VSL sodba in sklep I Cpg 352/2015

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v zavrnilnem delu (točka II.) za znesek 104.981,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v 1. do 7. alineji točke II. ter v točki IV. izreka (stroškovni del) in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v združenem postopku po tožbi tožeče stranke in nasprotni tožbi tožene stranke(1) delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Z izpodbijano sodbo je v točki I. toženi stranki naložilo v plačilo 191.575,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od 22. 1. 2009 naprej. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (za plačilo 429.350,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in od njihove zapadlosti naprej). Tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi za plačilo 391.164,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter za plačilo pravdnih stroškov je v celoti zavrnilo (točka III. izreka). O pravdnih stroških je odločilo v točki IV. izreka tako, da jih je v odmerjeni višini 5.142,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude naložilo v plačilo toženi stranki.

2Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v točkah II. in IV., tožena v točkah I., II. in IV. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) ter se zavzemata za ustrezno spremembo sodbe v njuno korist ter plačilo pravdnih stroškov. Tožena stranka podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrobnejši pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

3Obe pravdni stranki sta vložili odgovor na pritožbo nasprotne stranke. Poglavitni poudarki obeh odgovorov na pritožbo bodo prav tako povzeti v nadaljevanju.

4Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega predčasnega odstopa tožene stranke od pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 18. 10. 2007 z aneksom št. 1 z dne 18. 4. 2008 in aneksom št. 2 z dne 3. 7. 2008. Trdila in dokazovala je, da ji je zato nastala škoda iz naslova dobavljenih izdelkov, zaradi neprevzetih izdelkov, zaradi neuporabljene embalaže, neprenosa know-how in zaradi izgubljenega dobička. Tožena stranka se je branila, da je od pogodbe odstopila zaradi kršitve pogodbe na strani tožeče stranke, in sicer zaradi zaračunavanja višjih cen od pogodbeno dogovorjenih, zaradi ustavljenih dobav, nekvalitetnih in večkrat reklamiranih izdelkov, nepravočasnih dobav in nezadostnih količin. Trdila je, da je zaradi kršitve pogodbe sama utrpela škodo, ki jo je uveljavljala z nasprotno tožbo, in sicer navadno škodo (za penale, ki so jo od nje zahtevali kupci izdelkov – poslovni partnerji zaradi prepoznih in neizvršenih dobav) ter izgubljeni dobiček po 100.000,00 EUR letno.

6Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je v pretežni meri pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, je sodišče ugotovilo:

- da sta pravdni stranki 18. 10. 2007 sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: pogodba) z aneksom št. 1 z dne 18. 4. 2008 ter aneksom št. 2 z dne 3. 7. 2008, zaradi obojestranskega interesa za poslovno tehnično sodelovanje pri proizvodnji napolitank in palčk;

- da je s tem namenom tožeča stranka od tožene odkupila vso opremo in know-how za proizvodnjo navedenih izdelkov iz obrata tožene stranke v K.;

- da se je tožena stranka zavezala, da bo proizvedene izdelke po pogodbeno določenem programu tri leta odkupovala od tožeče stranke po pogodbeno dogovorjenih cenah in da ji bo v času trajanja pogodbe nudila know-how;

- da je bila pogodba sklenjena za obdobje treh let do 9. 10. 2010;

- da je oprema iz pogodbe začela obratovati v Z. 20. 6. 2008,

- da je tožena stranka že na sestanku dne 11. 8. 2008 (mesec in pol po začetku proizvodnje) tožečo stranko obvestila, da namerava s 15. 11. 2008 odpovedati vse blagovne znamke oziroma izdelke, ki se jih je v pogodbi zavezala kupovati pri njej, da je sprejela sklep o ukinitvi teh proizvodov iz svojega programa 5. 8. 2008;

- da je tožena stranka ustno odpovedala pogodbo 21. 11. 2008 in pisno z enostransko izjavo z dne 9. 1. 2009;

- da je tožena stranka istočasno prepovedala tožeči stranki izdelovati in prodajati vse izdelke, ki jih je do tedaj zanjo izdelovala tožeča stranka.

7Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je pravilno in popolno ocenilo celotno dokazno gradivo, je zavrnilo vse ugovore tožene stranke, da je od pogodbe odstopila utemeljeno zaradi nekvalitetnih, večkrat reklamiranih izdelkov, nepravočasnih dobav in nezadostnih dobavljenih količin. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke je po temelju ugodilo po ugotovitvi, da so izpolnjene vse materialnopravne predpostavke za obstoj poslovne odškodninske odgovornosti. To je izrecno pojasnilo v točki 46 in 73 sodbe. Svoje ugotovitve o njih je obrazložilo v točkah 47 glede zahtevka po tožbi, njihov neobstoj pri nasprotni tožbi pa v točkah 74 do 83 spisa. Pritožba tožene stranke v smeri absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljena.

8Sodišče je pri odločanju izhajalo iz pogodbenih določil in relevantnih določil Obligacijskega zakonika(3) o odstopu od pogodbe, o izpolnitvi in kršitvi pogodbe ter posledicah kršitve – poslovni odškodninski odgovornosti. Pravno podlago je jasno obrazložilo v razlogih (točke 15, 24, 45 in 73). Pritožbeni očitki tožene stranke, da ni jasno navedena pravna podlaga, torej ne držijo. Pač pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu, ko mora samo paziti na pravilno uporabo materialnega prava, ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom. Tožeča stranka je namreč gospodarski subjekt s sedežem v drugi državi. Predmet spora pa je kršitev pogodbe o poslovnem sodelovanju. Vsebina pogodbe v prilogi A163, ki je ugotovljena v točki 11 sodbe, nakazuje, da gre za mednarodno prodajno pogodbo. Glede na prvi odstavek 19. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku(4) je zato treba uporabiti Konvencijo združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga iz leta 1980 – Dunajska konvencija.(5) Ratificirali sta jo državi obeh pravdnih strank. V 3. členu določa, da za prodajne pogodbe štejejo tudi pogodbe o dobavi blaga, ki ga je treba izdelati ali proizvesti, za kar gre tudi v obravnavani zadevi, razen, če je stranka, ki je blago naročila, prevzela obveznost, da dobavi bistveni del materiala, potrebnega za to izdelavo ali proizvodnjo, za kar v obravnavani zadevi ne gre. V nadaljevanju Konvencija ureja sklenitev in izpolnitev pogodbe ter tudi posledice kršitve pogodbe. Zato so njena določila neposredno uporabna v državah obeh pravdnih strank. Gre za relevantno materialno pravo, po katerem je treba presojati sporno razmerje. Obe pravdni stranki sta se sklicevali le na določbe OZ. Zato je sodišče upravičeno štelo, da sta se za njegovo uporabo dogovorili (vsaj konkludentno).(6) To ni v nasprotju s pravili mednarodnega zasebnega prava (drugi odstavek 19. člena ZMZPP) niti s konvencijo. Pogodbeni stranki namreč lahko njeno uporabo tudi izključita (6. člen). Čeprav sodišče strank ni opozorilo na uporabo Konvencije oziroma ni izrecno ugotovilo njunega dogovora v uporabi prava, je presoja izpolnitve in kršitve obravnavane pogodbe ter poslovne odškodninske odgovornosti pravilna. Pravna določila OZ, na katere se je oprlo sodišče, so namreč usklajena z Dunajsko konvencijo in se od nje bistveno ne razlikujejo.

9V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno in popolno povzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev. Razložilo jo je z jasnimi in razumljivimi dejanskimi in pravnimi razlogi. V izpodbijani sodbi ni notranjih protislovij, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus. Tožena stranka zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev po 14., 15. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne konkretizira. Obširno graja predvsem dokazno oceno, kar pa za očitek o kršitvi postopka ne zadošča. Očitki o nelogičnosti, protislovjih, nepravilni in vnaprejšnji dokazni oceni so pavšalni, pa tudi neutemeljeni. Sodba ni obremenjena s procesno kršitvijo 8. člena ZPP. Dokazna ocena je opravljena upoštevaje vse metodološke napotke, ki jih nalaga navedeno pravno določilo. Izdelana je po skrbni presoji vseh dokazov. Dejansko stanje o pravno odločilnih dejstvih je v pretežni meri pravilno in popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče sprejeto dokazno oceno, razloge in odločitev sprejema, razen o škodi iz naslova dobavljenih izdelkov (točka 48 – 51 sodbe). Zato bo v nadaljevanju le še odgovorilo na bistvene pritožbene poudarke obeh pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O kršitvi pogodbe

10Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je od pogodbe predčasno odstopila iz opravičenih oziroma utemeljenih ter pogodbeno dogovorjenih razlogov. Odločitev v tem delu graja tožena stranka. Navaja, da je napačen zaključek, da zaračunavanje višjih cen od dogovorjenih ni bil relevanten razlog za odstop od pogodbe. Cena je bistveni element pogodbenega odnosa. Cena, kakovost in roki dobav so bili zaveza, ki jih je tožena stranka imela v odnosu do svojih pogodbenih partnerjev – trgovskih verig. Dolžna jih je bila spoštovati leto vnaprej in je to vkalkulirala v pogodbeni odnos s tožnikom. Neupoštevanje bistvenih pogodbenih določil predstavlja kršitev pogodbe, ki je opravičevala odstop od pogodbe. To je bilo tudi pogodbeno določen odpovedni razlog (12. člen Pogodbe). Vztraja, da je uspela dokazati ustavitev dobav. Predložila je dokazila o penalih, ki jih je morala plačati svojim pogodbenim partnerjem. Sodba je v tem delu pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Obširno graja odločitev v zvezi z nekvaliteto izdelkov. Predložila je številne dokaze, da so bili izdelki neustrezne kvalitete in neprimerni za prodajo. Tožeča stranka je to delno sama priznala. Nerazumljiv je nasproten zaključek sodišča. Prezrlo je, da se je tožeča stranka zavezala zagotoviti transport (točka 4.3. pogodbe). Napačno je ocenjena izpovedba priče Ž. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, ki nekvalitetne izdelke pripisuje slabemu prenosu know-how-a. Ni se opredelilo do navedb o fluktuaciji zaposlenih in o pravilnem zagonu proizvodnje pri tožeči stranki, kar dokazuje, da je tožena svoje pogodbene obveznosti izpolnila. Ni jasno, na podlagi česa je prišlo do zaključka, da napak, ki izhajajo iz reklamacijskih zapisnikov, ni mogoče pripisati tožeči stranki. Tožeča stranka je samovoljno zamenjala surovine s cenejšimi. Ugotovitev sodišča, da tožena ni pojasnila, zakaj je vztrajala pri točno določenih surovinah, je protispisna. Izrecno je pojasnila, da so točno določene surovine bistvo know-how-a. Zmotne so ugotovitve glede embalaže, slednja tožeče stranke ne opravičuje, da ni dobavila vseh naročenih izdelkov. Vztraja, da tožeči stranki ni preostalo drugega, kot da je izdelke s svojega programa ukinila, saj jih sama ni mogla več proizvajati, kvaliteta izdelkov pa je bila tako slaba, da je morala sama plačevati svojim pogodbenim partnerjem penale. Ni obrazloženo, zakaj sodišče ni verjelo priči S.

11Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

12Pritožbeno sodišče pritrjuje tako dokazni oceni glede posameznih ugovornih navedb tožene stranke (glede cen izdelkov – razlogi v točkah 16 do 21 sodbe, glede ustavitve dobav – razlogi v točki 22 sodbe, o nekvaliteti – razlogi v točkah 23 do 31 ter zamudi pri dobavi izdelkov – razlogi v točkah 32 – 40 sodbe), kakor sklepnim ugotovitvam o razlogih za odstop (razlogi v točkah 41 do 44 sodbe). Oporo ima v pravilno in popolno ocenjenih listinah – zlasti pogodbi. V njej ni opore za pritožbeno naziranje, da je nespoštovanje finančnih obveznosti pogodbenih strank odpovedni razlog, kakor tudi ne za navedbe, da je transport izdelkov dolžna zagotoviti tožeča stranka. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila to zaveza tožene stranke (klavzula ex works), pogodbeno določilo v zvezi s transportom pa se nanaša na prevoz opreme (točka 4.3. pogodbe), kot pravilno v odgovoru na pritožbo navaja tožeča stranka. Drži, da je sodišče ugotovilo, da je do določene mere pogodbo kršila tudi tožeča stranka, zlasti pri zaračunavanju višjih cen od pogodbeno dogovorjenih, pa tudi pri dobavi količin naročenega blaga. Vendar so bile ključne ugotovljene kršitve pogodbe na strani tožene stranke. In te utemeljujejo njeno poslovno odškodninsko odgovornost.

