VSK sodba Cpg 34/2015

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja ločitvene pravice tožeče stranke na nepremičnini z identifikacijskim znakom 1 za zavarovanje terjatve v višini 75.207,84 EUR, in zahtevek, da je tožena stranka dolžna dopustiti prednostno poplačilo vtoževane terjatve v navedeni višini z zapadlostjo 5.5.2011 iz kupnine, ki bo pridobljena s prodajo nepremičnine, ter v 15-ih dneh izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo možna vknjižba hipoteke na navedeni nepremičnini za zavarovane terjatve v višini 75.207,84 EUR v korist tožnice, sicer bo to listino nadomestila sodba, zavrne (II. točka izreka); v III. točki izreka sklepa se odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 2.564,31 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 3.304,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Z izpodbijano sodbo (pravilno: sodbo in sklepom) je prvostopenjsko sodišče zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek o zahtevku na ugotovitev izločitvene pravice, ki naj bi jo na nepremičnini z identifikacijskim znakom 1 (v nadaljevanju: sporna nepremičnina) imela I.F. in L.F., in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na tej nepremičnini (točka I izreka); ugotovilo je obstoj ločitvene pravice tožeče stranke na sporni nepremičnini za zavarovanje terjatve v višini 75.207,84 EUR z zapadlostjo 5.5.2011 in toženi stranki naložilo, da je dolžna dopustiti prednostno poplačilo navedene terjatve iz kupnine, ki bo pridobljena s prodajo sporne nepremičnine, ter da je dolžna v 15-ih dneh od prejema sodbe izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo možna vknjižba hipoteke na sporni nepremičnini za zavarovanje terjatve v zgoraj navedenem znesku v korist tožnice (točka II izreka); toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v 15-ih dneh povrne 3.741,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka odločbe).

Zoper sodbo (II. in III. točka izreka) se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. V pritožbi je najprej opozorila, da je v stečajnem postopku, in da se zato za odločanje uporabljajo specialna določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Tako pojmovno sploh ni mogoče uveljavljati ločitvene pravice proti osebi, ki ni dolžnik. 19. člen ZFPPIPP izrecno določa, da je ločitvena pravica pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika, in da je ločitveni upnik tisti, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavlja terjatev, zavarovano z ločitveno pravico. Tožeča stranka ni upnica v postopku nad toženo stranko, terjatve ni prijavila, ampak je prijavila le izločitveno in ločitveno pravico. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj ločitvene pravice na nepremičnini, saj je nepremičnina že od leta 2005 vpisana v zemljiško knjigo. Nedvomno je ugotovilo, da je tožena stranka s prodajno pogodbo prodala nepremičnino Občini P.. Vse obveznosti iz te pogodbe lahko proti toženi stranki uveljavlja le kupec. Edina obveznost tožene stranke je bila izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na Občino P., tudi ta terjatev pa je že zastarana. Ker niso pravočasno poskrbeli za vpis v zemljiško knjigo, nosijo sami tudi posledice te opustitve. Tožena stranka je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik, vendar ni dejanski lastnik nepremičnine, zato je v stečajnem postopku ne sme prodati, saj bi šlo za razpolaganje s tujim premoženjem. Zato tudi ne bo mogla prednostno poplačati ločitvenega upnika – tožeče stranke, kateri sploh ni upnik v stečajnem postopku. Odločitev je tudi v nasprotju s 305. členom ZFPPIPP, ki določa vsebino zahtevka. Iz dikcije navedenega člena tudi pojmovno izhaja, da je ločitveno pravico mogoče uveljavljati samo na stvari, ki je v lasti stečajnega dolžnika.

Na pritožbo je tožeča stranka podala odgovor, označila jo je za neutemeljeno in v delu, ko tožeča stranka v pritožbi navaja, da ni lastnica sporne nepremičnine, tudi nedopustno, ker gre za pritožbeno novoto. Predlagala je njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno je sicer stališče prvostopenjskega sodišča, da se lahko z zastavno pravico zavaruje tudi tuj dolg (osnova je v drugem odstavku 128. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), kar pomeni, da bo v takšnem primeru zastavitelj z ustanovitvijo hipoteke za zavarovanje obveznosti druge osebe, tj. glavnega dolžnika, hkrati prevzel poroštvo za njegovo obveznost. S tem si hipotekarni upnik zagotovi boljše zavarovanje svoje terjatve, saj zastavitelj, ki ustanovi hipoteko na nepremičnini za zavarovanje obveznosti druge osebe, odgovarja za izpolnitev te obveznosti poleg glavnega dolžnika. Je torej v položaju, ki ustreza solidarnemu poroštvu iz tretjega odstavka 1019. člena Obligacijska zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz tožbenih trditev izhaja, da je tožnica, kot solidarna porokinja, plačala dolg glavnega dolžnika in je upnik (S. d.d.) zato nanjo prenesel terjatev (v višini 75.207,84 EUR plačanega dolga) in (izvenknjižno) hipoteko na sporni nepremičnini. Terjatev, ki je bila na tožnico prenesena, je bila terjatev do glavnega dolžnika in drugih dveh solidarnih porokov (Pogodba o odstopu terjatev v prilogi A20). Takšna pravna situacija povsem ustreza zakonskim posledicam, ki nastanejo, ko porok plača dolg glavnega dolžnika. Iz določb 1028. in 1029. člena OZ izhaja, da ima v takšnem primeru porok, ki je upniku plačal njegovo terjatev, pravico zahtevati od drugih solidarnih dolžnikov, naj mu povrnejo tisto, kar je zanje plačal (pa tudi obresti in stroške). To pomeni, da tožnica ni pridobila s plačilom dolga terjatve do tožene stranke, ampak, kot je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, je tožnica upnica le v razmerju do I. in L.F. in (pritožbeno sodišče dodaja še) do glavnega dolžnika tj. Z.F.. Če bi bile navedene osebe tudi zemljiškoknjižne lastnice sporne nepremičnine, bi seveda imela tožnica tudi pravico do poplačila svoje terjatve iz vrednosti te nepremičnine oz. v primeru stečaja do ločenega poplačila.

