UPRS sodba III U 42/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožnici za leto 2010 odmeril dohodnino v višini 13.506,17 EUR in ugotovil, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačnimi akontacijami dohodnine 4.320,72 EUR (1. točka izreka). Določil je, da mora razliko v višini 4.320,72 EUR in po odločbi z dne 31. 5. 2011 vrnjeno dohodnino v višini 53,29 EUR plačati v roku 30 dni od vročitve te odločbe na navedeni Predhodni davčni podračun (2. točka izreka). Odločil je še, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (3. točka izreka) in ugotovil, da davčnemu organu v tem postopku posebni stroški niso nastali (4. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2010 v osnovno za odmero dohodnine dodatno vključen še dohodek v višini 30.000,00 EUR, ki ga je tožnica dobila na podlagi dogovora, ki ga je sklenila z družbo A. d.o.o. (v nadaljevanju investitor). Iz dogovora, ki ga je investitor sklenil s tožnico kot lastnico poslovnega prostora v sosednji stavbi izhaja, da se pogodbeni stranki dogovorita, da tožnica soglaša z gradnjo in z izdajo gradbenega dovoljenja ter se odpoveduje vsem zahtevkom do investitorja, razen do plačila zneska odškodnine, kot solastnica idealnega deleža parcele pa soglaša tudi s prepisom dela te parcele na investitorja, investitor pa zaveže plačati tožnici 30.000.00 EUR. Ta znesek je bil tožnici tudi izplačan.

Toženka navaja, da je za davčno obravnavno odškodnin treba upoštevati, da se oprostitev iz 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) nanaša na odškodnino kot posledico odškodninske odgovornosti. Če pride do nastanka škode, ki ne rezultira v odškodninski odgovornosti, pa pri povračilu take škode ne gre za odškodnino, ki bi bila oproščena plačila dohodnine na navedeni pravni podlagi. V teh primerih gre ali za prostovoljno povračilo škode ali pa za povračilo škode na podlagi pogodbenega razmerja med povzročiteljem škode in oškodovancem.

Iz vsebine navedenega dogovora je razvidno, da je njegov dejanski namen plačilo soglasja k spremenjenemu gradbenemu dovoljenju, in ne odškodnina kot posledica odškodninske odgovornosti. Zato plačanega zneska ni mogoče obravnavati po 5. točki 27. člena ZDoh. Dejstvo je, da se je investitor v pogodbah dogovoril, da bo v zameno za soglasje sopogodbenikom izplačil pogodbene vrednosti, kar v skladu s 105. členom ZDoh-2 predstavlja druge dohodke, ki so obdavčeni po 25% stopnji in ne odškodnino, ki je neobdavčljiva v skladu s 27. členom ZDoh-2.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da je glede na dogovor z dne 20. 5. 2010 nesporno, da je tožnica dala soglasje h gradbenemu dovoljenju, kar pomeni, da je sama privolila v gradnjo, zaradi katere naj bi ji pozneje nastala škoda. Glede na navedeno je nedopustnost ravnanja izključena, s čimer predpostavke za odškodninske odgovornosti niso izpolnjene. Posledično se sporni dogodek ne more šteti za odškodnino, ki je po ZDoh-2 oproščena plačila dohodnine. Zato je sporni dohodek pri odmeri dohodnine tožnici pravilno upoštevan kot obdavčljiv dohodek in obdavčen kot drugi prejemek po 105. členu ZDoh-2. Z navedeno obrazložitvijo upravni organ druge stopnje na podlagi prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odpravlja pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je upravni organ druge stopnje navedel, da se sporni dohodek ne more šteti za odškodnino, ker je tožnica v škodo privolila. S tem, ko je upravni organ druge stopnje ugotovil razloge za dodatno odmero dohodnine, je bila kršena tožničina ustavna pravica do pritožbe, saj se o teh razlogih ni imela možnosti izjaviti.