13Pravilna je ugotovitev, da zaračunavanje izdelkov po višjih cenah od dogovorjenih v obravnavanem primeru ne predstavlja utemeljenega razloga za odstop od pogodbe. Ne le, da je šlo za časovno kratko obdobje (dva meseca v primerjavi s pogodbeno dogovorjenim 3-letnim sodelovanjem). Sodišče je kot bistveno ugotovilo, da tožena stranka na zviševanje cen ni pristala in je vsem previsoko obračunanim dobavam ugovarjala, kar pomeni, da kršitev s strani tožeče stranke ni bistveno vplivala na njun pogodbeni odnos.

14Odločitev o nedokazanosti ugovora o ustavitvi dobav je jasna in natančno obrazložena. Izpovedba priče S., ki se je sklicevala zgolj na plačevanje penalov, ni bila potrjena niti z listinami v zvezi s temi penali, pa tudi z drugimi dokazi ne. Ovržena je bila celo z izpovedbo priče L., ki je bila tedaj zaposlena pri toženi stranki. Zato je sodišče utemeljeno verjelo zakonitemu zastopniku tožeče stranke in ne priči S., in to dovolj jasno in prepričljivo tudi obrazložilo.

15Tudi dokazne ocene o nekvaliteti dobavljenih izdelkov pritožnica ne more z ničemer omajati. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dokazov o neustrezni kvaliteti ni predložila. Nasprotno pa je tožeča stranka z listinami in pričami dokazala, da je prejela le eno reklamacijo, ki jo je upoštevala, ter da je uporabljala surovine, ki so bile po kvaliteti preverjene pri ustreznih ustanovah v B in nenazadnje tudi v laboratoriju v L. O tem se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem priče Ž. Njeno izpovedbo je ocenilo pravilno in skladno z ostalimi dokazi. Prepričljivo je pojasnilo, v katerem delu in zakaj ji je verjelo, v katerem delu in zakaj pa ne. Pritožbeno sodišče se z njegovimi argumenti strinja in zavrača nasprotne očitke pritožbe. Ob dejstvu, da je bila tožena stranka po pogodbi zavezana tako za nudenje know-how-a kot za opremo, je zaključek sodišča, da je ugovor nekvalitete lahko pripisati tudi slabemu prenosu know-how-a, povsem na mestu. Očitki o neprimerni pripravi in nalaganju izdelkov za transport pa so ob ugotovitvi, da se je nalaganje izvajalo z istimi stroji, kot prej pri toženi stranki, pravilno zavrnjeni. Okoliščini v zvezi z zatrjevano fluktuacijo delavcev in zagonom proizvodnje v B, na kateri opozarja pritožba, sta v zadostni meri prišli do izraza pri ocenjevanju dela in proizvodnje v točkah 28 in 29 sodbe. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila za delo v proizvodnji, zlasti pa za nadzor nad njo pogodbeno zavezana tožena stranka in da se je proizvodnja izvajala s celotno prejšnjo opremo tožene stranke. Dokazne ocene, da morebitne napake pri kvaliteti izdelkov sodijo tudi v sfero tožene stranke, zato pritožba tožene stranke ne more z ničemer omajati.

17Ključne za odločitev o kršenju pogodbe pa so ugotovitve sodišča, da je tožena stranka že po mesecu in pol po začetku proizvodnje sprejela poslovno odločitev, da bo ukinila izdelke iz svojega programa, za katere je sklenila pogodbo o sodelovanju s tožečo stranko (razlogi v točkah 42 in 43). Ta dejstva je ugotovilo na podlagi listinskih dokazov (razlogi v točki 42). S tem je dovolj jasno obrazloženo, zakaj ni sledilo priči S., da je do odpovedi pogodbe prišlo zaradi slabe kvalitete izdelkov in nepravočasnih dobav. Nenazadnje je bila njegova izpovedba v tem delu pravilno zavrnjena tudi po ugotovitvi, da se je tožena stranka začela na nedobave sklicevati šele v nadaljnjem teku dogodkov in ne že takoj ob začetku sodelovanja.

18Po ugotovitvi, da razlogov za predčasno enostransko odpoved pogodbe na strani tožene stranke ni bilo, je pravno pravilna ugotovitev, da je tožena stranka tista, ki je kršila sklenjeno pogodbo in da je zaradi tega odškodninsko odgovorna tožeči stranki za nastalo ji škodo (točka 45 do 47 sodbe).

