VSL sodba V Cpg 487/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 639,28 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost patenta tožene stranke št. 20166. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.206,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka je v pravočasni pritožbi uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovljen postopek.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka imetnik slovenskega patenta št. 20166 z nazivom „Rešetkast lahek betonski zidan strop“. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka tekom pravde spremenila obseg uveljavljanega varstva s tem, da se je odpovedala nekaterim patentnim zahtevkom, vztrajala pa je zgolj še pri prvem patentnem zahtevku, ki je bil delno spremenjen.

6Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala ničnost patenta na večih podlagah iz prvega odstavka 112. člena ZIL-1. Sodišče prve stopnje je v okviru izpodbijane sodbe odločitev o ničnosti patenta oprlo na točko b) drugega odstavka 112. člena ZIL-1, to je, da zavarovani izum v opisu ni predstavljen dovolj jasno in popolno, da bi ga lahko uporabil strokovnjak s področja, na katerega se izum nanaša. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da je problem, ki ga rešuje konkreten izum (med drugim) izrecno opredeljen postopek ulivanja brez potrebe po podpiranju. Ta postopek ulivanja brez potrebe po podpiranju pa kljub temu, da je v vsebini patenta predstavljen kot eden izmed problemov, ni določno opisan.

7Pritožbeno sodišče sicer delno pritrjuje pritožbenemu stališču, da gre v primeru patenta tožene stranke, kot je opredeljen v patentnem zahtevku po spremembi (priloga C1) za produktni zahtevek v smislu točke a) prvega odstavka 18. člena ZIL-1. Vendar to ne pomeni, da za presojo popolnosti in jasnosti razkritja izuma v smislu drugega odstavka 87. člena ZIL-1 niso relevantne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka v opisu izuma operirala s pojmom samonosilnosti strukture, kakor tudi, da strukturo pri montaži ni potrebo podpirati. Tako je iz opisa patenta SI 20166-A (priloga A5) razvidno, da:

- je tožena stranka pri opredelitvi tehničnega problema, ki se rešuje z izumom, navedla, da „...rešetkast lahek betonski zidan strop rešuje problem ulivanja ravnih plošč, strešnih plošč, stopnic in podobnih struktur. Strukturo lahko postavimo ročno brez vsake podpore, zato ker je struktura zaradi ulitka samonosilna“;

- je tožena stranka v okviru opredelitve bistvenih značilnosti patenta navedla, da zaradi majhne lastne teže strukture in velike nosilnosti nosilca struktur med montažo ni potrebno podpreti;

- se je tožena stranka v okviru opredelitve patentnega zahtevka št. 1 kot na sestavni del zavarovane strukture sklicevala tudi na predizdelan samonosilni nosilec.

8Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da bi prvostopenjsko sodišče moralo izraz „ulivanje“ upoštevati kot sopomenko za besedo izdelava. S tem poskuša izpodbiti izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je bil kot ključen problem, ki ga rešuje konkreten izum, opredeljen postopek ulivanja brez potrebe po podpiranju.

9Tudi če je slediti stališču tožene stranke, da gre za produktno zaščito zavarovane strukture, pa navedenega sklicevanja v opisu patenta na samonosilnost in nepotrebnost podpiranja ob vgradnji ni mogoče razumeti drugače, kot zatrjevanje te lastnosti tudi v fazi izgradnje oziroma montaže zavarovane konstrukcije. To karakteristiko je tožena stranka sicer ob vložitvi prijave opredelila v okviru patentnega zahtevka št. 2. Hkrati pa je v okviru patentnega zahtevka št. 4 uveljavljala zaščito postopka ulivanja ojačevalnega ogrodja predizdelanega nosilca (D) po patentnem zahtevku št.1.

10S tem, ko se je tožena stranka deloma odpovedala patentu št. 20166, je ohranila patent v okviru spremenjenih zahtevkov na podlagi odločbe Urada RS za intelektualno lastnino št. 31202-38/1998-30 z dne 29. 10. 2012 (priloga B7) le v obsegu prvega (delno spremenjenega) patentnega zahtevka. Tožena stranka ni zatrjevala, da je ob skrčenju patentnega varstva na vsebino spremenjenega prvega patentnega zahtevka (priloga C1) kakorkoli spreminjala opis patenta. Ker tudi sicer iz opisa patenta SI 20166A ni mogoče razbrati, da bi se del tega opisa nanašal zgolj na kasneje umaknjene patentne zahtevke od št. 2 do 4, to pomeni, da je celoten opis potrebno razumeti v smislu opisa patentnega zahtevka številka 1, pri katerem je tožena stranka še vztrajala. To pa pomeni, da se na ta patentni zahtevek nanaša tudi tisti del opisa, v katerem se sklicuje na samonosilnost in nepotrebnost podpiranja zavarovane strukture v fazi gradnje.

