VSL sklep II Cp 2919/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje do navedb v tožbi, ki izkazujejo verjetnost obstoja terjatve sploh ni izreklo, čeprav je bila verjetnost obstoja nedenarne terjatve izkazana tako s predloženimi dokazi, kot tudi z zaslišanjem predlaganih prič in pravdnih strank. Tožnik je dokazal tudi obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj sedanje dejansko stanje in ravnanja toženih strank kažejo na to, da toženi stranki posegata v samo zemljišče, ki je last tožnika in se stanje tudi tekom tega postopka spreminja tako, da bo tožnikova terjatev precej otežena. Tožnik svojega zemljišča, v katerega sega zgrajeno gnojišče v širino za cca 1,5 m in v dolžini za cca 6 m ne more uporabljati. Nadaljevanje gradnje tako obsežnega objekta pa nedvomno predstavlja dejstvo, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Velika materialna škoda se tožniku kaže pri uničevanju samega zemljišča zaradi nezakonite gradnje tožene stranke, kot tudi s tem, da tožnik ne more dostopati do svojih stavb, da bi lahko opravil nujna vzdrževalna dela. Tožnik je tudi resno zaskrbljen za svojo varnost, ker je bil s strani toženih strank v preteklosti že fizično napaden.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnik je vložil tožbo zaradi motenja posesti. Obenem s tožbo je predlagal izdajo t. i. regulacijske ali ureditvene začasne odredbe. Takšna začasna odredba, katere besedilo se ujema s tožbenim zahtevkom v pravdi, v kateri je predlagana, ni namenjena zavarovanju terjatve oziroma možnosti njene učinkovite izterjave, temveč začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, sme takšno začasno odredbo sodišče izdati samo izjemoma, saj začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice tožene stranke do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku in tako prejudiciralo odločitev o zahtevku. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti. V njem se varuje zgolj posestnikovo dejansko oblast nad stvarjo toliko časa, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici dokazano drugače. Izdaja regulacijske začasne odredbe je torej možna zgolj v primeru verjetno izkazane in še posebej utemeljene težko nadomestljive škode oziroma nenadomestljive škode ter preprečitvi nasilja. Prvostopno sodišče se je zato pravilno oprlo na materialnopravno podlago določila 272. člena ZIZ v zvezi s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS ter pri tem pravilno zavzelo stališče o potrebi po restriktivni, strožji oceni pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožniku ni uspelo izkazati standarda težko nadomestljive škode, saj ni konkretiziral, kakšna ter kolikšna škoda mu nastaja zato, ker po posegu tožencev ne more dostopati do zahodnega dela svojega hleva in ga vzdrževati. Tudi tožnikove navedbe o grožnjah toženih strank, kot njun odgovor na njegova opozorila naj z deli prenehata in umakneta oziroma podreta del gnojišča na njegovi nepremičnini, so presplošne, da bi zadostovale za izkaz nevarnosti uporabe sile. Tožnik šele v pritožbi zatrjuje, da je zaradi verbalnih napadov s strani toženih strank resno zaskrbljen za svojo varnost, ker je bil z njune strani v preteklosti že fizično napaden ter da njune grožnje niso bile izrečene samo v posledici opozorila tožnika, da toženca gradita na njegovem dvorišču, ampak so bile izrečene večkrat. Pri tem pa pritožnik ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenih dejstev ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji, zaradi česar pritožbeno sodišče novih trditev ni moglo upoštevati (337. člen ZPP).

6Za izdajo regulacijske začasne odredbe vprašanje obstoja pogojev iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ samo po sebi ne zadostuje za izdajo takšne začasne odredbe, kot je to pritožniku že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

7Ker mora predlagatelj za izdajo začasne odredbe kumulativno izkazati tako verjetnost obstoja terjatve, kot tudi pogoj, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode in ker je toženi stranki izkaz drugega pogoja spodletel, se prvostopno sodišče pravilno ni spuščalo v presojo ugotavljanja verjetnosti terjatve.

8Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ko je predlagano začasno odredbo zavrnilo in ker v postopku tudi ni storilo katere od po uradni dolžnosti upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.