19Povrnitev škode za kršitev pogodbe ene strani je enaka pretrpljeni izgubi in izgubljenemu dobičku, ki ju ima zaradi kršitve druga stran. To povračilo ne sme biti večje od izgube, ki jo je stranka, ki je kršila pogodbo, predvidela, ali bi jo morala predvideti pri sklenitvi pogodbe kot možno posledico njene kršitve, glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi ji morala biti znana (74. člen Dunajske konvencije). Ta materialnopravna izhodišča je sodišče pri odločanju o vtoževani škodi pravilno upoštevalo, ne glede na to, da je izhajalo iz določb OZ.

O vrsti in višini škode

O škodi iz naslova dobavljenih izdelkov

20Tožeča stranka je iz tega naslova zahtevala plačilo 104.981,71 EUR z obrestmi od posameznih zneskov in sicer po v točki 4. tožbe specificiranih računih. Sodišče je tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrnilo po ugotovitvi, da so bile obveznosti tožene stranke do tožeče iz tega naslova plačane s pobotom.

21Pritožbo vlaga tožeča stranka. Zmotna je ugotovitev, da je vse plačano s kompenzacijo. Sodišče je prezrlo neprerekane navedbe v točki 4 tožbe, da so ostali vtoževani računi neplačani. Podana je kršitev 7. člena ZPP in razpravnega načela. Sodišče je samo ugotavljalo dejstva v nasprotju s trditveno podlago in jo preseglo, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Napačna je tudi presoja navedb o plačilu know-how, ko je kot ključno dejstvo štelo plačilo opreme. To med pravdnima strankama ni bilo sporno niti ni bilo predmet tožbenega zahtevka. Zato o njem ni bilo navedb. Če ga je sodišče štelo za relevantno, bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo, podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršeno je tudi določilo 214. člena ZPP. Tožena stranka ni obrazloženo prerekala tožbenih navedb, da so vtoževani računi ostali neporavnani.

22Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev sodbe.

23Pritožba je v tem delu utemeljena.

24Drži pritožbena graja, da je sodišče v točki 49 delno povzelo tožbene trditve, prezrlo pa navedbe, da dobave po računu iz točke 4 tožbe niso bile poravnane. Pojasnjene so v pripravljalni vlogi tožeče stranke na red. št. 15. Drži tudi pritožbena navedba, da tožena stranka med postopkom ni prerekala teh trditev, pač pa je ves čas le pojasnjevala, zakaj vtoževani računi niso bili plačani (primerjaj list. št. 533). Ugotovitve o poravnanju obveznosti s pobotom tako nimajo podlage ne v trditveni, pa tudi v dokazni podlagi strank ne. Če stranke ne zatrjujejo in dokazujejo določenih dejstev, jih sodišče samo ne more ugotavljati. Pri ugotavljanju pravno relevantnih dejstev je namreč vezano z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP). V obravnavanem primeru ga je sodišče kršilo, ta kršitev pa je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Posledično je namreč dejansko stanje o plačilu oziroma prenehanju obveznosti po vtoževanih računih lahko ostalo nepravilno ugotovljeno in sprejeta odločitev materialnopravno zmotna. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi tožeče stranke ugoditi, sodbo razveljaviti za vtoževani znesek 104.981,71 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Zadevo je bilo treba vrniti v ponovno odločitev sodišču prve stopnje, da bo ugotovilo pravno relevantna dejstva in o zahtevku v tem delu v okviru že podane trditvene in dokazne podlage strank ponovno odločilo (354. in 355. člen ZPP).

O škodi iz naslova neprevzetih izdelkov

25Tožeča stranka je vtoževala 35.564, 43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2009, sodišče ji je dosodilo 32.800,23 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. V presežku (za 2.764,20 EUR iz naslova DDV) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

26Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožeča stranka meni, da je upravičena do zneska DDV po profakturi, češ da bo morala plačati DDV, ko bo izdelke uničila. Tožena stranka pa navaja, da je bilo dokazno breme na strani tožeče stranke. Sama je opozorila na neizkazanost zahtevka. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ker bi morala tožeča stranka dokazati, da so bili izdelki ustrezni.

