VSL sodba II Cpg 72/2014

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 3.131,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2011 do plačila zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 230 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki (spor se nanaša na OE L.) plačati znesek v višini 3.131,32 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne po prejemu poziva k prostovoljni izpolnitvi, to je od dne 11. 9. 2011, dalje do plačila in ji povrniti vse pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka), prav tako pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe plačati pravdne stroške v znesku 235,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov toženke, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba je utemeljena.

5Predmet spora je odškodninski zahtevek tožnice, ki je plačala stroške zdravljenja in stroške nadomestil plače, ki so nastali njenemu zavarovancu, sicer pa delavcu toženke, poškodovanemu v nesreči pri delu. Svoj zahtevek je tožnica utemeljevala na 1. odstavku 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. list RS št. 9/1992), ki določa krivdno odgovornost delodajalca za škodo, do katere je prišlo zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu.

6Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je do škodnega dogodka prišlo dne 1.10.2009 v skladišču M., ko je M. K.(oškodovanec) na svojem delovnem mestu komisionarja nalagal blago na RLC voziček in mu je sodelavec – voznik viličarja pri vzvratni vožnji zapeljal čez levo stopalo, pri čemer je vozilo – viličar v trenutku nezgode služilo kot delovno vozilo v skladišču toženke za manipuliranje blaga.

7Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 1. odstavka 87. člena ZZVZZ napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo uporabiti 86. člen ZZVZZ, po katerem ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje (1. odstavek). Ker za škodo, ki jo v takšnih primerih povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja delodajalec (2. odstavek), je pasivna legitimacija toženke podana.

8Toženka je namreč ves čas postopka in tudi v pritožbi uveljavljala, da je za sporni viličar sklenila obvezno avtomobilsko zavarovanje (AO) pri Z. X. (kar za tožečo stranko ni bilo sporno), zaradi česar je bila tožnica že odškodovana na podlagi s strani zavarovalnice plačane pavšalne odškodnine od obračunane kosmate premije za obvezno avtomobilsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pri odločanju uporabiti 18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Ur. list RS št. 70/1994 in nadaljnji), ki določa, da zavarovalnice ZZZS mesečno plačajo 8,5 % od obračunane kosmate zavarovalne premije za obvezno avtomobilsko zavarovanje, si čimer se šteje za poravnano vsa škoda, ki nastane ZZZS zaradi smrti ali poškodb zavarovanih oseb v prometnih nesrečah (7. odstavek).

9Toženka je v postopku navedla, da je do nesreče prišlo pri premikanju viličarja, kar pomeni, da je viličar v trenutku nesreče predstavljal premikajoče se motorno vozilo in ne delovnega stroja. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je kar se tiče uporabe 15. člena ZOZP pred kratkim prišlo do spremembe ustaljene sodne prakse. Pojem »uporaba vozila« v ZOZP ni definiran (je pa definiran pojem »vozila« v 3. točki 1.a člena ZOZP), pač pa gre za pravni standard, ki ga zapolnjuje sodna praksa. Ta je doslej pri vsebinskem zapolnjevanju največkrat izhajala iz namena obveznega zavarovanja po ZOZP in kot njegov glavni namen poudarjala socializacijo rizika oziroma težnjo poskrbeti za oškodovance v javnem prometu. V tem smislu zavarovalnega kritja pri obveznem zavarovanju ni bilo, kadar je bilo vozilo uporabljeno v funkciji delovnega stroja.

