UPRS sodba II U 68/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila tožničino zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin del parc. št. 3 v izmeri 21870 m2, del parc. št. 5 v izmeri 1662 m2, del parc. 14/2 v izmeri 1282 m2 in parc. št. 6 v izmeri 76 m2, vse pripisane vložku št. …, ki so bile podržavljene bivšemu lastniku A.A. Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Upravna organa v svojih obrazložitvah navajata, da po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, kar ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Dne 27. 11. 1961 je bila sklenjena Finančna in izravnalna pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Po prilogi 1 k FIP so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG).

Prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije št. 168 z dne 27. 8. 1945. Bil je oseba nemške narodnosti in se je od leta 1945 dalje nahajal v tujini in ni prejel jugoslovanskega državljanstva na podlagi določb takratnega Zakona o državljanstvu FLRJ. V letu 1947 je prejel avstrijsko državljanstvo. Umrl je v letu 1955. Ker je torej A.A. že od leta 1947 avstrijski državljan in je glede svojega premoženja utrpel škodo ter je umrl v Avstriji so njegovo pravico po FIP lahko uveljavili zakonec in njegovi otroci, če izpolnjujejo pogoje. Pravica prejšnjega lastnika do odškodnine se v takšnem primeru prenese na pravne naslednike.

Prvostopni organ ugotavlja, da je pogoje za pridobitev odškodnine po FIP izpolnjevala njegova hčerka B.B., ki je imela na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP 27. 11. 1961 pa je bila avstrijska državljanka. Zanjo je bilo ugotovljeno, da je živela v Avstriji od leta 1945, v času vložitve zahtevka za denacionalizacijo dne 4. 6. 1993, v Avstriji pa živi še danes. Avstrijsko državljanstvo ji je bilo podeljeno 29. 7. 1947. Glede na vse navedeno upravni organ zaključuje, da je bila upravičena do pravic po FIP. Ne glede na to, ali je pravna naslednica po bivšem lastniku A.A. dejansko dobila odškodnino od Avstrije, upravni organ ugotavlja, da je na navedeni podlagi imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, kar izključuje upravičenja po ZDen.

V zvezi s potrdilom Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije pa upravna organa navajata, da je to potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 8. 4. 2011 temelji na tem, da družina A.A. ni prejela odškodnine, vendar pa tega ni mogoče šteti kot potrdilo, da družina A.A. v Republiki Avstriji ni imela pravice do odškodnine za odvzeto premoženje. Upravni organ pri tem izhaja iz svojega pravnega reda in njegove osnove in razlage, ne pa iz pravnega reda tuje države. Na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena ZDen mora tako upravni organ po uradni dolžnosti ugotoviti morebitno pravico osebe dobiti odškodnino od tuje države za odvzeto premoženje na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov in okoliščin v zvezi z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen sam presoditi in oceniti domače in tuje dokaze. Glede na vse obrazloženo je tudi FIP mogoče šteti kot pravni vir, ki je urejal odškodovanje za premoženje podržavljeno na podlagi Odloka Avnoj in ki se upošteva pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Zatrjuje, da je v predmetni zadevi upravičenec C.C., rojen …, ki je umrl 11. 11. 1950, in ni imel pravice do odškodnine po FIP, ker je umrl pred uveljavitvijo FIP. Tudi nekdanji lastnik/razlaščenec C.C., rojen …, ki je umrl 14. 1. 1955, ni imel pravice do odškodnine po FIP, ker je umrl pred njeno uveljavitvijo. Vlagateljica zahtevka B.B. ni upravičenka v postopku denacionalizacije. Po mnenju tožeče stranke je zato napačen zaključek, da C.C. ni upravičenec, ker naj bi njegova polsestra imela možnosti prejeti odškodnino. Razen tega bi upravna organa v postopku morala upoštevati predloženo potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 8. 4. 2011, iz katerega izhaja, da A.A., rojenemu … v Lovrencu na Pohorju, umrlem ... v Knittelfeldu, ni bila izplačana odškodnina za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji s strani Republike Avstrije, kakor tudi ne njegovim pravnim naslednikom. Izpodbijana odločitev je napačna tudi zato, ker po mnenju tožeče stranke FIP sklenjena med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrija zavezuje samo državi pogodbenici in ni pravni vir ne pozitivno pravo, ki bi urejal odškodnino za podržavljeno premoženje in se kot takšna ne more upoštevati pri odločanju o upravičenosti do denacionalizacije. Razen tega ta pogodba kot pravno priznano škodo priznava samo škodo na gospodinjski opremi in premičnih predmetih za opravljanje poklica. Tovrstna škoda pa tožeči stranki ni nastala. Predlaga, da sodišče izpodbijani odločitvi razveljavi in samo odloči o stvari. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca. Četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja po ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve. Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovni vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bili zavezani plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Potsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Odlok AVNOJ, podlaga podržavljenja prejšnjemu lastniku, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena zgoraj (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

S FIP sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali po se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. V primeru, da je oseba, ki je utrpela škodo kot preseljenec ali pregnanec umrla v Avstriji ali po odselitvi v Zvezni republiki Nemčiji, pridobijo v 2. členu predvidene pravice po pravilih Zakona o odškodninah pregnancev in njegovih izvršilnih določilih zakonec kot tudi otroci in vnuki pokojnega. To velja tudi v primeru, da pripadniki kot osebe ne izpolnjujejo v prvem odstavku zahtevanih pogojev. Kolikor je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona morajo navedeni družinski člani sami izpolnjevati v prvem odstavku navedene pogoje.

Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče zaradi pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ.

V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

Kot izhaja iz zgoraj citiranega drugega odstavka točke A, priloge I FIP, v primeru, da je oseba, ki je utrpela škodo, umrla, pridobijo pravice po tej pogodbi in na njeni podlagi sprejetih predpisih, pravni nasledniki, to je zakonec, otroci in vnuki. Iz ugotovitev prvostopnega organa, ki jih sodišče v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), izhaja, da B.B. izpolnjuje pogoje po FIP, zato je bila upravičena do pravic na tej podlagi. Po obrazloženem sodišče zavrača tožbeni ugovor, da pogoji po FIP niso izpolnjeni.

Po presoji sodišča tožeča stranka tudi zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati s strani tožeče stranke pridobljena potrdila avstrijskih organov. To so potrdila o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor iz potrdil izhaja, da pravica do odškodnine ni obstajala, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02). O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravnosodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

Takšno odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je tako tudi FIP lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje podržavljeno – odvzeto v Sloveniji.

Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato iz zgoraj navedenih razlogov tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami izpodbijane odločitve ne more ovreči. Po obrazloženem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.