VSC sodba II Kp 52493/2010

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženko se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obtožena V. V. D. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Za to kaznivo dejanje ji je bila določena kazen dveh let in štirih mesecev zapora, nakar ji je prvo sodišče, po prvem odstavku 48. čl. KZ, upoštevaje enotno kazen enega leta zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. K 229/07, z dne 8. 5. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. I Kp 235/09, z dne 26. 1. 2010, ki je postala pravnomočna 26. 1. 2010; kazen enega leta zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. II K 16872/10, z dne 16. 5. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kp 16872/10, z dne 8. 9. 2011, ki je postala pravnomočna 30. 9. 2011; kazen enega leta in štirih mesecev zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št I K 72289/10, z dne 19. 4. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kp 72289/10, z dne 24. 1. 2012, ki je postala pravnomočna 2. 3. 2012; kazen desetih mesecev zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. I K 14905/11, z dne 23. 5. 2013, ki je postala pravnomočna istega dne; kazen enega leta zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju, opr. št. I K 7546/10, z dne 1. 7. 2013, ki je postala pravnomočna 2. 10. 2013; kazen enega leta zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I K 1727/11, z dne 21. 6. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kp 1727/11, z dne 24. 10. 2013, ki je postala pravnomočna 11. 11. 2013; enotno kazen enega leta in osmih mesecev zapora in stransko denarno kazen 30 dnevnih zneskov v višini 971,83 EUR, ki ji je upoštevaje kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. II K 10132/09, z dne 10. 5. 2011 in Okrajnega sodišča v Lendavi, opr. št. I K 10769/09, z dne 19. 10. 2011, bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi, opr. št. I Kr 10769/09, z dne 19. 2. 2014 in je postala pravnomočna 11. 3. 2014 in upoštevaje kazen iz te sodbe, na podlagi drugega odstavka 47. čl. KZ izreklo enotno kazen desetih let zapora in stransko denarno kazen 30 dnevnih zneskov oziroma 971,83 EUR. Slednjo je dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 48. člena KZ se je obtoženki v enotno kazen zapora vštel čas že prestane kazni zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 8. 5. 2009, opr. št. K 229/2007, in po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 16. 5. 2011, opr. št. II K 16872/2010, in del že prestane enotne kazni zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 19. 2. 2014, opr. št. I Kr 10769/2009, in sicer od 8. 3. 2014 od 7.15 ure dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je obtoženka dolžna oškodovancu J. M. povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 16.691,70 EUR, s presežkom zahtevka pa je prvo sodišče oškodovanca napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bila obtoženka oproščena plačila stroškov kazenskega postopka, dolžna pa je povrniti potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca. Po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornice postavljene obtoženki po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila obtoženkina zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazni in premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da sodbo spremeni tako, da obtoženki izreče nižjo kazen.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5V nasprotju s pritožnico, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obtoženko pa utemeljeno spoznalo za krivo kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ.