Poleg tega je stališče toženke nepravilno. Navaja, da je sklenila dogovor, pogodbo o plačilu odškodnine, kar je dopustno. Dopustno je, da zahtevaš in dobiš odškodnino, ker privoliš v škodno ravnanje. Če dogovora ne bi bilo, tožnica ne bi privolila v gradnjo in bi ji škoda nastala. Navaja, da je urejanje obligacijskih razmerij, vključno z odškodninskimi, prosto in se pri tem sklicuje na 3. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Predpisana pa sta tudi prepoved povzročanja škode (10. člen OZ) in mirno reševanje sporov (11. člen ). Dopustna je razširitev odgovornosti, v kolikor ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (241. člen OZ). V konkretnem primeru je bil dogovor z dne 20. 5. 2010 v skladu s temi zakonskimi določili. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podal pravilne razloge za svojo odločitev, ki jih je dopolnil upravni organ druge stopnje. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

Sodišče pritrjuje tožnici, da je treba glede razlogov, s katerimi upravni organ druge stopnje odpravlja pomanjkljivo obrazložitev upravnega organa prve stopnje, stranki dati možnost, da se do njih opredeli. Vendar to velja le v primeru, če temeljijo ti razlogi na dejstvih ali dokazih, glede katerih strankam v postopku ni bila dana možnost, da se do njih opredelijo (ki so bila na primer ugotovljena v postopku reševanja pritožbe v dopolnjenem ugotovitvenem postopku). Če pa dopolnjeni razlogi v obrazložitvi upravnega organa druge stopnje temeljijo na dejstvih in dokazih, ki so bila stranki znani že pred izdajo odločbe, in se z njimi le dopolnjuje pomanjkljivo obrazložitev upravnega organa prve stopnje, pa postopek ni kršen, če stranka pred izdajo odločbe upravnega organa druge stopnje z dopolnjenimi razlogi ni bila seznanjena. Podlaga za to, da upravni organ druge stopnje v obrazložitvi navede druge razloge, kot jih je navedel upravni organ prve stopnje (v tem je zajeto tudi, da nepopolne razloge dopolni), je v tretjem odstavku 248. člena ZUP. Ker tožnica v tožbi ne navaja, da se do katerega pravno pomembnega dejstva ali dokaza ni imela možnosti opredeliti pred izdajo izpodbijane odločbe, ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da je kršena njena ustavna pravica do pritožbe.

V zadevi je sporno, ali se znesek 30.000,00 EUR, ki ga je tožnica pridobila na podlagi dogovora, ki ga je dne 20. 5. 2010 sklenila z investitorjem, šteje kot obdavčljiv dohodek in je obdavčen kot drug dohodek po 105. členu ZDoh-2, kot meni toženka, ali pa gre za odškodnino, od katere se v skladu z določbo 5. točke 27. člena ZDoh-2 dohodnine ne plača, kot zatrjuje tožnica.

V peti točki 27. člena ZDoh-2 je določeno, da se dohodnine ne plača od odškodnine na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode na osebnem premoženju, vključno z zamudnimi obrestmi, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. Med navedene odškodnine je mogoče šteti tudi odškodnine zaradi osebnih poškodb ali poškodovanja osebnega premoženja, izplačane na podlagi sodne ali izvensodne poravnave, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, in če odškodnina ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih.

Sodišče se strinja s stališčem toženke, da se oprostitev iz navedene določbe nanaša na odškodnino kot posledico odškodninske odgovornosti. Termin odškodnina je treba razumeti v njegovem splošnem pravnem pomenu in v povezavi z razumevanjem termina škoda v skladu z OZ. Tako lahko odškodnino na splošno označimo kot povračilo protipravne škode.