27Odločitev sodišča je pravilna in utemeljena s pravilnimi razlogi v točkah 52 do55 sodbe. Tožeča stranka je uspela dokazati, da je izpolnila naročilo tožene stranke, slednja pa jih zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe ni želela prevzeti. Iz ugotovitev sodišča v točki 12 izhaja, da ji je že ob odpovedi prepovedala izdelovati in prodajati vse izdelke, ki jih je do tedaj izdelovala. Zato pritožbeni ugovor tožene stranke, da bi morala tožeča stranka utemeljiti, zakaj naročenih, a neprevzetih izdelkov ni prodala drugemu kupcu, ni utemeljen. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da jih niti ni smela prodajati. Ob takih ugotovitvah je pravilna presoja, da je tožeči stranki zaradi ravnanja tožene stranke nastala škoda zaradi neprevzetih izdelkov in sicer v višini pogodbeno dogovorjenih cen. Pritožba tožene stranke torej ni utemeljena.

28Pravilna pa je tudi presoja, da tožeča stranka ni upravičena do zneska DDV. Pritožbene navedbe tožeče stranke o davčni obveznosti so pritožbene novote, ki jih na prvi stopnji ni bilo, in jih na pritožbeni ravni ni mogoče več upoštevati. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da tudi niso utemeljene. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi navedeni znesek dejansko že plačala, od odškodnin pa se DDV ne plačuje (primerjaj 13. člen Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost – Ur. list RS, št. 141/201... s spremembami).

O embalaži

29Tožeča stranka je iz tega naslova vtoževala 12.941,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2009. Sodišče je zahtevku v tem delu v celoti ugodilo.

30Pritožbo vlaga tožena stranka. Navaja, da tožeča stranka ni izkazala vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost in da so navedbe kontradiktorne.

31Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da zahtevek v tem delu ni bil prerekan.

32Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in razlogom v točki 56 do 57 sodbe. V dokaznem postopku se je prepričalo, da je tožena stranka dejansko dobavljala embalažo tožeči stranki in ji jo tudi zaračunala, tožeča stranka pa je po odpovedi pogodbe ni mogla uporabiti. Pravilna je presoja, da ji je s tem nastala škoda v vtoževani višini, za katero je odgovorna tožena stranka.

O know-how

33Zaradi nerealizirane pogodbe v zvezi s prenosom know-how je tožeča stranka vtoževala 145.833,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2007. Po dokaznem postopku, v katerem je sodišče z izvedenko finančne stroke ugotavljalo upravičenost tožbenega zahtevka v tem delu, mu je v okviru postavljenega zahtevka v celoti ugodilo.

34Pritožbo vlaga tožena stranka. Opozarja, da je ugovarjala izvedeniškemu mnenju, ki je bilo pomanjkljivo. Izhajalo je iz napačnih predpostavk. Ovrženo je bilo z izvedeniškim mnenjem izvedenca S. H., ki ga je angažirala izven pravde tožena stranka. Ni jasno, od kod izvedenki zaključek, da predstavlja 122.000,00 EUR prvi del prenosa know-how-a. Tožena stranka je opozorila na nesprejemljivost njenih zaključkov, izvedenka ni odgovorila na ključna vprašanja. Tega instituta ne razume, ne gre za preprosto matematično operacijo. Velika težava pri organizaciji proizvodnje je bila fluktuacija delavcev. Zato izobraževanje s strani tožene stranke ni veliko pomagalo. Sodišče se o tem ni opredelilo.

35Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožena stranka zgolj ponavlja svoje navedbe. Meni, da je izvedenka pojasnila in odgovorila na vse njene pripombe in se oprla na samo pogodbo. Odločitev sodišča je pravilna. Fluktuacija ni bila bistvena, pač pa trajanje pogodbe.

36Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o odškodnini iz naslova prenosa know-how, dokazni oceni in razlogom v točkah 58 do 65 sodbe. Izhajalo je iz pogodbeno dogovorjenih določil, zlasti v členih 5.6., 5.7. in 5.10., ki jih je pravilno razložilo. V njih je podlaga za ugotovitev, da je ustrezno merilo delitve know-how trajanje pogodbe. Že pogodbena določila v zvezi s tem so dovolj jasna, da dopuščajo tako presojo, strokovno jo je podkrepila tudi izvedenka. Na pripombe tožene stranke je odgovorila tako pisno, kot ob ustnem zaslišanju in ovrgla vse nasprotne očitke tožene stranke. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zato ni bilo razlogov, da ji sodišče prve stopnje ne bi sledilo in ugodilo tožbenemu zahtevku v vtoževani višini. Dejstvo fluktuacije delavcev ob ugotovitvi, da je bilo tehnološko svetovanje opredeljeno za celotno obdobje trajanja pogodbe (tri leta), izvajalo pa se je le pet mesecev, ne more biti pravno odločilno.