6Pritožba se pretežnem delu posveča izpodbijanju zaključkov prvostopenjskega sodišča glede obstoja obtoženkinega goljufivega namena oziroma poudarja, da ji v predmetnem kazenskem postopku ni bilo dokazan direktni naklep kot zahtevana oblika krivde. V nasprotju s pritožnico, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima izpodbijana sodba povsem določne in jasne razloge o tem, na katera dejstva in okoliščine opira zaključek o obtoženkinem goljufivem ravnanju. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo izpovedbam oškodovanca I. T., da ga je obtoženka prepričala v izposojo najmanj 9.000,000,00 SIT z obljubami, da mu bo posojilo v kratkem času vrnila, ta lažna zagotovila pa podkrepila s trditvami o prodaji lastnega premoženja. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da obtoženka v času storitve kaznivega dejanja ni imela nobenega premoženja s katerim bi lahko dolg povrnila (podatki sodnega registra Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 17. 11. 2006, KDD Centralne klirinško depotne družbe d.d. Ljubljana z dne 4. 12. 2006, Davčnega urada Maribor z dne 27. 11. 2006, Zavoda z zdravstveno zavarovanja Slovenije OE Maribor z dne 21. 11. 2006 in Banke Slovenije z dne 19. 2. 2007, na list. št. 43 do 47). O njenem goljufivem namenu pa še zlasti priča po prvem sodišču pravilno ovrednotena okoliščina, da z izposojo denarja ni mogla počakati niti do 29. 11. 2005, ko bi se na oškodovančevem bančnem računu sprostila vezana sredstva. Logični in prepričljivi so tudi zaključki prvega sodišča o tem, da pokojni oškodovanec sploh ni vedel, da s podpisom listine 26. 10. 2005 obtoženko pooblašča za prodajo lastne nepremičnine. Pri tem se je prvo sodišče upravičeno oprlo na izpovedbe priče J. M. in izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije dr. P. M. Š. Tudi pokojni oškodovanec je povsem jasno izpovedal, da nikoli ni dovolil prodaje nepremičnine. Že same ugotovljene okoliščine primera, ko je obtoženka v manj kot dveh mesecih od pokojnega oškodovanca izvabila večjo vsoto denarja ter brez njegove vednosti in proti njegovi volji prodala del njegovih nepremičnin, med drugim tudi hišo v kateri je prebival, nasprotujejo zatrjevanjem pritožnice o obtoženkinih „čistih namenih“ oziroma, da je šla k oškodovancu le čistit in mu nuditi pomoč. Prvostopenjsko sodišče se je v izpodbijani sodbi pravilno opredelilo do tistega dela obtoženkinega zagovora, v katerem navaja, da je ravnala pod prisilo S. B. Že sama je v zagovoru celo priznala, da naj bi od oškodovančevega denarja zadržala eno četrtino, ni pa niti zanikala, da oškodovanec ni vedel za prodajo nepremičnin. Prvo sodišče je zato prišlo do pravilnega zaključka, da je obtoženka storila vsa izvršitvena dejanja na škodo oškodovanca, vloga B., kot jo opisuje obtoženka, pa bi lahko pomenila le obliko udeležbe pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, kar pa ne bi imelo vpliva na položaj obtoženke, še zlasti glede na to, ker je sodišče prve stopnje z vso zanesljivostjo ovrglo možnost, da bi slednja ravnala pod učinkom kompulzivne sile ali grožnje. Obramba nima prav v trditvi, da sodba temelji zgolj na izpovedbah pokojnega oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče neposredno zaslišati na glavni obravnavi in prič, ki jih ni bilo pri dogodku. Spomniti gre, da je bila o okoliščinah dvigov denarja zaslišana tudi bančna uslužbenka B. K., gotovinski dvigi in premostitveni krediti pa so izkazani tudi z listinsko dokumentacijo. O okoliščinah overitve podpisa na pooblastilu je bil zaslišan notar iz Velenja A. R., v zvezi s kupoprodajno pogodbo pa A. F. in M. F. ter B. K. in S. S., v spisovni dokumentaciji pa se nahajata tudi obe kupoprodajni pogodbi z dne 23. 11. 2005. Pritožbeno zatrjevana okoliščina, da obtoženka nima denarja, zato, na podlagi pravilno ugotovljenih ostalih dejstev in dokazov, še ne pomeni, da si meseca novembra 2005 na škodo oškodovanca ni pridobila najmanj 9.000.000,00 SIT oziroma 37.556,33 EUR protipravne premoženjske koristi.

7Po oceni pritožnice naj bi prvo sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni ugodilo dokaznim predlogom obrambe za ugotavljanje izvora denarja, ki naj bi ga M. F. izročil obtoženki in za zaslišanje priče A. M., ki bi potrdila neverodostojnost priče D. R. Pritožbeno sodišče v tej zvezi ugotavlja, da uveljavljana kršitev pravice do obrambe v konkretnem primeru ni podana. V prvem odstavku 18. člena ZKP je določeno, da pravica sodišča, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila ali z njimi omejena. S tem je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s tem načelom, pri čemer je dokazne predloge obtoženkine zagovornice zavrnilo in zavrnitev ustrezno pojasnilo v točki 19 obrazložitve sodbe (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Sodišče druge stopnje z tozadevnimi razlogi prvega sodišča v celoti soglaša.

