtoženega B., za druge soobtožence pa ne. V istem kazenskem postopku, ki je nujen kot celota, kot je že bilo pojasnjeno, ne morejo (so)obstajati različne narave teka procesnih rokov za vsakega posameznega soobtoženca, kot si to zmotno predstavljajo pritožniki. Izključno kot sprenevedanje pa je mogoče označiti pritožbene navedbe, da sta obtoženi A. oziroma njegova obramba za obstoj začasnega zavarovanja izvedela šele iz vsebine izpodbijanega sklepa. Kot izkazujejo podatki spisa, Odvetniška pisarna ... zagovarja obtoženca že od samega začetka kazenskega postopka, natančneje od dne 23. 5. 2013 dalje, torej dve leti in pol, ter ji je vsebina spisovne dokumentacije brez vsakega dvoma dobro poznana. Ne glede na povedano pa se predpostavlja, da morajo zagovorniki kot kvalificirani pravni strokovnjaki storiti vse potrebno za kar najkvalitetnejše zastopanje svojega klienta, kar vključuje tudi celovito poznavanje vsebine sodnega spisa v kazenski zadevi, v kateri njihov mandant nastopa v vlogi obtoženca. Drugačne pritožbene navedbe, ki kvečjemu kažejo na nestrokovnost dela, zato ne morejo biti upoštevne.

6Nerelevantni, pa tudi sicer neutemeljeni, so pritožbeni očitki o domnevno počasnem delu sodišča prve stopnje, ki da je o „zadevi“ odločilo šele 24. 8. 2015. Zagovorniki so svojo pritožbo vložili dne 17. 8. 2015, kar pomeni, da je prvo sodišče o izpodbijanem zavrženju odločilo v tednu dni, kar nikakor ne omogoča ocene o kakršnem koli poslovanju z nepotrebnim odlašanjem.

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, s čimer ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja niti bistveno kršilo določb kazenskega postopka. Na takó ugotovljeno dejansko stanje je z zavrženjem problematizirane pritožbe kot prepozne apliciralo pravilno pravno posledico, zaradi česar ni moglo priti do zatrjevanih kršitev ustavnih in konvencijskih kavtel oziroma pravic obtoženca. Posledično je bilo treba obravnavano pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP), saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijani sklep pa je po zaključku sodišča druge stopnje pravilen ter zakonit.

8Če bo obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev predmetne pritožbe po tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.