O izgubljenem dobičku

37Tožeča stranka je zaradi izgubljenega dobička, ki bi ga po tožbenih navedbah ustvarila v triletnem pogodbeno dogovorjenem v obdobju vtoževala 321.604,467 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo po ugotovitvi, da tožeča stranka ni uspela dokazati obsega škode, ker ni podala vseh relevantnih podatkov o odhodkih, ki so potrebni za ugotovitev višine izgubljenega dobička.

38Pritožbo vlaga tožeča stranka. Sodišču očita kršitev 286. člena ZPP, ker je upoštevalo prepozne pripombe – ugovore tožene stranke o izračunu izgubljenega dobička. Do prejema izvedeniškega mnenja tožena stranka ni ugovarjala preračunu izgubljenega dobička v tožbenih navedbah. Napačno je odločeno o neupoštevanju davčnega vidika. Gre za materialnopravno vprašanje, ki bi ga moralo sodišče z izvedenko rešiti samo ali opraviti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP. Gre za sodbo presenečenja. Tožeča stranka je bila s stališčem prvostopnega sodišča o domnevno pomanjkljivi trditveni podlagi v zvezi z davčnim vidikom seznanjena šele s prejemom sodbe. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršena je njena pravica do izjave (22. člen Ustave RS). V pogodbi so bili določeni vsi parametri za izračun izgubljenega dobička. Tožeča stranka se je legitimno oprla na njo. Tudi izvedenka je tako kalkulacijo potrdila. Sodišče bi ji moralo slediti. Drugačna obrazložitev sodišča je nelogična. Sicer pa bi moralo uporabiti tudi drugi odstavek 252. člena ZPP ali pa dovoliti tožeči stranki, da v spis vloži podatke o stroških plač in bilance oziroma računovodske izkaze za relevantna poslovna leta. Zakaj je zavrnilo ta predlog tožeče stranke, ni obrazloženo.

39Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala pravno relevantnih dejstev, čeprav je vedela zanje.

40Pritožba ni utemeljena.

41Dokazovanje z izvedenko je bilo opravljeno ob pravilni uporabi določb 243. do 254. člena ZPP. Že izvedenka je v pisnem izvedeniškem mnenju, ko je opravila izračun izgubljenega dobička po določbah pogodbe, izrecno opozorila, da v tem izračunu ni zajet davčni vpliv, ker bi za to morali razpolagati s celotnimi bilancami podjetja tožeče stranke (primerjaj list. št. 501 spisa). Tožeča stranka na navedeno ugotovitev izvedenke ni reagirala, pač pa v svojih pripombah predlagala le, da izvedenka pri izračunu ne upošteva stroškov dela. Nasprotno pa je tožena stranka v svojih pripombah na mnenje izvedenke opozorila, da niso znani vsi podatki, ki so potrebni za izračun izgubljenega dobička. Zmotno je pritožbeno naziranje, da je šlo za prepozne ugovore tožene stranke. Pripombe in ugovore zoper izvedensko mnenje niso dokazni predlogi in navedbe, pač pa dokazni ugovori, ki niso vezani na določeno fazo postopka. Pravila o prekluziji jih ne zadenejo.

42Ker je bila tožeča stranka na pomanjkljivo trditveno podlago opozorjena že z izvedeniškim mnenjem in z ugovorom tožene stranke, posebno materialnoprocesno vodstvo sodišča ni bilo potrebno. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča, da je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov kot odhodkov v zvezi z izgubljenim dobičkom. Taka je ustaljena sodna praksa, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. Po ugotovitvi, da tožeča stranka ni podala potrebnih podatkov o svojih bilancah niti podatkov o strošku dela na uro, ki so bili po mnenju izvedenke ključni za pravilni izračun izgubljenega dobička, je tožbeni zahtevek nedokazan in pravilno zavrnjen. Odločitev je pojasnjena v točkah 67 do 71. Pritožbeno sodišče razlogom v celoti pritrjuje. Razlogov za izvajanje dodatnih dokazov na predlog izvedenke po drugem odstavku 252. člena ZPP v obravnavanem primeru ni bilo. Bilance in stroški dela so podatki, ki sodijo v trditveno (in ne v dokazno) podlago, s katero bi tožeča stranka lahko dokazala svojo škodo. Ker je ni podala pravočasno, takoj ko je bila na pomanjkljivosti opozorjena (po prejemu pisnega izvedeniškega mnenja), sodišču prve stopnje ni bilo potrebno postopati niti po določbi 285. člena ZPP, niti ji omogočiti nadaljnjega roka za podajanje manjkajočih podatkov, za katerega je zaprosila šele ob zaslišanju izvedenke. Očitanih procesnih kršitev sodišče ni zagrešilo, sprejeta odločitev pa je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu.

