VSK sodba Cpg 219/2015

Pritožbi tožene stranke se
delno
ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. tč. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, kolikor presega 26.754,00 EUR, tako da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 26.754,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.250,00 EUR od 23.9.2009 do plačila, od zneska 504,00 EUR pa od 16.9.2009 do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 331,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 35.504,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.000,00 EUR od 23.9.2009 do plačila, od zneska 504,00 EUR pa od 16.9.2009 do plačila (I. tč. izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 35.000,00 EUR od 23.2.2009 do 23.9.2009 (II. tč. izreka), ter še naložilo toženi stranki, da v roku 15 dni od vročitve sodbe povrne tožeči stranki 111,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. tč. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. tč. izreka) se je po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da na prvi narok za glavno obravnavo 14.11.2014 ni pristopil noben upravičeni zastopnik tožeče stranke; V.P., ki je pristopil na narok, je prokurist tožeče stranke (in nima opravljenega PDI), prokurist pa ne more zastopati stranke pred sodiščem. Opozarja na napačno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo o veljavnosti izvensodne poravnave z dne 13.7.2009 že pravnomočno razsojeno s sodbo II Pg 576/2012 z dne 7.6.2013 v zvezi s sodbo VSM, I Cpg 46/2014 z dne 10.4.2014. Pravnomočna je namreč lahko samo odločitev, da se izvensodne poravnave z dne 13.7.2009 ne razveljavi, ker niso izpolnjeni pogoji za izpodbojnost pravnega posla zaradi bistvene zmote. Ne drži pa, da je bilo že pravnomočno razsojeno, da je izvensodna poravnava veljavna, ker izostajajo razlogi, ki sicer narekujejo ničnost pravnega posla. Glede ničnosti izvensodne poravnave se je tožena stranka jasno izjasnila že v 1. pripravljalni vlogi, ki je tožeča stranka ni prerekala. V predpogodbi z dne 23.3.2009 je bila soglasno dogovorjena ara v višini 8.750,00 EUR. Ker ena stranka ne more enostransko spreminjati vsebine pogodbenega razmerja, zato plačilo zneska z dne 20.3.2009 v višini 8.750,00 EUR ne pomeni plačilo are, ampak predčasno delno plačilo denarne obveznosti (kupnine). Upnik in dolžnik se s pogodbo (tj. izvensodno poravnavo) v primeru zamude denarne obveznosti, ne moreta dogovoriti za plačilo pogodbene kazni. Pravni predniki tožeče stranke in tožena stranka so se v izvensodni poravnavi z dne 13.7.2009 dogovorili za plačilo denarne obveznosti 17.500,00 EUR. V primeru zamude pa naj bi tožena stranka plačala dvakratnik glavnice in še zakonske zamudne obresti. Dejansko gre za obid kogentnih določb o prepovedi pogodbene kazni za zamudo pri plačilu denarnih obveznosti. V primeru, da tožena stranka ne bi podpisala poravnave, bi morala vrniti dvojno aro v višini 17.500,00 EUR in znesek zaradi razveze pogodbe. Ker pa je tožena stranka podpisala sodno poravnavo pod pritiski, začinjenimi z grožnjami o kazenski ovadbi, pa naj bi sedaj morala vrniti kar 35.000,00 EUR, kljub temu, da naj bi prejela le 17.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo A.G. in S.K., s čimer je kršilo 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da se le-ta zavrne kot neutemeljena ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba uvodoma opozarja, da na prvi narok za glavno obravnavo dne 14.11.2014 ni pristopil noben upravičeni zastopnik tožeče stranke, ampak prokurist V.P., ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita; prokurist pa ne more zastopati tožeče stranke pred sodiščem. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo s strani pooblaščenca - odvetnika pravočasno podane pisne navedbe in predložene dokaze v imenu tožeče stranke; na naroku pa prokurist V.P. ni navajal nič novega, ampak je le vztrajal pri dosedanjih navedbah. Zato četudi je na prvi narok pristopil prokurist tožeče stranke, s tem ni bila storjena zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ustavno sodišče je z odločbo, U-I-161/10-12 z dne 9.12.2010, namreč razveljavilo prvi odstavek 282. člena ZPP, ki je določal, da če na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožeča stranka, izda sodišče sodbo na podlagi odpovedi. Obrazložilo je, da z neudeležbo na naroku tožeča stranka kvečjemu prikrajša samo sebe za dopolnjevanje svojih dejanskih trditev, za dodatno razlago svojih pravnih stališč in za sodelovanje pri izvedbi dokazov.