Pri presoji, ali je bila odškodnina izplačana kot posledica odškodninske odgovornosti, je zato treba upoštevati določbe

OZ

. Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je oseba, ki povzroči škodo drugemu, dolžna povrniti povzročeno škodo, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Za obstoj odškodninske odgovornosti (in hkrati s tem obveznost odgovorne osebe za povrnitev škode) morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: protipravnost - ravnanje, s katerim se prekrši pravno zavarovan interes posameznika, vzročna zveza med protipravnostjo in škodo in škoda, ki jo povzroči protipravno ravnanje oziroma protipravna posledica. Predpostavka odškodninske odgovornosti je pravno priznana škoda, ki je le tista škoda, za katero pravo (zakon) določa odškodninsko odgovornost (obveznost odgovorne osebe povrniti škodo). Vrste pravno priznanih škod so opredeljene v 132. členu OZ: zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).Pri tem je treba opozoriti, da

OZ

v 140. členu določa, da kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitev škode, ki mu jo je s tem povzročil. Glede na navedeno škode, ki je povrnjena v primeru predhodnega pristanka oškodovanca (pisnega, ustnega ali konkludentnega), ni mogoče šteti za odškodnino v smislu 5. točke 27. člena ZDoh-2.

Kot rečeno, je podlaga za izplačilo spornega zneska 30.000,00 EUR dogovor, ki ga je tožnica dne 20. 5. 2010 sklenila z investitorjem, iz katerega izhaja, da tožnica v zameno za plačilo navedenega zneska soglaša z gradnjo na parceli št. 1570/49 k.o. B. ter z izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja, kot tudi z izgradnjo podzemne garaže in z zamenjavo nepremičnine, kar ni sporno.

Takšen dogovor pa tudi po presoji sodišča ne pomeni dogovora o plačilu odškodnine, ki je nastala kot posledica odškodninske odgovornosti, kot je pravilno ugotovil upravni organ prve stopnje. Ker je tožnica s podpisom navedenega dogovora z gradnjo soglašala, manjka že element protipravnosti, kar je pravilno pojasnil upravni organ druge stopnje.

Poleg tega mora iti pri olajšavi iz 5. točke 27. člena ZDoh-2 za odškodnino za škodo na osebnem premoženju (poleg odškodnine zaradi osebnih poškodb). Za osebno premoženje se šteje vse premoženje, razen premoženja, ki ga oškodovanec uporablja za doseganje dohodka iz dejavnosti.

Iz izpodbijane odločbe in ostalih listin v spisu izhaja, da je tožnica pridobila status stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in posledično sklenjenega dogovora kot lastnica poslovnega prostora, ki stoji na sosednji parceli št. 1570/95 k.o. B., ki ga ima tožnica knjiženega v osnovnih sredstvih. S to ugotovitvijo toženke je bil pooblaščenec tožnice seznanjen na upravni enoti dne 24. 4. 2013, kar izhaja iz zapisnika, in zoper njo ni imel pripomb. Ker se poslovni prostor praviloma uporablja za doseganje dohodka iz dejavnosti, znesek 30.000,00 EUR, ki ga je prejela tožnica, tudi če bi dejansko pomenil odškodnino, v obravnavanem primeru ne bi pomenil odškodnine za škodo na tožničinem osebnem premoženju.

5točka 27. člena ZDoh-2 določa, da ne sme iti za odškodnino, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. Pri presoji, ali gre za takšno odškodnino, je treba v vsakem primeru upoštevati okoliščine, zakaj se odškodnina izplačuje, na kateri osnovi je določena in kakšen je znesek te odškodnine. Kadar je odškodnina dogovorjena z namenom, da se povrne škoda, ki je nastala na neki nepremičnini (na primer razpoke v fasadi) in se s tem vzpostavi njeno prvotno stanje, odškodnina pa se dogovori glede na vrednost vzpostavitve prvotnega stanja, ne moremo govoriti o nadomestilu za izgubljeni dohodek, ki je obdavčen po ZDoh-2. V primerih, ko se vrednost premoženja, ki je zmanjšana zaradi protipravnega ravnanja druge osebe, z odškodnino poveča na raven, ki bi bila primerljiva z vrednostjo tega premoženja na trgu, ki bi jo zavezanec lahko dosegel, če ne bi prišlo do protipravnega ravnanja, pa gre po presoji sodišča za odškodnino za izgubljeni dohodek, ki se obdavčuje kot drug dohodek po 105. členu ZDoh-2. Prav takšna škoda, in sicer škoda zaradi manjvrednosti poslovnega prostora, pa naj bi bila s plačilom 30.000,00 EUR po tožničinih navedbah poravnana.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.