UPRS sodba I U 555/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorki A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila odstranitev obstoječega objekta in gradnjo nove enostanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 1163/5 k.o. ... pod v nadaljevanju navedenimi pogoji in po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. 25/13 izdelovalcev ...

Iz obrazložitve je razvidno, da je v upravnem postopku kot stranski udeleženec sodeloval tudi tožnik, ki je lastnik sosednjega zemljišča parc. št. 1163/47 k.o. ..., od katerega bo načrtovani objekt oddaljen 2,37 m. Ker je upravni organ ugotovil, da bo kapna lega hiše na višini 4,22 m nad koto terena, je omenjeni odmik od tožnikove parcele v skladu s 14. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za morfološko celoto urbanistične zasnove mesta Kranj (Uradni list RS, št. 72/04 in naslednji, v nadaljevanju PUP).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Kljub temu da je njegove konkretizirane ugovore opredelil kot pritožbene novote, jih je obravnaval po vsebini in se pri tem med drugim skliceval na avtentično razlago 2. alineje 1.3 točke 14. člena PUP.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da investitorki za odmik, manjši od 4 m, ni dal soglasja, brez njega pa ta ni dopusten tudi zato, ker je predvidena stanovanjska stavba od meje oddaljena manj, kot znaša polovica njene višine. Meni, da je treba kot višino hiše upoštevati njeno najvišjo točko, ki v konkretnem primeru v skladu z lokacijskimi podatki znaša 8,4 m. Pri razlagi pojma višine ni mogoče upoštevati avtentične razlage Mestne občine Kranj, saj ne gre za predpis, zato zanjo ne velja 50. člen Odloka o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Kranj (v nadaljevanju OPN). Tudi sicer je avtentična razlaga nezakonita, saj je v nasprotju z 2. členom Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje.

Meni še, da bi bilo treba pred izdajo gradbenega dovoljenja določiti mejo med obema parcelama, saj je odstopanje od natančnosti katastrskih mej ± 60 cm, ne pa ± 12 cm, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ter v ta namen tožbi prilaga mnenje B. d.o.o. Poleg tega parcela investitorke v izmeri 332 m2 ne izpolnjuje pogoja za minimalno gradbeno parcelo po PUP, na kar bi moral organ paziti po uradni dolžnosti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnik med postopkom na prvi stopnji ni izrazil nestrinjanja z nameravano gradnjo. Ker ni izkazal, katero konkretno svojo pravico ali pravni interes varuje, bi bilo treba tožbo zavrniti brez nadaljnjega obravnavanja. Nasprotuje upoštevanju tožbi priloženega strokovnega mnenja, ker je nedopustna tožbena novota, in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila v zadevi 6. 1. 2015 opravljena ustna obravnava, da je bil tožnik nanjo povabljen z vabilom z dne 11. 12. 2014, ki mu je bil po poteku 15-dnevnega roka 29. 12. 2014 vložen v hišni predalčnik, in da je bil v vabilu opozorjen na možnost, da v času uradnih ur pregleda PGD. Na ustni obravnavi (zapisnika z dne 6. 1. 2015) je podal izjavo, da se strinja z gradnjo, če je v skladu s prostorskim aktom.

Navedeno pomeni, da je imel tožnik v postopku možnost seznaniti se z načrtovano gradnjo in ji nasprotovati, vendar pa tega, kot je pravilno navedel že pritožbeni organ, ni storil. Zato ni mogoče upoštevat v tožbi zatrjevane drugačne natančnosti neurejenih mej (± 60 cm namesto ± 12 cm, kar je ugotovil organ na podlagi certifikata geodetskega načrta kot sestavnega dela elaborata in PGD), saj gre za nedovoljene tožbene novote v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po tej določbi stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Posledično ni mogoče upoštevati niti tožbi priloženega dokaza, to je strokovnega mnenja B. d.o.o. z dne 31. 3. 2015 o podatkih o položajni natančnosti v zemljiškem katastru na meji med parcelama gradnje in tožnikovo parcelo (priloga A2). Enako velja tudi za tožbene trditve o zmanjšanju osončenja tožnikovega zemljišča in o premajhni parceli investitorke št. 1163/5 k.o. ... Sodišče zato le dodaja, da je 17. člen PUP določal 350 m2 kot minimalno površino gradbene parcele za potrebe parcelacije, ne pa za gradnjo stanovanjske stavbe.

Neutemeljeni so tožbeni očitki, s katerimi tožnik oporeka uporabi avtentične razlage 2. alineje 1.3 točke 14. člena PUP. Po tej določbi morajo biti nove stavbe od meje sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 4 m, manjši odmiki pa so možni ob pisnem soglasju lastnika sosednjega zemljišča in v primerih, ko je individualna stanovanjska stavba od posestne meje oddaljena najmanj za polovico svoje višine, merjene nad terenom. Avtentična razlaga te določbe (Uradni list RS, št. 16/07) je kot višino stavbe opredelila razdaljo med terenom in kapno lego oziroma zaključnim vencem stavbe.

Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je avtentična razlaga predpisa, ne glede na njen kasnejši sprejem, sestavni del predpisa od njegove uveljavitve (npr. U-I-64/08, U-I-103/11-16), kar pomeni, da dokler velja predpis oziroma njegova določba, velja tudi avtentična razlaga te določbe. Drugačno tožbeno stališče je zato neutemeljeno. V obravnavanem primeru, ko ni sporno, da je pravilna materialna podlaga za odločitev PUP, tudi za njegovo avtentično razlago velja prehodna določba 50. člena OPN (veljati je začel 16. 11. 2014). Ta določa, da se vsi postopki, začeti pred uveljavitvijo tega odloka, dokončajo po določbah naštetih predpisov, med drugim tudi po omenjenem PUP, razen ko stranka pisno zahteva postopek v skladu s tem odlokom in priloži ustrezno dokumentacijo. Ker ni sporno, da se je obravnavani postopek začel pred uveljavitvijo OPN, je v tem pogledu za presojo odmika načrtovane gradnje od meje s tožnikovim zemljiščem parc. št. 1163/47 k.o. ... relevantna tudi omenjena razlaga.

Neutemeljeno je stališče, da bi morala avtentična razlaga glede razumevanja pojma višine objekta upoštevati 2. člen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Ta v prvem odstavku res določa, da se pri stavbah višina računa kot največja razdalja od spodnje kote najnižjega prostora stavbe do vrha stavbe (tretja alineja), vendar iz napovednega stavka tega odstavka izhaja, da je tako računanje izrecno predvideno za potrebe razvrščanja objektov glede na zahtevnost gradnje. Navedena določba že v tem pogledu ne omejuje lokalne skupnosti, da ne bi v svojem prostorskem aktu drugače opredelila višine, pomembne za določitev odmika načrtovane gradnje od meje s sosednjim zemljiščem.

Tožnik drugih vidikov nezakonitosti avtentične razlage (npr. da njena vsebina presega domet razlagane določbe PUP) ne uveljavlja, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker v takem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov odgovora na tožbo.