10Vrhovno sodišče pa je v zadevi II Ips 415/2011 Sodišču Evropske unije postavilo predhodno vprašanje glede razlage člena 3(1) Direktive 72/166/EGS Sveta z dne 24. 4. 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju: direktiva) in Sodišče EU je podalo razlago, ki je za sodišča v skladu s 113.a členom ZS obvezujoča. Pojem vozila po direktivi predstavlja motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar ne vozi po tirih, in priklopnik, s prikolico ali brez (člen 1(1) direktive). Za to opredelitev ni pomembno, za kakšno uporabo zadevnega vozila gre ali bi lahko šlo. V tem smislu je zato mogoče ugotoviti, da konkretni viličar nedvomno ustreza opisu vozila po direktivi, sámo dejstvo, da se v nekaterih okoliščinah lahko uporablja kot delovni stroj, pa ne vpliva na ugotovitev, da tako vozilo ustreza pojmu „vozilo“ iz člena 1(1) direktive. Kljub temu pa takšna ugotovitev še ne pomeni, da za viličar obstaja obveznost zavarovanja civilne odgovornosti iz člena 3(1) navedene direktive. Za izpolnitev tega pogoja mora biti v skladu s to določbo vozilo običajno na ozemlju države članice, na podlagi člena 4(b) te direktive pa lahko država članica od člena 3 navedene direktive odstopa glede nekaterih vrst vozil ali nekaterih vozil, ki imajo posebne tablice, pri čemer seznam takih vrst ali takih vozil sestavi zadevna država ter ga pošlje drugim državam članicam in Komisiji. Iz tega izhaja, da za viličarja obveznost iz člena 3(1) direktive velja, če je običajno na ozemlju države članice, ki te vrste vozila ni izključila s področja uporabe te določbe (tako sodba Sodišča EU tretjega senata C 162/13 z dne 4.9.2014).

11V obravnavani zadevi je treba poudariti, da Republika Slovenija na podlagi člena 4(b) direktive s področja uporabe člena 3(1) direktive ni izključila nobene vrste vozil. Iz dejanskih navedb sodišča prve stopnje pa izhaja, da je nesrečo povzročilo vozilo, ki je vozilo vzvratno z namenom premika na določeno mesto, torej je mogoče zaključiti, da je do nesreče prišlo pri uporabi vozila, ki je bila skladna z njegovo običajno funkcijo (podobno VSRS sodba in sklep II Ips 415/2011 z dne 20.10.2014).

12Upoštevajoč razlago pojma „uporaba vozila“, kot jo je podalo Sodišče EU, je tako ključno, da je do predmetne nesreče prišlo pri (vzvratni) vožnji viličarja z namenom premika na določeno mesto, ki terja zaključek, da je do nesreče prišlo pri uporabi vozila, skladni z običajno funkcijo tega vozila. Okoliščine konkretnega primera je torej treba subsumirati pod pojem „uporaba vozila“, ki ga zajema kritje iz obveznega zavarovanja. Stališče sodišča prve stopnje, da temu ni tako, temelji na zmotni uporabi določb 15. člena ZOZP in prvega odstavka 3. člena Direktive 72/166/EGS. Pri tem tudi ni pomembno, ali je za konkretno vozilo bilo predvideno obvezno zavarovanje po določbi 15. člena ZOZP, saj je takšno obvezno zavarovanje civilne odgovornosti predvideno po direktivi, pri čemer je nesporno, da je bilo za konkretni viličar takšno zavarovanje sklenjeno.

13Ker je torej odškodninski zahtevek tožnice krit z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti po 1. odstavku 18. člena ZOZP in je bila tožnici v skladu s 7. odstavkom 18. člena ZOZP s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine že poravnana vsa škoda, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP). Toženka je sicer priglasila stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v skupni višini 50 EUR; ker pa jih ni izkazala, ji je pritožbeno sodišče priznalo zgolj pavšalni znesek v višini 20 EUR (tar. št. 6002).

14Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji mora tožnica povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 230 EUR (2. odstavek 165. člen v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo sodno takso v višini 210 EUR in materialne stroške v višini 20 EUR (tar. št. 6002).

15Čeprav gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, v katerem praviloma odloča sodnik posameznik, je v skladu s 5. odstavkom 458. člena

ZPP v predmetni zadevi odločil senat pritožbenega sodišča.