VSL sodba I Cpg 1206/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.130,88 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 36155/2012 z dne 21. 3. 2012 v 1. in 3. točki izreka (I.), in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 39.770,76 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (II.), ter ji povrniti pravdne stroške v višini 2.545,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV.).

2Zoper ugodilni del sodbe (I., II. in III. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Nosilni pritožbeni očitek prvostopnemu sodišču je, da ni upoštevalo trditev tožene stranke, da bi morala v skladu s pogodbo o uporabi X plačilnih kartic z dne 12. 8. 1999, prevzem blaga po vrsti in količini, kraj, datum in pravilnost zneska potrditi prodajalec in uporabnik kartice s podpisom na potrdilu. Pritožba nasprotuje tudi porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena med pravdnima strankama, kot ga je uporabilo prvostopno sodišče in napada dokazno oceno izvedenih dokazov.

6Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji izvedlo vse potrebne dokaze, ter popolnoma in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Tudi porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena med obe pravdni stranki ni kaj očitati. Tožeča stranka je v dokaz zatrjevanih dejstev, da tožena stranka ni plačala blaga in storitev, ki jih je kupovala na pooblaščenih prodajnih mestih z uporabo plačilnih kartic tožeče stranke, predložila številne listinske dokaze, predvsem račune in obračune obresti, ki so vsi specificirani tako, da je iz njih razvidna vrsta in količina blaga ter cena, datum opravljenega nakupa, številka kartice, ki je bila uporabljena za plačilo in razen pri dveh računih tudi registrska številka vozila. Prav tako so specificirani obračuni obresti, iz katerih je razviden tako glavnični znesek z navedbo številke fakture, na katero se nanaša in obdobje obrestovanja. Sodišče prve stopnje je te dokaze ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, po katerem mora biti dokazna ocena celovita, jasna in argumentirana, podprta z razlogi, ki morajo biti med seboj skladni. Okoliščina, da so dokazi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoje zaključke, enostranske listine, izdane s strani tožeče stranke, le-tem ne jemlje verodostojnosti. Večina listin, ki jim zakon podeljuje naravo verodostojne listine, je enostranskih. Tožena stranka pa niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni navedla razlogov, zaradi katerih bi sodišče podvomilo v njihovo verodostojnost. Zgolj zaradi nestrinjanja z odločitvijo prvostopnega sodišča, ne da bi izkazala resne razloge za dvom v verodostojnost podatkov, ki jih listine tožeče stranke izkazujejo ali tehtne pomisleke zoper racionalno sprejemljivost argumentov prvostopnega sodišča, pač ne more uspeti.

7Tožena stranka, razen, da je trdila, da podatkov iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, ne more preveriti, ni zatrjevala nobenih (nasprotnih) dejstev, in ni konkretizirano prerekala trditev tožeče stranke. K pravdi ni prispevala ničesar vsebinskega, pač pa se je omejevala le na kritiko trditev in dokazov tožeče stranke. Pritožba tudi dejstvu, da stranki nista podpisovali potrdil, s katerimi bi v skladu s pogodbo o uporabi plačilnih kartic prodajalec in uporabnik kartice morala potrditi vsak prevzem blaga oziroma opravljeno storitev, pripisuje prevelik pomen. Podpisovanje potrdil je bilo namenjeno le preverjanju identitete kupca ter v posledici lažjega dokazovanja opravljenih nakupov. Edina posledica kršitve pogodbene obveznosti podpisovanja potrdil o prevzemu blaga bi lahko bila v oteženem dokaznem položaju tožeče stranke pri dokazovanju izvršenih nakupov. Sodišče prve stopnje pa je argumentirano pojasnilo, da je nakup storitev oziroma blaga v spornem obdobju potekal na podlagi vpisa PIN številke, čemur tožena stranka ni nasprotovala. Obveznost vnosa PIN kode pri nakupu s plačilno kartico pa ima po prepričanju pritožbenega sodišča bistveno večjo dokazno vrednost kot (zgolj) podpisovanje potrdila, saj je nepooblaščen nakup lažje opraviti s ponareditvijo podpisa na potrdilu kot z zlorabo plačilne kartice, ki se lahko uporabi le s PIN kodo. Uporaba PIN kod je zato bistveno zvišala varnost transakcij s plačilnimi karticami. Z vidika prodajnega mesta (tožeče stranke) se namreč kupec verodostojneje legitimira z vnosom PIN kode kot s podpisom potrdila o nakupu blaga.

8Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti pritožbene stroške tožeči stranki, ki jih je sodišče odmerilo po odvetniški tarifi po specificiranem stroškovniku (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).