11Pojem samonosilnosti, ki ga uporablja tožena stranka v patentnem zahtevku in v opisu patenta, je gramatikalno jasen in nedvoumen in predstavlja pridevnik, ki označuje lastnost, da posamezna stvar ne potrebuje dodatnih nosilnih elementov, opor.(1) Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da samonosilnost strukture ni edini in bistveni problem patenta tožene stranke. Ker se je tožena stranka v samem patentnem zahtevku sklicevala na takšno lastnost enega elementa zavarovane konstrukcije (predizdelan samonosilni nosilec (D)) in se je tudi v opisu sklicevala na samonosilnost strukture, bi tožena stranka v smislu drugega odstavka 87. člena ZIL-1 to karakteristiko patenta morala razkriti na ta način, da bi to omogočilo kvalificiranemu strokovnjaku s področja, na katerega se nanaša izum, uporabo izuma.

12Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču pritožnika glede kriterijev za opredelitev pravnega standarda strokovnjaka s področja, preko katerega se presoja razkritost izuma (stran 5 pritožbe). Takšnemu strokovnjaku pa bo možnost uporabe izuma lahko zagotovljena samo pod predpostavko, da mu bo opis patenta omogočal zgolj z uporabo posebnih znanj, s katerimi razpolaga, realizacijo izuma. Zato ni naloga takšnega strokovnjaka, da nadomešča morebitne pomanjkljivosti v opredelitvi reševanega problema v opisu patenta. Zato mora opis izuma vsebovati vsa tista pojasnila, ki zagotavljajo meje varovanja, ki so zaobsežena v izdanem patentu, ki ima učinek monopola v razmerju do morebitnih drugih udeležencev na trgu. Strokovnjak z opisanega področja mora zato skozi opis izuma pridobiti vse tiste nujne podatke, skozi katere bo lahko prišel do enoznačnega sklepa o uporabljivosti samega izuma. V kolikor ti podatki ne zadostujejo, niso zadoščeni pogoji ustrezne razkritosti patenta.

13Ker je bila s strani tožene stranke v opisu patenta zatrjevana samonosilnost strukture kot ena od tehničnih problemov in karakteristik patenta, ki se s tem rešuje, bi morala v opisu tudi razkriti način, na katerega naj bi se ta problem rešil. Pritožnik se pri tem sklicuje na dejstvo, da ima vsaka struktura, ki je vpeta na dveh koncih, omejitve pri samonosilnosti zaradi lastne teže. Takšnemu zaključku je pritrditi že na osnovi splošnih življenjskih izkušenj, za kar ni potrebno posebno strokovno znanje strokovnjaka gradbenika. Prav tako je na podlagi splošnih življenjskih izkušenj pritrditi pritožnikovemu stališču, da na omejitev samonosilnosti gradbene strukture vpliva več različnih faktorjev. Samo po sebi razumljivo je, da mora v konkretnih primerih gradnje gradbeni strokovnjak (na primer projektant ali izvajalec) to lastnost preizkusiti oziroma izračunati za vsak posamičen primer posebej. Ker pa je tožena stranka lastnost samonosilnosti opredeljevala v opisu patenta na splošno kot lastnost same zavarovane strukture, bi morala ustrezno opredeliti pogoje, ki bi zagotavljali takšno karakteristiko zavarovane strukture. Zato je zmotno pritožbeno sklicevanje, da je takšna omejitev stvar izračuna, ki jih lahko izdela vsak strokovnjak s področja, ki ima vsa potrebna predznanja. V kolikor bi sledili takšni logiki, bi bilo mogoče zatrjevano karakteristiko samonosilnosti utemeljevati za vsakršno gradbeno strukturo. Samo po sebi razumljivo je, da bi na ta način zatrjevanje določene karakteristike zgubilo svoj smisel. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča pritrditi stališču tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da bi tožeča stranka v opis izuma morala navesti okvirne meje izvedljivosti, da bi utemeljila zatrjevano karakteristiko samonosilnosti strukture.