O zahtevku po nasprotni tožbi

43Tožbeni zahtevek za povračilo škode iz naslova plačanih penalov v višini 91.164,44 EUR in izgubljenega dobička v višini 300.000,00 EUR je sodišče v celoti zavrnilo.

44Pritožbo vlaga tožena stranka. Meni, da je škodo utrpela in jo dokazala. Vztraja, da je bil odstop od pogodbe utemeljen. Za penale bi moralo sodišče vsaj delno ugoditi tožbenemu zahtevku, za tiste izdelke, ki jih je izdelovala tožeča stranka. Ker se s tem ni ukvarjalo, je sodba neobrazložena.

45V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da tožena stranka ni dokazala izgubljenega dobička. Sodišče iz predloženih računov za penale ni bilo dolžno iskati izdelkov tožeče stranke in preračunavati deleža penalov.

46Pritožba ni utemeljena.

47Odločitev o nasprotni tožbi, obrazložena v točkah 73 do 84 je pravilna in ni obremenjena ne z uveljavljenimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Po ugotovitvi, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo, in ne tožeča stranka, je zahtevek že po temelju neutemeljen.

48Pravilna pa je tudi presoja, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi morala zaradi ravnanja tožeče stranke plačevati penale svojim pogodbenim partnerjem. Trditveno in dokazno breme je bilo na njej in, kot pravilno opozarja tožeča stranka, sodišče ni bilo dolžno samo brskati po predloženi dokumentaciji, katere izdelke, ki jih je zadelo plačilo penalov, je za toženo stranko izdelovala tožeča stranka. Svojo škodo bi morala tožena stranka konkretizirati, vendar tega ni storila. Že iz tega razloga ni mogla uspeti.

49Po povedanem je bilo treba pritožbo tožeče stranke v pretežnem delu (razen za zneske po vtoževanih računih iz naslova dobavljenih računov), pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrniti. Sprejeta odločitev je namreč materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v navedenem obsegu potrdilo, v delu zaradi plačila dobavljenih izdelkov po vtoževanih računih pa na podlagi 354. in 355. člena ZPP razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

50Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka. Obrazloženo jih izpodbija le tožeča stranka. Pritožba tožene stranke je v tem delu pavšalna in nekonkretizirana.

51Tožeča stranka upravičeno opozarja, da sodišče ni upoštevalo pravočasno priglašenih stroškov prihoda zakonitega zastopnika tožeče stranke na sodišče in tega ni obrazložilo. V ponovljenem sojenju bo moralo zavzeti stališče o tem in ga obrazložiti.

52Pri ponovnem odločanju o pravdnih stroških bo upoštevalo tudi stroške tega pritožbenega postopka (četrti odstavek 165. člena ZPP).

53V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank ponovno obravnava tožbeni zahtevek iz naslova dobavljenih izdelkov, ugotovi pravno relevantna dejstva in pojasni, ali jih šteje za dokazana oziroma nedokazana ter zakaj.

---------

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče bo tožečo stranko in toženo po nasprotni tožbi imenovalo: „tožeča stranka“, toženo stranko in tožečo stranko po nasprotni tožbi pa: „tožena stranka“.

Op. št (2): Ur. list RS, št. 26/1999 in naslednji - ZPP.

Op. št. (3): Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ.

Op. št (4): Ur. list RS, št. 59/99 s spremembami – ZMZPP.

Op. št. (5): Ur. list SFRJ – MP št. 10-41/1984 – Konvencija.

Op. št. (6): Primerjaj Vladimir Balažic, Podjetje in delo 2005, št. 6 do 7, stran 1200 do 1202.