UPRS sodba III U 82/2014

Tožba se zavrne.

Upravna enota Izola je z izpodbijano odločbo odločila, da se z dnem dokončnosti izpodbijane odločbe A.A. v registru stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče na naslovu A. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je Upravna enota Velenje po uradni dolžnosti na podlagi 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb) uvedla postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožeče stranke, ker je nastal dvom, da ne prebiva na naslovu B., stanovanje št. 20, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Glede na to, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da se tožeča stranka ne nahaja na naslovu stalnega prebivališča, temveč se dejansko nahaja v Izoli, kjer je tudi zaposlena, je bila celotna zadeva v skladu s tretjim odstavkom 8. člena ZPPreb odstopljena v pristojno poslovanje Upravni enoti Izola.

V nadaljnjem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka ne prebiva na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, in da dejansko prebiva na naslovu A.. Prav tako so bila v postopku izkazana vsa dejstva, ki kažejo na to, da se tožeča stranka dejansko nahaja večino svojega časa v Izoli, kjer tudi zaposlena za nedoločen čas od leta 2011. Na naslovu stalnega prebivališča v Velenju tožeča stranka nima niti osebnih stvari, v stanovanju, v katerem ima tožeča stranka prijavljeno stalno prebivališče, pa prebivajo druge osebe, ki so tudi pridobile lastniško pravico na tem stanovanju.

Glede na to, da tožeča stranka v registru stalnega prebivalstva ni imela prijavljenega stalnega prebivališča na naslovu, kjer dejansko prebiva, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da dejansko prebiva na naslovu v Izoli, je tožena stranka v skladu s šestim odstavkom 8. člena ZPPreb odločila, da se z dokončnostjo izpodbijane odločbe v registru stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče na že navedenem naslovu.

Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 210-18/2014/4 (1322-14) z dne 27. 2. 2014 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo Upravne enote Izola kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da na naslovu A. stanuje začasno zaradi službe. Kot medicinska sestra je zaposlena v Domu upokojencev, zato si je najela majhno sobo v hiši A., kjer ima prijavljeno začasno prebivališče. S sestro sta v sporu glede ugotavljanja lastninske pravice na stanovanju B., iz tega naslova pa se vodijo še drugi postopki. Do zamenjave ključavnice na vhodnih vratih v stanovanje se je tja redno vračala. Ugovarja ugotovitvi, da naj bi v stanovanju živela tretje oseba. To, da ji je onemogočen vstop v stanovanje na nezakonit način še ne pomeni, da v njem ne bo več prebivala. V Velenju je živela od dneva ločitve staršev v letu 1977, tam ima svoje prijatelje in premoženje, predvsem pa so v stanovanju ostali njeni spomini na mamo, ko je bila še živa in sta živeli skupaj. Na naslovu v Izoli ima v soglasju s stanodajalcem prijavljeno le začasno prebivališče. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom na katerega se sklicuje ter ima oporo v podatkih v upravnih spisih. Tožena stranka v celoti sledila namenu in določbam ZPPreb ter pravilno ocenila ugotovljena dejstva, ki so vplivala na njeno odločitev. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Želja tožeče stranke po ohranitvi prijave stalnega prebivališča na naslovu B. ne zadošča, saj mora posameznik, skladno z določbami ZPPreb, na naslovu stalnega prebivališča tudi dejansko prebivati. Po določbah 3. člen ZPPreb je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Tožeča stranka tako kot izhaja iz upravnega spisa na naslovu v Velenju že dalj časa ne prebiva, saj v stanovanju, v katerem ima prijavljeno stalno prebivališče prebivajo druge osebe, ki so v upravnem postopku bile zaslišane, na navedenem naslovu pa tudi nima osebnih stvari. Iz upravnega spisa sicer izhaja, da pred Okrajnim sodiščem v Velenju teče pravda opr. št. P 130/2013 zaradi vračila stvari v uporabo ter plačila odškodnine, kar po po mnenju sodišča, ne predstavlja predhodnega vprašanja po 147. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sama prijava stalnega prebivališča namreč pomeni zgolj registracijo dejanskega bivanja, kar pa ne vpliva na lastninsko pravna razmerja ali druga civilno pravna razmerja, temveč se s prijavo zagotavlja zgolj ažurna evidenca o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov.

Tožeča stranka s samim zatrjevanjem glede obstoja njenih socialnih in drugih vezi z zatrjevanim krajem stalnega prebivanja ni izkazala. Kljub temu, da je imela v upravnem postopku možnost, da predlaga dejstva in dokaze, ki bi njena zatrjevanja o navedenih okoliščinah potrjevala, tega ni storila. V kolikor pa se bo dejansko stanje tako spremenilo, da se bodo njeni poklicne, ekonomske, socialne in druge vezi ponovno vzpostavile na kraju nekdanjega stalnega prebivanja, bodo to razlogi za ponovno odločanje o dejanskem stalnem prebivališču tožeče stranke.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, ugovori tožeče stranke pa neutemeljeni, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.