VSL sodba I Cpg 1585/2013

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 35625/2012 z dne 20. 3. 2012, ostane v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pravdnega postopka 1.773,12 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo dalje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka 714,48 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35625/2012 z dne 20. 3. 2012 še v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo delu.

2Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je ugovor zastaranja utemeljen. Sodišče ni sledilo tožeči stranki, da ni mogoče uporabiti pravil pomorskega prava o zastaranju, temveč je potrebno uporabiti Obligacijski zakonik - OZ, ki za storitve trženja in posredovanja določajo daljši zastaralni rok. Sodišče je pogodbeno razmerje med strankama opredelilo kot Pogodbo o prevozu blaga po morju. Na podlagi določbe prvega odstavka 658. člena Pomorskega zakonika - PZ terjatve iz pogodb o izkoriščanju ladij zastarajo v enem letu (razen terjatve iz pogodb o prevozu potnikov in prtljage, ki zastarajo v dveh letih). Mednje spadajo tudi pogodbe o zakupu ladje in o plovbnem poslu. Sem spada pogodba o prevozu blaga po morju (435. člen PZ). Terjatve iz te pogodbe zastarajo v enem letu. Sodišče ni sledilo navedbam tožeče stranke, da gre samo za storitve trženja in posredovanja pri trajektnih prevozih. Upoštevajoč predložene listinske dokaze je zaključilo, da tožena stranka v konkretnem obligacijskem razmerju nastopa kot ladjar (prevoznik). Zaključilo je, da takšne narave pogodbe ne spreminja niti okoliščina, če je tožeča stranka prevoze, katerih plačilo zahteva, opravila po drugih prevoznikih (glede na račune po družbi S.), saj so bili ti le njeni podizvajalci, upravičenka do plačila pa je ostala tožeča stranka, ki je nastopala v svojem imenu in za svoj račun. Podredno pa sodišče prve stopnje izhaja iz ugotovitve, da tudi če bi tožeča stranka uspela dokazati, da je opravljala le storitve trženja in posredovanja, pa je potrebno tudi upoštevati, da je zahtevala plačilo voznin (in ne morebiti provizije za posredniške storitve), te terjatve pa so glede na njihovo naravo (Pogodba v zvezi s prevozom tovora po morju) že zastarane.

7Podan je pritožbeni razlog zmote uporabe materialnega prava. Sicer je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi resnično navedla, da gre za terjatve po računih, ki so izdani zaradi opravljanja trajektnih prevozov tovornih vozil na različnih lokacijah po E., vendar pa je po prepričanju višjega sodišča potrebno upoštevati, da je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo to navedbo popravila in navedla, da je za toženo stranko opravljala storitve trženja in posredovanja pri trajektnih prevozih, trajektne prevoze pa so opravljali drugi trajektni prevozniki (konkretno S.), zato se uporabljajo določbe OZ. Tožena stranka na naroku temu ni nasprotovala. Iz zapisnika izhaja, da se ga ni udeležila. Pritožnik pravilno opozarja tudi, da tako razmerje dokazujejo tudi računi (prim. račun na prilogi A23), ki so podlaga za vtoževano terjatev, in garancija (A28). V pritožbi tožeča stranka pravilno opozorila, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazov o tem, da bi nastopal kot ladjar - tožeča stranka nima ladij, ter da ni dokazov, da gre za plačilo voznine tožeči stranki kot prevozniku. Pritožnik nadalje še utemeljeno navaja, da iz listin v spisu (računi in garancija) izhaja ravno nasprotno. Ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v zvezi s prevozi, ki so predmet tega postopka, nastopala v svojem imenu in za svoj račun, kar naj bi izhajalo iz računov na prilogah A23 do A25. Iz drobnega tiska na predmetnih računih izhaja, da je bil izdan račun za storitev v zvezi z dogovorjenimi posredniškimi storitvami. Nadalje je določeno, da družba tožeča stranka ne prevzame nikakršne odgovornosti v primeru prekinitve, ustavitve ali spremembe storitev, kakor tudi za škodo, ki je posledica dejanj ali ravnanja izvajalcev storitev ali tretjih oseb; ravno tako ne prevzema nikakršne odgovornosti v ostalih, tam navedenih primerih. Da tožena stranka ne nastopa v razmerju do tožene stranke kot ladjar je bilo torej toženi stranki jasno znano. Tožeča stranka je nastopal kot posrednik pri nabavi kart (glej garancijo na prilogi A28) za prevoz s trajekti S. in N. (primerjaj tudi računa in vsebino elektronskih sporočil na prilogi A27).

8Višje sodišče pa dodaj še naslednje. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje terjatve s pavšalno trditvijo, da so v mednarodnem pomorskem pravu določeni krajši zastaralni roki kot pri splošnih gospodarskih pogodbah. Iz dopisa toženi stranki (A18) izhaja, da je potrebno upoštevati določbe 658. člena Pomorskega zakonika o eno in dvoletnem zastaralnem roku. Za odločitev o ugovoru zastaranja kot ugovoru materialnega prava mora imeti sodišče na razpolago dejstva, ki takšno presojo sploh omogočajo. Ta dejstva pa bi morala zatrjevati tožena in ne tožeča stranka. Ona je namreč ugovarjala krajši zastaralni rok kot pri običajnih gospodarskih pogodbah. Na toženi stranki je bilo torej trditveno in dokazno breme o tem, da je tožena stranka nastopala kot ladjar, ladijski agent ali naročnik prevoza (prim. 444. člena PZ), skratka da tožeča stranka v razmerju do tožene stranke nastopa iz naslova pogodbe o izkoriščanju ladje. Teh trditev pa tožena stranka ni zatrjevala. Zato ni mogoče uporabiti določb o zastaranju terjatev po določbah PZ o zastaranju terjatev iz pogodb o izkoriščanju ladij temveč je potrebno uporabiti splošno določbo o zastaranju gospodarskih pogodb (prim. prvi odstavek 349. člena OZ). Ker je najstarejša terjatev zapadla v plačilo 30. 10. 2009, predlog za izvršbo pa je bil vložen 19. 3. 2012, ugovor zastaranja ni utemeljen.

9Višje sodišče je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi ostal v veljavi v 1. in 3. točki (3. točka 365. člena ZPP in peta alineja 358. člena ZPP).

10Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP je Višje sodišče priznalo tožeči stranki poleg stroškov, odmerjenih v sklepu o izvršbi (3. točka sklepa o izvršbi), še stroške sodne takse za gospodarski spor (231,00 EUR), nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje, upoštevajoč všteto nagrado za postopek na podlagi verodostojne listine (284,70 EUR; tar. št. 310 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT), nagrado za narok (262,80 EUR; tar. št. 3102), pavšalen znesek po tar. št. 6002 (20,00 EUR), potne stroške (11,10 EUR), povečano za 20% DDV in stroške prevoda (847,80 EUR), skupaj 1.773,12 EUR. Ostali stroški niso skladni z ZOdvT. Stroški pritožbenega postopka so odmerjeni po priglašenem stroškovniku, razen po tar. št. 6000, ki niso nastali oz. niso izkazani.