Tožeča stranka je v predmetnem sporu zatrjevala, da tožena stranka ni več lastnica sporne nepremičnine, ker jo je prenesla na Občino P. (1), ta pa jo je prodala solidarnima porokoma. Da bi imela do tožene stranke terjatev, tožnica tudi ni zatrjevala in je v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko, tudi ni prijavila, ampak je prijavila zgolj ločitveno pravico. Ob takšni pravni situaciji pa pritožba povsem utemeljeno opozarja, da je lahko ločitveni upnik v stečajnem postopku le tisti upnik, ki v postopku insolventnosti uveljavlja terjatev, zavarovano z ločitveno pravico. To jasno izhaja iz določbe 19. člena ZFPPIPP(2), iz katere izhaja, da ločitvena pravica ne more obstajati, če hkrati ne obstaja (do istega upnika) tudi terjatev, v zavarovanje katere je bila ustanovljena. Kot je bilo zgoraj že navedeno, tožnica terjatve v stečajnem postopku ni priglasila, kar za stranki tudi ni sporno. Če je temu tako, ima pritožba prav, ko zatrjuje, da ne more upnik uveljavljati ločitvene pravice proti osebi, katera ni njen dolžnik. Tožba tožeče stranke je bila torej materialnopravno nesklepčna, kar se je odražalo tudi v tem, da je tožeča stranka zatrjevala, da nima terjatve do tožene stranke, tožbeni zahtevek pa je oblikovala tako, da naj se toženi stranki naloži prodajo sporne nepremičnine in naj se iz njenega izkupička prednostno poplača njena terjatev.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča zaradi napačne uporabe materialnega prava in neodpravljive nesklepčnosti tožbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ločitvene pravice tožeče stranke na sporni nepremičnini in na dopustitev prednostnega poplačila vtoževane terjatve tožeče stranke v višini 75.207,84 EUR ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis hipoteke, zavrnilo.

Pritožbena trditev, da sporne nepremičnine tožena stranka v stečajnem postopku ne sme prodati(3), je pritožbena novota, saj tega tožena stranka med postopkom ni zatrjevala(4), prvostopenjsko sodišče pa tudi ni ugotovilo dejstva, da tožena stranka ni dejanska lastnica sporne nepremičnine (ugotavljalo je le dejstva, na podlagi katerih bi se takšen zaključek lahko naredil, vendar ga izrecno ni zapisalo). Zato te pritožbene navedbe pri obravnavanju utemeljenosti pritožbe ni bilo mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP), bo pa pri nadaljnjem urejanju pravne situacije tožeče stranke zagotovo pomembna.

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pravdnega postopka. Glede na to, da tožeča stranka ni uspela s svojim tožbenim zahtevkom, ji je naložilo, da toženi stranki povrne 2.564,31 EUR pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški predstavljajo izdatke tožene stranke v višini 1.023,10 EUR za nagrado za postopek (po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT), v višini 944,40 EUR za nagrado za narok (po tar. št. 3102) in pavšalni znesek za PTT storitve (po tar. št. 6002) ter izdatek v višini 114,40 EUR za dva pristopa tožene stranke na sodišče, vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007). Poleg tega ji je priznalo tudi stroške za pritožbeni postopek, katere je odmerilo na 3.304,00 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za nagrado za pritožbeni postopek v višini 1.259,20 EUR (po tar. št. 3210) in za sodno takso za pritožbo v višini 1.449,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007). Pritožbeno sodišče toženi stranki ni med pritožbenimi stroški priznalo materialnih stroškov po tar. št. 6002, saj je priznalo že za prvostopenjski postopek.

---

op. št. 1: s pogodbo štev. 1971

op. št. 2: pa tudi iz drugih določb navedenega zakona, npr. 279., 280, 282, 298. člena

op. št. 3: ker ni v njeni stečajni masi

op. št. 4: če bi, bi najverjetneje odpadlo dolgotrajno pravdanje