UPRS sodba I U 133/2015

Tožba se zavrne.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnika, ki prestaja kazen zapora, z dnem 30. 9. 2014 razporedil na delovno mesto v oddelku montaže v podjetju A. d.o.o. V obrazložitvi se sklicuje na 48. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po katerem se obsojenec razporedi na delo v skladu z njegovimi duševnimi in telesnimi sposobnostmi in možnostmi zavoda. Tožnik je bil na delo razporejen zaradi potreb po delavcu ter „na podlagi ocene medicine dela in opravljenega varstva pri delu“.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri povzema dogodke v zvezi z njegovo razporeditvijo na delo in meni, da je izpodbijana odločba nična, ker je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Prvostopenjski organ pri odločanju ni upošteval ne njegovih pisnih vlog, ne ustnega dogovora o razporeditvi na delovno mesto v elektro oddelku. Tožnik meni, da je šlo za upravni postopek, ki je bil uveden na njegovo zahtevo, z izpodbijano odločbo pa so bile prekršene določbe ZIKS-1 o razporeditvi na delo. V postopku mu ni bilo omogočeno, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Iz protesta zoper takšno ravnanje je z delom prenehal, toženka pa je zato zoper njega uvedla disciplinske ukrepe, in to mimo določb ZIKS-1 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Povzema mednarodne in nacionalne opredelitve mučenja ter navaja, da je zaradi ravnanja toženke podvržen velikemu psihičnemu pritisku, ki mu pušča nepopravljivo škodo, zato zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta.

Sodišču predlaga, naj izvede glavno obravnavo, izpodbijani akt odpravi in samo odloči o zadevi, oziroma naj izpodbijani akt izreče za ničnega oziroma naj zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu in mu naloži izločitev uradnih oseb, ki so sodelovale pri dosedanjem odločanju, in da upošteva tožnikovo želje, voljo in delovne izkušnje, kot je bilo že dogovorjeno.

Smiselno alternativno predlaga tudi, naj sodišče zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščine odpravi tam naštete akte in ugotovi, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika ter prepove nadaljevanje dejanja in odpravi njegove posledice.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 15. člena ZIKS-1 je treba obsojencu, ki je zmožen za delo, omogočiti delo v skladu z možnostmi zavoda, po drugem odstavku pa mora delo omogočiti ohranjevanje, pridobivanje in povečanje obsojenčevih strokovnih sposobnosti, da bi se po prestani kazni lažje vključil v življenje na prostosti. Po 48. členu istega zakona, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, se obsojenec razporedi na delo v skladu z njegovimi duševnimi in telesnimi sposobnostmi in možnostmi zavoda, v okviru možnosti zavoda pa se pri razporeditvi na delo upoštevajo tudi njegove želje.

Odločba o razporeditvi na delo, izdana na podlagi navedene zakonske določbe, ne spada med odločbe, ki jih je v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZIKS-1 treba izdati po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP. Take odločbe so namreč v navedeni zakonski določbi izčrpno naštete, med njimi pa odločbe o razporeditvi obsojenca na delo oziroma odločbe, izdane na podlagi 48. člena ZIKS-1, ni.

To sicer ne pomeni, da ne gre za upravni akt, ki ga je v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mogoče izpodbijati v upravnem sporu, tako po vsebini kot tudi formalno, saj po četrtem odstavku 8. člena izdajo odločbe nadomesti vpis odločitve v osebni načrt, zoper to odločitev pa je predvidena tudi pritožba; pomeni pa, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da odločba ni bila izdana v skladu z določbami ZUP. To še posebno velja za tožbeno navedbo o opustitvi zaslišanja stranke, ki ga tretji odstavek 8. člena ZIKS-1 izrecno izključuje tudi pri zadevah, kjer je treba izdati odločbo po določbah ZUP, torej po višjem procesnem standardu. Sodišče pripominja še, da ostale tožbene navedbe o kršitvah ZUP tudi sicer niso konkretizirane do take mere, da bi sodišču omogočile njihov vsebinski preizkus.