8Pritožnica sklepoma izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče obtoženki izreklo občutno previsoko kazen. Svojega stališča ni podrobneje konkretizirala, saj je le navedla, da je izrečena kazen previsoka, upoštevaje obtoženkin subjektivni odnos do kaznivega dejanja, stopnjo njene kazenske odgovornosti ter njene osebne okoliščine. V nasprotju s pritožnico, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni obtoženki v zadostni meri upoštevalo vse relevantne olajševalne okoliščine. Na strani le-teh je našlo le obtoženkine zdravstvene težave in izraženo obžalovanje. Sodišče pa na strani olajševalnih okoliščin nikakor ni moglo upoštevati obtoženkinega subjektivnega odnosa do storitve kaznivega dejanja oziroma stopnje njene kazenske odgovornosti, saj je ravnala z najvišjo stopnjo krivde, to je direktnim naklepom, ko se je v celoti zavedala protipravnosti svojega ravnanja in je dejanje na škodo ostarelega oškodovanca hotela storiti. Na strani osebnih okoliščin prav tako ni mogoče mimo njene predkaznovanosti. Je namreč specialna povratnica, ki je bila v preteklosti zgolj zaradi istovrstnih kaznivih dejanj enajstkrat pravnomočno obsojena. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na njeno vztrajnost in trdno odločenost izvrševati kazniva dejanja premoženjske narave. Glede na zagroženo kazen od enega do osmih let zapora, je sodišče prve stopnje, upoštevaje tehtne obteževalne okoliščine, prav tako pa tudi ugotovljeno višino premoženjske škode, izrečeno zaporno kazen pravilno odmerilo v višini dveh let in štirih mesecev zapora oziroma na 30% zagrožene kazni.

9Pritožnica graja sodbo sodišča prve stopnje tudi glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Meni, da ta ne temelji na dokazih. V pravdnem postopku izdana zamudna sodba po njenem prepričanju ne more biti podlaga za odločanje v kazenskem postopku. Po mnenju obrambe ni neposrednega dokaza, da bi si obtoženka karkoli prilastila. Ne strinja se s stališčem prvega sodišča, da pri tem ne vpliva ali je obtožena kupnino prejela ali ne. Sodišče druge stopnje se z zatrjevanim ne strinja. Pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije. Za njegov obstoj zadošča že storilčev namen, da si pridobi takšno korist. Pač pa mora zaradi njegovega goljufivega ravnanja drugi osebi nastati škoda. S tem je kaznivo dejanje goljufije tudi dokončano. Že iz samega opisa predmetnega kaznivega dejanja izhaja, da je obtoženka pokojnemu oškodovancu I. T. povzročila za najmanj 137.706,55 EUR premoženjske škode, pri čemer pa je sama pridobila najmanj 37.556,33 EUR protipravne premoženjske koristi (sodišče je v obtoženkino korist namreč zaključilo, da ni dovolj trdnih dokazov, da ji je bila izročena tudi kupnina v znesku 24 milijonov SIT oziroma 100.150,22 EUR). Po obtoženki pridobljena premoženjska korist v znesku 37.557,33 EUR se izključno nanaša na gotovinska posojila, ki jih obtoženka izvabila od oškodovanca z obljubami, da mu bo denar v kratkem času vrnila. Sodišče prve stopnje je pod točko 23 obrazložitve pravilno ugotovilo, da oškodovanec J. M., kot pravni naslednik pokojnega oškodovanca I. T., že razpolaga z izvršilnim naslovom (pravnomočna zamudna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 28. 3. 2012, opr. št. III P 429/2006), po kateri je bilo oškodovancu od zahtevka 37.556,33 EUR, glede na tedaj predložene dokaze, že prisojenih 20.864,63 EUR. V predmetnem kazenskem postopku je tako sodišče prve stopnje oškodovancu prisodilo še razliko do zanesljivo ugotovljene pridobljene premoženjske koristi v znesku 37.556,33 EUR, ki znaša 16.691,70 EUR.

10Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11Obtoženka je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na prestajanju dolgotrajne zaporne kazni. Zato jo je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse za redno pravno sredstvo, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njeno preživljanje.