14Ob takšnem izhodišču je za odločitev o utemeljenosti pritožbe odločilen zgolj materialnopravni preizkus, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da tožena stranka ni zadostila pogojem jasnega in popolnega razkritja izuma v smislu drugega odstavka 87. člena ZIL-1.

15Ne glede na to, da je prvostopenjsko sodišče ta preizkus zadostnosti razkritja izuma utemeljevalo predvsem v luči nezadostne razkritosti postopka ulivanja brez podpiranja, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni mogoče priti do drugačnega zaključka tudi ob preizkusu razkritja istega izuma, tudi če se ga obravnava v smislu produktne zaščite in ne zaščite postopka. Tožena stranka v opisu izuma ni z ničemer pojasnila meje samonosilnosti strukture, ki izvirajo iz samih fizikalnih lastnosti strukture.

16Tožena stranka je v opisu patenta sicer podala opis predizdelanega samonosilnega nosilca (D), ki je v patentnem zahtevku opredeljen kot sestavni del zavarovane strukture (stran 3 priloge A5). Del tega opisa so tudi priporočene dimenzije v odvisnosti od višine predizdelanega nosilca. Tako priporočene dimenzije predizdelanega nosilca so predvidene do razpona 6,5 metrov za višino nosilca 15 cm, za višino nosilca 20 cm do razpona 9 metrov in za višino nosilca 25 cm do razpona 12 metrov. S sklicevanjem tožene stranke v opisu patenta na samonosilnost oziroma odsotnost nujnosti podpore v fazi montaže te strukture (ulivanja nosilnih reber), je torej tožena stranka zatrjevala eno od bistvenih lastnosti same zavarovane strukture tudi, če je šlo za stanje v času same montaže. Iz opisa predizdelanega samonosilca v opisu patenta tako ni mogoče sklepati, da naj bi priporočene dimenzije teh nosilcev (do dolžine 12 metrov) predstavljale tudi omejitev v smislu odsotnosti potrebe podpiranja strukture v fazi montaže. Nenazadnje je to ovrženo že v okviru s pritožbo neizpodbijane dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je potrebno v praksi pri montaži zavarovane strukture postaviti oporo na razdalji treh metrov.

17Poleg tega pa je nejasnost razkritja patenta podana tudi v neskladju med citiranim delom podrobnega opisa patenta in predloženimi skicami. V opisu risb je navedeno, da risba 1 prikazuje prečne prereze vnaprej izdelanih nosilcev D, v risbi 1 pa so prikazani prerezi treh različnih nosilcev, označenih z oznakami O, D in S. Tudi pri opisu risbe 2 je navedeno, da prikazuje pogled na nosilce D. Na risbi 2 pa sta prikazana dva različna nosilca z oznako O in D. Opis patenta torej ne podaja jasnega odgovora ali so predmet uveljavljenega varstva s patentom strukture, ki vključujejo nosilce vseh mogočih izvedb, razvidnih iz risb 1 in 2.

18Upoštevaje navedene ugotovitve se tako izkaže kot materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o ugotovitvi ničnosti patenta tožene stranke zaradi ne dovolj jasnega in popolnega razkritja zavarovanega izuma, s čimer je podan ničnosti razlog iz točke b) prvega odstavka 112. člena ZIL-1.

19Iz že navedenih razlogov se tako izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni imenovalo izvedenca gradbene stroke, ki bi se opredelil do jasnosti izuma. Iz že podanih razlogov izhaja, da za ugotovitev o nezadostni jasnosti izuma ni potrebno dodatno znanje, s katerim ne razpolaga samo sodišče.

20Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti tožeči stranki priglašene stroške v skladu z Odvetniško tarifo, ki se smiselno uporablja na podlagi tarife o pravnih storitvah družbe P. d.o.o., v katerem je angažiran pooblaščenec tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki kot potrebne stroške pritožbenega postopka priznalo za sestavo odgovora na pritožbo (tarifna številka 3210) 504,00 EUR in pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tarifna številka 6002) v višini 20,00 EUR, skupaj 524,00 EUR, povečano za 22 % DDV.

-------------

Op. št. (1): Glej slovar slovenskega knjižnega jezika: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=samonosilen&hs=1