VSRS Sklep I Kp 31838/2013-25

I. Pritožba se zavrne.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR (trideset evrov).

1Višje sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom oškodovanca kot tožilca J. B. na podlagi določbe prvega odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 300,00 EUR, ker je v pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Kopru številka I K 31838/2013 z dne 23. 2. 2015 žalil sodišče.

2Oškodovanec kot tožilec je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo, v kateri z navedbami uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ga ne kaznuje.

3V pritožbi navaja, da ni šlo za žalitev nobenega sodišča ali rušenja zaupanja v sodni sistem ter spodkopavanja avtoritete sodišča, ampak da se je le metaforično izrazil. Njegove besede kot mafija ali pravosodna mafija je potrebno razumeti le kot metafore, ker ravnanje konkretnih oseb, na katere se to nanaša, človeka asociira na ravnanje mafijskih klanov. Zato je le metaforično povedal, da gre za očitno pravosodne mafijske posle, saj gre za očiten primer institucionalne korupcije in primer organiziranega kriminala znotraj tretje veje oblasti. Njegove navedbe se nanašajo na konkretne sodnice ali sodnike. V pritožbi navaja različne sodne postopke, ki po njegovi oceni trditve, ki jih je navedel v pritožbi, utemeljujejo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Oškodovanec kot tožilec s smiselno enakimi navedbami kot v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje zatrjuje, da ni žalil sodišča, ampak se je le metaforično izrazil. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da ne gre le za metaforično izražanje, ampak za besede in trditve, ki so objektivno žaljive. Navedbe kot „vsi sodniki, ki so presojali v mojih zadevah so pripadniki

te mafijske združbe“, očitki, da je sodnica posameznica, ki je izdala prvostopenjski sklep „prva paradigma oziroma tipičen predstavnik pravosodne mafijske združbe“ in besede kot „pravosodna mafijska duša“ predstavljajo kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje besede, ki so žaljive do dela sodišča.

6Prvi odstavek 78. člena ZKP obvezuje sodišče, da sankcionira z denarno kaznijo žalitev sodišča ali druge osebe, ki sodeluje v postopku, tako, da se tudi na ta način zagotavlja primerno raven medsebojnega komuniciranja in omogoča

potek postopkov skladno s procesnimi pravili. Vse navedbe in očitki, zaradi katerih je sodišče druge stopnje izreklo denarno kazen oškodovancu kot tožilcu predstavljajo po prepričanju Vrhovnega sodišča žaljivo vrednostno oceno, ki izraža prezir in zaničevanje. Ne omogoča zaključka o ostri ali odprti konstruktivni kritiki sodišča in tudi ne gre za metaforično izražanje kot

zatrjuje pritožnik. Višje sodišče je, ko je obravnavalo pritožbo ter ocenilo, da so navedbe oškodovanca kot tožilca v pritožbi takšne, da so žaljive za sodišče, utemeljeno odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 78. člena ZKP.

7V pretežnem delu pritožbe pa pritožnik ne navaja ničesar, kar bi izpodbijala pravilnost odločitve višjega sodišča o denarnem kaznovanju. Razlogov sklepa ne izpodbija s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, ampak izraža le nestrinjanje z odločitvijo sodišča.

8Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s pravnim sredstvom temelji na prvem odstavku 94. člena ZKP. Sodna taksa pa je odmerjena po tarifni številki 74013 Zakona o sodnih taksah.