VSL sodba II Cpg 669/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 50743/2012 z dne 13. 4. 2012 ohranilo v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev, in v delu glede stroškov upnika. Toženi je naložilo povrnitev 182, 83 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pravočasno, iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz I. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi nepravilne uporabe določila II. odstavka 214. in 454. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče zavrne, naloži pa ji v plačilo stroške tožene stranke, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti tako ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, katero tožena stranka sodišču prve stopnje očita zaradi napačne uporabe 214. člena ZPP. Ker ta pritožbeni očitek v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog, ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

6Ob ugotovitvi, da tožena stranka trditev tožeče, da so med strankama vsi dogovori potekali ustno in da naročilnice tožene tožeča ni prejela, ni prerekala, in se te štejejo za priznane in se jih ne dokazuje, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati zaslišanja s strankami. Tožena stranka je sicer v ugovoru navedla, da je upniku izpolnila naročilnico (in s tem naj bi bil z upnikom oziroma tožečo stranko dogovorjen s strani tožene stranke zatrjevani rok plačila) in v dokaz svojih trditev predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa s strani tožeče stranke zatrjevanega dejstva, da ta naročilnice ni prejela in da so vsi dogovori potekali le ustno, ni prerekala. Za trditev v odgovoru na dopolnitev tožbe (prva pripravljalna vloga tožene stranke), da je tožeča stranka naročilnico sprejela, pa tožena stranka zaslišanja ni predlagala, niti kakšnega drugega dokaza. Ob navedenem sodišče prve stopnje predlaganega zaslišanja strank ni bilo dolžno izvajati, saj z njegovo izvedbo, četudi če bi z njim tožena stranka potrdila svojo trditev o izpolnjeni naročilnici, ne bi bilo mogoče ugotavljati tudi, ali je tožeča stranka naročilnico dejansko prejela, saj izvedba zaslišanja v potrditev tega ni bila predlagana.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek napačne uporabe 454. člena ZPP, saj iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pravno pomembno dejansko stanje ugotovilo šele po vpogledu v listine v spisu, le naroka ni razpisalo, saj je ugotovilo, da je mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi predloženih dokazov in ne, ker bi pritožbeno protispisno grajano napačno zaključilo, da med strankama dejansko stanje (glede zapadlosti terjatve) sploh ni sporno (glej 8. in 9. odstavek obrazložitve izpodbijane sodbe). Odločilo je torej povsem v skladu z določbo drugega odstavka 454. člena ZPP, po katerem sodišče, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 454. člena tega zakona ni zahtevala (in tega nobena od strank v tem postopku ni zahtevala), brez razpisa naroka izda odločbo o sporu.

8Ob ugotovitvi, da tožena stranka neprejema naročilnice s strani tožeče stranke in trditev o izključnem ustnem dogovarjanju med strankama ni (dokazno podprto) zanikala, je sodišče prve stopnje posledično ti priznani dejstvi moralo vzeti v podlago sodbe in tako sledilo trditvi in dokazom upnika o roku plačila 60 dni, ter posledično materialnopravno pravilno toženi stranki naložilo v plačilo sicer nesporno terjatev upnika, skupaj z zakonskih zamudnimi obrestmi od poteka 60 dnevnega roka za plačilo (311. člen ZPP ter 299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

9Končno pa je materilanopravno pravilno tudi naziranje sodišča prve stopnje, da bi bila tudi sicer tožeča stranka ob uvedbi stečaja nad dolžnikom tožene stranke upravičena plačilo zahtevati takoj. Z dogovorom, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, se določa rok plačila, ki je vezan na izpolnitev odložnega pogoja, vendar pa neizpolnitev tako določenega pogoja (neplačilo investitorja) ne more pomeniti, da naročnik svojega dela obveznosti sploh ni dolžan izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen, zaradi česar upnik oziroma tožeča stranka pridobi pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 80/2007). S trenutkom začetka stečaja nad dolžnikom namreč postane jasno, da se odložni pogoj ne bo izpolnil, oziroma da se ne bo izpolnil v celoti, gotovo pa ne v rokih, ki bi jih lahko še opredelili kot roke, ki bi jih stranki lahko imeli v mislih ob sklepanju pogodbe o delu.

10Pritožba tožene stranke se tako izkaže za neutemeljeno, in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.