VSL sklep I Cp 1180/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je solastno nepremičnino udeležencev postopka (parc. št. 1/2 k. o. X) razdružilo tako, da je na stavbi št. 2636 – 3556 na navedeni parceli vzpostavilo etažno lastnino. Sklenilo je, da udeleženci postanejo do celote lastniki posameznih delov stavbe (predlagateljica stanovanja št. 6, prva nasprotna udeleženka stanovanj št. 2 in 3, drugi nasprotni udeleženec stanovanj št. 1 in 8, tretji nasprotni udeleženec stanovanj št. 4 in 9, četrta nasprotna udeleženka stanovanja št. 5 in peta nasprotna udeleženka stanovanja št. 7). Na skupnih delih stavbe je vzpostavilo solastnino za udeležence z dosedanjimi solastninskimi deleži, in sicer do 1/10 za predlagateljico, do 1/10 za peto nasprotno udeleženko in do 1/5 za vsakega od preostalih nasprotnih udeležencev. Sklenilo je, da morajo četrti nasprotni udeleženki izplačati: prva nasprotna udeleženka 3.367,00 EUR, drugi nasprotni udeleženec 8.396,00 EUR in tretji nasprotni udeleženec 13.134,00 EUR; predlagateljici pa morata tretji nasprotni udeleženec izplačati 331,00 EUR in peta nasprotna udeleženka 127,00 EUR. Rok za izplačilo v vseh primerih znaša tri mesece od pravnomočnosti sklepa z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, s tem, da imata četrta nasprotna udeleženka in predlagateljica do celotnega poplačila zakonito zastavno pravico na ustreznih delih stavbe. Glede stroškov postopka je napovedalo poseben sklep.

2Četrta nasprotna udeleženka (v nadaljevanju: pritožnica) se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da razdružitve solastnine ni mogoče izvesti brez sodelovanja najemnikov, ki imajo po Stanovanjskem zakonu pravico do privilegiranega odkupa stanovanj. Njihova udeležba v postopku bi bila nujna, ker je z izpodbijano odločbo njihov pravni interes brez dvoma prizadet. Bivši imetniki stanovanjske pravice imajo pri prodaji idealnih solastninskih deležev prednost pred vsemi drugimi morebitnimi upravičenci. Sodišče prve stopnje je grobo kršilo njihove pravice ter s tem tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom. Ker jih ni pritegnilo v postopek, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poleg tega izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče do navedb pritožnice glede pravic imetnikov stanovanjske pravice sploh ni opredelilo, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri razdelitvi solastnine je sodišče v celoti sledilo samo izvedenskemu mnenju mag. B. P., ni pa upoštevalo ne pritožničinih pripomb k njegovemu mnenju, niti mnenja J. P., na katerega se je sklicevala. Izpodbijani sklep se v celoti sklicuje na prvotno izvedensko mnenje, vendar razlogi sklepa nasprotujejo njegovi vsebini. Izvedenec je pojasnil, da obstajajo tudi drugačne variante fizične razdelitve predmetne nepremičnine in potrdil, da stanovanji št. 3 in 7 predstavljata ekvivalent tržni vrednosti pritožničinega solastninskega deleža stavbe. Sodišče tega neutemeljeno ni upoštevalo. Pritožnica vztraja, da bi stanovanje št. 5 lahko pripadlo le dedinjam prejšnje solastnice. Predvsem pa sodišče v postopku sploh ni presojalo upravičenega interesa udeležencev za dodelitev posameznih delov stavbe.

3Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Pritožnica nima pravnega interesa za pritožbo v korist najemnikov, delitev nepremičnine pa tudi ne posega v njihov položaj.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica lahko v postopku s pritožbo ščiti samo svoje koristi, ne pa domnevnih interesov tretjih oseb. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, najemniki stanovanj, na katere se sklicuje pritožnica, niso priglasili svoje udeležbe v postopku. Brez pomena je zato pritožbeno vztrajanje, da izpodbijani sklep nedopustno posega v njihov pravni položaj. Kdor misli, da utegne biti s sodno odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko na podlagi prvega odstavka 20. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ves čas postopka na naroku ali s pismeno vlogo prijavi udeležbo. Ta je prostovoljna, kar pomeni, da sodišče potencialnih udeležencev ni dolžno pritegniti v postopek, kot zmotno meni pritožba. Izjemo predstavljajo le tisti posamezni primeri, kjer zakon sam določa krog udeležencev. Za delitev stvari v solastnini niti ZNP niti Stvarnopravni zakonik (SPZ) tega ne določata. Tudi Stanovanjski zakon (SZ in SZ-1) za postopek delitve solastne stavbe v etažno lastnino ne predpisuje obveznega sodelovanja najemnikov oziroma nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice. Sicer pa bi morebitno kršitev pravice do udeležbe v postopku lahko uveljavljali le sami najemniki in ne pritožnica. Ker njene trditve glede udeležbe najemnikov po navedenem niso bile relevantne, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do teh trditev v izpodbijanem sklepu ni še podrobneje opredelilo.

6Izpodbijana odločitev o delitvi solastnine je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Sodišče prve stopnje se je pri svoji presoji utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje mag. B. P., za kar je v izpodbijanem sklepu navedlo izčrpne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Pritožnica s posplošeno pritožbeno grajo dokazne ocene ne more uspeti. Iz pritožbe ni razvidno, katera njena pripomba k izvedenskemu mnenju je ostala neupravičeno prezrta. Domnevnih neskladnosti v izvedenskem mnenju, ki naj bi terjale njegovo dopolnitev, pritožba ne konkretizira. Prav tako ne pove, katere pritožničine navedbe, ki izhajajo iz mnenja J. P., sodišče ni upoštevalo, ter kako naj bi ta opustitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Neobrazložen je ostal tudi očitek o njegovi protispisnosti. V resnici je sodišče prve stopnje korektno povzelo vsebino izvedenskega mnenja. Izvedenec je sicer potrdil, da obstajajo tudi drugačne variante delitve, vendar je sam vztrajal pri najprimernejši, sodišče prve stopnje pa mu je zato utemeljeno sledilo. Dejstvo, da stanovanji št. 3 in 7 tudi po mnenju izvedenca predstavljata ekvivalent tržni vrednosti pritožničinega solastninskega deleža samo za sebe ne more biti odločilno. S predlagano delitvijo, po kateri naj bi pritožnici pripadli stanovanji št. 3 in 7, stanovanje št. 5 pa predlagateljici in peti nasprotni udeleženki kot dedinjama prejšnje solastnice, ne bi bil dosežen namen delitve solastnine, namreč dokončno prenehanje solastninske skupnosti, kot je pritožnici v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Končno pritožnica niti v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi se odražal njen upravičeni interes za dodelitev stanovanj št. 3 in 7 namesto stanovanja št. 5. Zgolj obračunsko odstopanje oziroma razlika v vrednosti tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja takšnega upravičenega interesa. Brez podlage je zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ravnalo po določilu drugega odstavka 70. člena SPZ. Upoštevalo je namreč, da za posamezna stanovanja nobeden od upravičencev ni izkazal posebnega upravičenega interesa, zato je pri delitvi izhajalo iz višin in vrednosti njihovih solastninskih deležev, upoštevaje najmanjša možna solastninska odstopanja, s čimer je omogočilo udeležencem fizično delitev v naravi z izplačilom ustrezne razlike v vrednosti. Gledano v celoti je tako izpodbijana odločitev najprimernejša.

7Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, medtem ko zatrjevanih ali uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo izpodbijani sklep.