Spisovni podatki kažejo, da je tožena stranka (kot prodajalec) sklenila s kupcema V. in A.K. (pravna prednika tožeče stranke) Predpogodbo za nakup nepremičnine z dne 23.2.2009, na podlagi katere bo sklenjena glavna (prodajna) pogodba. Iz Predpogodbe z dne 23.2.2009 je razviden dogovor o kupnini v višini 175.000,00 EUR, in sicer prvi obrok kupnine, ki šteje tudi kot ara, v višini 8.750,00 EUR, ter drugi obrok v višini 166.250,00 EUR. Ker do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo, so pogodbeniki sklenili Izvensodno poravnavo z dne 13.7.2009, iz katere izhaja, da do podpisa glavne pogodbe ni prišlo iz razloga na strani tožene stranke, ter da sta pravna prednika tožeče stranke plačala toženi stranki (in A.Z.) 17.500,00 EUR (I. tč.). Iz omenjene poravnave tudi izhaja, da mora tožena stranka pravnim prednikom tožeče stranke vrniti vplačano aro v višini 17.500,00 EUR v štirih enakih mesečnih obrokih, ki zapadejo v plačilo na določene dneve. V primeru da tožena stranka spoštuje dogovorjeno ročnost navedenih plačil, se pravna prednika tožeče stranke odpovedujeta zahtevi za vračilo dvojne are; v primeru zamude s plačilom kateregakoli obroka, pa je dolžna tožena stranka vrniti dvojno aro v višini 35.000,00 EUR (II. tč.).

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka dne 23.2.2009 prejela znesek are v višini 8.750,00 EUR na podlagi Predpogodbe z dne 23.2.2009, ter da sta pravna prednika tožeče stranke dne 20.3.2009 nakazala toženi stranki še 8.750,00 EUR. Vendar tožena stranka v pritožbi vztraja, da predstavlja aro le znesek 8.750,00 EUR, nakazan dne 23.2.2009 ob podpisu Predpogodbe; nakazilo zneska 8.750,00 EUR dne 20.3.2009 pa ne more biti ara, ampak kvečjemu predčasno delno izplačilo preostanka kupnine. Pritožba tako zatrjuje, da gre pri Izvensodni poravnavi z dne 13.7.2009 dejansko za obid kogentnih določb glede prepovedi določanja denarne kazni za zamudo pri plačilu denarnih obveznosti (tretji odstavek 247. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

Po določbi prvega odstavka 64. člena OZ je

ara

določen denarni znesek oz. določena količina drugih nadomestnih stvari, ki jo ob sklenitvi pogodbe ena pogodbena stranka izroči drugi v znamenje, da je pogodba sklenjena oz. v zavarovanje, da bo sklenjena glavna pogodba. Skladno s Predpogodbo z dne 23.2.2009 je razviden dogovor o prvem obroku kupnine v višini 8.750,00 EUR, ki pomeni tudi aro. Zato pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da aro lahko predstavlja le ob sklenitvi Predpogodbe dne 23.2.2009 plačan znesek v višini 8.750,00 EUR; kasneje (dne 20.3.2009), mimo določil Predpogodbe plačan znesek v isti višini pa po naravi stvari ne more več pomeniti are(1). Posledično kasneje plačan znesek 8.750,00 EUR dne 20.3.2009 lahko torej pomeni le predčasno delno izplačilo preostanka kupnine, kot pravilno navaja pritožba, ne glede na to, da iz Izvensodne poravnave izhaja, da mora tožena stranka vrniti vplačano aro v višini 17.500,00 EUR. Del izvensodne poravnave, ki določa plačilo 35.000,00 EUR v primeru zamude (ki naj bi predstavljalo dvojno aro), je potrebno gledati tudi iz konteksta prepovedi pogodbene kazni za denarne obveznosti, saj se v primeru zamude denarne obveznosti, upnik in dolžnik ne moreta dogovoriti za plačilo denarne kazni (kogentna določba tretjega odstavka 247. člena OZ).

Ker pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, mora tožena stranka vrniti prejeto, pri čemer ima tožnik na podlagi drugega odstavka 65. člena OZ pravico, da od nje zahteva vrnitev dvojne are. To pomeni, da mora tožena stranka vrniti dvojno aro v vrednosti 17.500,00 EUR (2 x 8.750,00 EUR) in dne 20.3.2009 plačan znesek v višini 8.750,00 EUR, kar skupaj znaša 26.250,00 EUR, ter še znesek 504,00 EUR (o čemer se pritožba ne opredeli) po Izvensodni poravnavi z dne 13.7.2009 (tč. 3), oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na izvedene listninske dokaze, na podlagi katerih je bilo zadostno razjasnjeno relevantno dejansko stanje, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A.G. in S.K., pri čemer pritožba sploh ne navaja, o čem naj bi izpovedala. Za odločitev v zadevi pa sploh ni bistvena navedba sodišča prve stopnje, da je bilo o veljavnosti Izvensodne poravnave z dne 13.7.2009 že pravnomočno razsojeno s sodbo, II Pg 576/2012 z dne 7.6.2013, v zvezi s sodbo VSM, I Cpg 46/2014 z dne 10.4.2014.

Ker so bili pritožbeni razlogi tožeče stranke delno utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako kot izhaja iz izreka te sodbe; v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (358. oz. 353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v celoti, je s pritožbo uspela s 25 %, zato ji mora tožena stranka povrniti pritožbene stroške v tem deležu (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženi stranki gre skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) nagrada za postopek v višini 942,40 EUR (tarif. št. 3210), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tarif. št. 6002), 22 % DDV (tarif. št. 6007) in 150,00 EUR sodne takse, kar glede na uspeh, znaša 331,03 EUR, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne dalje). Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi in ne gre za potrebne stroške.

---

op. št. 1: tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da je bil sklenjen - do plačila denarnega zneska dne 20.3.2009 - drugačen dogovor o ari, kot izhaja iz Predpogodbe