VSL sodba I Cp 2859/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnostne pravice z dne 30. 1. 2012, sklenjene med pravdnima strankama, za ugotovitev, da je vknjižba stvarne služnosti po tej pogodbi neveljavna in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom stvarne služnosti po navedeni pogodbi (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II.).

2Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Graja dokazno oceno, da tožeča stranka ni dokazala, da sta se s tožencem dogovorila le za služnost uporabe poti za kmetijske namene. Pri oceni verodostojnosti zaslišanih strank in prič je opustilo dolžno skrbnost, ker ni verjelo tožnici in njenemu sinu, pač pa tožencu in R., ki je zaradi povezanosti s tožencem, izkazanim v pravdi P 60/2012, zainteresiran za izid pravde. O njuni verodostojnosti ni dokazne ocene. Dokazni predlog z vpogledom v spis P 60/2012 je neutemeljeno zavrnjen. To je privedlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zmotno je ocenjena izpovedba notarke in njene pomočnice o okoliščinah ob overitvi podpisa tožnice na obravnavani pogodbi. Varovali sta svoj ugled, pravno relevantnih podrobnosti se nista spomnili. Sodišče se je lahko na glavni obravnavi neposredno prepričalo, da je tožnica v nasprotju s tožencem starejša oseba z upočasnjeno sposobnostjo razmišljanja, podvržena, da jo nekdo zavede in napelje k ravnanju, ki ga ne bi storila, če bi vedela za točno vsebino in posledice takega ravnanja. Vztraja, da med pravdnima strankama ni bila dogovorjena taka vsebina pogodbe, kot je zapisana. Izpostavlja okoliščine, ki to potrjujejo (sama je izpovedala o vožnjah na njivo, nepremičnina je bila tedaj kmetijsko zemljišče). Zato bi ji moralo sodišče verjeti. Zmotni so tudi zaključki, da ni bilo opravičljive zmote in da ni šlo za prevaro. Slednja je potrjena z dokazi. Tožnica je podpisala pogodbo z nedogovorjeno vsebino v zmoti, v katero jo je spravila tožena stranka s prevaro: sama je pripravila zapis pogodbe, vanjo vede in namenoma mimo dogovora zapisala širši obseg služnosti, jo ob overitvi zavajala, da je zapis pogodbe skladen z dogovorom, jo zavedla, da pogodbe ni prebrala in ji pogodbe nikoli ni dala na vpogled. Tožnici ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti pri podpisu pogodbe, ker si zmote ni zakrivila sama. Toženec jo je prevaral. Njegov namen je bil, da tožnica pogodbe ne prebere. Zato je tožnica upravičena do sodnega varstva. Njena zmota je bila bistvena. Vztraja, da je dokazni postopek pokazal, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe zaradi zmote in prevare utemeljen.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da jo višje sodišče zavrne, potrdi izpodbijano sodbo in tožnici naloži v plačilo pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka zahteva razveljavitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnostne pravice uporabe poti po njenem zemljišču v korist gospodujočega zemljišča, ki jo je s tožencem kot lastnikom tega zemljišča sklenila 30. 1. 2012. Trdila in dokazovala je, da jo je podpisala v zmoti glede vsebine pogodbe (dogovorila naj bi se za ožji obseg – služnostno pravico hoje in voženj le za kmetijske potrebe) in zaradi prevare toženca, ki naj bi jo s svojim ravnanjem pripravil k podpisu pogodbe z drugačno vsebino od dogovorjene. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da tožnica ni dokazala dogovora za ožji obseg služnosti niti zatrjevanega dejstva, da ji zapis pogodbe ni bil izročen pred sprejemom ZK sklepa. Po ugotovitvi, da pogodbe pred overitvijo podpisa ni prebrala niti poskrbela, da bi ji jo prebral kdo drug, je tožbeni zahtevek zavrnilo ob pravilni uporabi drugega odstavka 46. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in 49. člena istega zakona.

6Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o vseh pravno relevantnih okoliščinah, ki jih sicer kot zmotne v dejanskem in posledično pravnem pogledu izpodbija pritožba. Ocena in ugotovitev, da tožnica ni dokazala svojih trditev, da je bila dogovorjena drugačna vsebina pogodbe kot je bila zapisana, ima oporo v pravilno in popolno ocenjenih izpovedbah pravdnih strank in prič. Odločilno je pravilno ugotovljeno dejstvo, da tožnica niti s svojo izpovedbo ni dokazala tožbenih navedb. Njena izpovedba o vsebini dogovorov, ki jo je sodišče povzelo in pravilno ocenilo v točki 5 sodbe, je bila namreč nedosledna, nekonsistentna in sama s seboj v nasprotju. Zato ji upravičeno ni verjelo, čeprav je tožbene navedbe potrdil tudi njen sin. S pravilnimi razlogi je pojasnilo, zakaj mu ni verjelo. Ne more biti dvoma, da je sin, ki živi s tožnico, in je glede na podatke spisa tvorno sodeloval pri sklenitvi obravnavanega pravnega posla, na katerega pa je bila vezana tudi prodajna pogodba med njim kot prodajalcem in tožencem kot kupcem sosednjega zemljišča, močno zainteresiran za izid pravde v materino korist. Zato je treba njegovo izpovedbo ocenjevati kritično. Drži, da sta na drugi strani v določenem razmerju tudi toženec in priča R., ki sta izpovedovala, da dogovora o služnosti zgolj za kmetijske namene ni bilo. O njunem medsebojnem razmerju se je sodišče prepričalo že z njunim zaslišanjem. Dokazovanje tega dejstva z vpogledom v drug pravdni spis ni bilo potrebno. Dokazni predlog v tej smeri je bil obrazloženo in s pravilnimi razlogi zavrnjen v točki 3 sodbe, dejansko stanje pa pravilno in popolno ugotovljeno. Ker dogovorjenega obsega služnosti zgolj za kmetijske namene ni zanesljivo potrdila niti tožnica sama, drugih verodostojnih dokazov pa ob zanikanju toženca tudi ni bilo, je ocena, da ni uspela dokazati, da sta se s tožencem dogovarjala o drugačni oziroma ožji vsebini služnosti, pravilna in prepričljiva. Pritožba je ne more z ničemer omajati.

7Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti o pravilnosti odločitve v zvezi z zatrjevano bistveno zmoto tožeče stranke in prevaro tožene stranke.

8Zmota je nezavedna razlika med tistim, kar je izjavitelj izjavil, in njegovo poslovno voljo. Tožnica je trdila, da je podpisala neprebrano listino misleč, da podpisuje nekaj drugega, kot je bilo dejansko zapisano. Kadar ima podpisnik zmotno predstavo o vsebini podpisane listine, je izpodbijanje pravnega posla zaradi zmote po 46. členu OZ načeloma dopustno. Vendar pa je pravno upoštevna le opravičljiva zmota. Bistvenost zmote same po sebi za izpodbojnost pogodbe ne zadošča. Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ). Zmota mora biti opravičljiva in nezakrivljena. Odmik od zahtevane skrbnosti pomeni malomarnost. Že zgolj lahka malomarnost zadošča, da se stranka ne more sklicevati na svojo zmoto.

9Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih, kot je bilo že obrazloženo, pritožbeno sodišče v celoti sprejema, tožnica že svoje zmote ni dokazala. Pritrditi pa je treba tudi nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje in ne pritožnici, da se na morebitno zmoto niti ne bi mogla sklicevati, ker pri podpisu obravnavane pogodbe ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Gre za pravni standard, ki določa potrebno ravnanje. Hkrati je merilo za presojo, ali je stranka ravnala tako, da ji ni mogoče očitati, da je ravnala krivdno oziroma kot merilo za določanje stopnje krivde. Sodišče ga je presojalo po skrbnosti vsake povprečne stranke (abstraktno merilo) in upoštevajoč posebne okoliščine na strani tožnice. Ugotovitev sodišča o upočasnjenih sposobnostih za razmišljanje zaradi starosti, preprostosti in prava neveščosti tožnice, ki naj bi jih po pritožbenih navedbah pri njej zaznalo ob njenem neposrednem zaslišanju, v sodbi ni. V zadostni meri pa je upoštevalo ugotovljene okoliščine pri overjanju podpisa, ki so lahko vplivale na njeno morebitno manjšo zbranost pri overitvi (razlogi v točki 6 sodbe). Vendar je pravilno opozorilo, da se od vsakega povprečno skrbnega človeka pričakuje, da se pred podpisom listine oziroma pogodbe, ki ga zavezuje, prepriča o tem, kaj podpisuje: bodisi tako, da listino sam prebere, če tega glede na subjektivne okoliščine ne zmore, pa tako, da poskrbi, da mu pogodbo pred podpisom prebere kdo drug. Ugotovilo je, da tožnica ni storila ne enega ne drugega. Njene trditve, da pogodbe ni mogla prebrati zaradi težav z očmi, so bile v dokaznem postopku ovržene z lastno izpovedbo. O tem, da bi ji pogodbo lahko prebral bodisi toženec, njen sin, nenazadnje pa tudi pomočnica notarke, če bi jo za to res prosila, pa se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem strank in prič. Njihove izpovedbe so ocenjene pravilno. Ob dejstvu, da je imela možnost, da ji pogodbo prebere več oseb in ne le notarska pomočnica, pritožba dokazne ocene, oprte tudi na to pričo, ne more omajati z očitki o pričini neverodostojnosti. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je pravilna presoja o nezadostni skrbnosti tožnice pri podpisu pogodbe. Na opravičljivost in nezakrivljenost morebitne zmote se ne more sklicevati.

10Pri prevari gre za povzročeno – izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti. Ena stranka zavestno povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe (49. člen OZ). Če zmote sploh ni, kot je ugotovilo sodišče v obravnavanem primeru, je logična in pravilna ugotovitev, da prevare toženec niti ni mogel storiti. Sodišče pa je skrbno ocenilo tudi vse očitke tožnice na njegov račun, ki jih ponavlja v pritožbi, in ki naj bi kazale na njegovo prevaro (da je sam pripravil zapis pogodbe, da je vanjo zapisal drugačno vsebino od dogovorjene, da jo je ob overitvi zavajal o vsebini pogodbe, da je zapis pogodbe zadrževal pri sebi in je tožnici ni dal na vpogled in da se je z njo lahko seznanila šele ob prejemu zemljiškoknjižnega sklepa). Ker ni dokazala ključnih očitkov (zatrjevanega odstopanja dogovorjene in zapisane vsebine pogodbe, pa tudi ne zadrževanja oziroma neizročitve zapisa pogodbe), je pravilna presoja, da tožencu ni mogoče očitati nepoštenosti oziroma naklepnega zavajanja pri sklepanju pogodbe. Dokazna ocena o teh relevantnih dejstvih ima oporo v pravilno ocenjenem procesnem gradivu (zaslišanje pravdnih strank, podatki spisa Dn, izpovedba notarke). Pritožbeno vztrajanje pri trditvah o toženčevi prevari, vključno s trditvami, da tožnica pogodbe ni dobila, je neutemeljeno, saj je bilo v dokaznem postopku ovrženo.

11Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilna dejstva in pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravna določila 46. in 49. člena OZ. Sodba tudi ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa v pritožbi procesnih kršitev niti ne graja. Na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Zato naj na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama trpi stroške, ki so ji nastali pri tem.