Kolikor je mogoče povzeti iz tožbenih navedb, tožnik meni, da je izpodbijana odločba nična iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker je bil na njeni podlagi prisiljen k delu oziroma je bila njegova udeležba pri delu izsiljena. To tožnikovo stališče pa je zmotno, saj že iz besedila navedene določbe izhaja, da je nična odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Za izrek ničnosti mora biti torej odločbaposledica naštetih nedovoljenih ravnanj, ne pa njihov vzrok, kakor smiselno navaja tožnik. Kakršnihkoli takšnih ravnanj, ki bi bila v vzročni zvezi z izdajo odločbe, pa tožnik niti ne zatrjuje.

Kolikor bi te tožbene navedbe lahko pomenile uveljavljanje ničnostnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP – da bi odločba z izvršitvijo povzročila dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu – pa že iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik lahko z delom prenehal po lastni odločitvi. Tudi o morebitnem mučenju tožnik ne navaja ničesar konkretnega, temveč le povzema različne definicije tega pojma.

Tako prvi odstavek 15. člena kot tudi 48. člen ZIKS-1 kot temeljni okvir, v katerem obsojenec uresničuje svojo pravico do dela (obsojencu je „treba omogočiti“ delo), določata možnosti zavoda, 15. člen pa temu dodaja kriterij ohranjevanja, pridobivanja in povečanja obsojenčevih strokovnih sposobnosti. Tudi obsojenčeve želje se po 48. členu upoštevajo v skladu s temeljnimi okvirom, namreč možnostmi zavoda. Zakon pri tem ne določa konkretnih pravno pomembnih okoliščin, niti na njih vezane vsebine odločitve, kar pomeni, da organu daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.

Ne iz izpodbijane odločbe, ne iz tožbe ne izhaja, da bi toženka odločila izven navedenega zakonskega okvira oziroma v nasprotju z namenom pooblastila za odločanje (drugi odstavek 27. člena ZUS-1). Tožnik sicer smiselno zatrjuje, da je toženka odločila v nasprotju z zakonom, ker je imela možnost upoštevati njegove želje, pa jih ni. Vendar iz navedenih zakonskih določb ne izhaja, da bi tožniku na podlagi njegove želje šla pravica do kateregakoli – čeprav prostega – delovnega mesta. Razen povsem pavšalnega sklicevanja na delovne izkušnje tožnik tudi v ničemer ne konkretizira, v čem naj bi bila obravnavana razporeditev v nasprotju s kriterijem iz drugega odstavka 15. člena.

Ker tudi druge tožbene navedbe niso pravno pomembne za odločitev, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem pripominja, da odločba, s katero je bilo odločeno o izgubi tožnikovih ugodnosti iz dela (oziroma po tožnikovih besedah o disciplinskih kaznih), ni predmet tega upravnega spora, zato se do tožbenih navedb v zvezi z njo ni opredeljevalo.

Kot izhaja iz tožbenega predloga, tožnik tožbo vlaga tudi zaradi nezakonitega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Odločanje o zakonitosti takih aktov in dejanj pa je po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 omejeno na primere, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavni zadevi ne gre za tak primer, saj se tožnikova zahteva za sodno varstvo izrecno nanaša na dokončen upravni akt, ki posega v njegov pravni položaj, tako da je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno že na tej podlagi (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Ker tudi iz primarnega tožbenega predloga izhaja, da tožnik sodišču predlaga odpravo oziroma izrek odločbe za nično, je sodišče štelo, da je bila tožba vložena zoper upravni akt in ne zaradi aktov oziroma dejanj, s katerimi bi bilo poseženo v tožnikove temeljne pravice in svoboščine. Poleg sklicevanja na vsebino izpodbijane odločbe in navedb splošne opredelitve mučenja tožnik takega dejanja ali ravnanja niti ne zatrjuje.

Ker nobena od strank ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.