VSL sodba I Cp 1602/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od ene tožene stranke „solidarno plačilo od več toženih strank“ in sicer znesek 2.500,00 EUR s pripadki.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Temelj odškodninskega zahtevka je podan že z obsodilno kazensko sodbo I K 11886/2010, ko je bil toženec spoznan za krivega zaradi grožnje tožnika, da ga bo zaklal in je pri tem uperil vanj nož. Zato je bilo zaslišanje prič nepotrebno. Sodišče ugotovi, da tožniku ni nastala zatrjevana škoda. Splošno znano dejstvo je, da grožnja z nožem predstavlja resno grožnjo, da oseba utrpi primarni in sekundarni strah. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa so izkazane z listinsko dokumentacijo. Tožnik ni mogel založiti za izvedenca, ker je slabega premoženjskega stanja. Sodišče pa bi lahko namesto zasliševanja prič, ki so povezane s tožencem, naložilo toženi stranki, da založi za izvedenca medicinske stroke. On je tudi predlagal izvedenca. Sicer pa tudi ni potreben izvedenec, saj bi sodišče samo lahko ocenilo škodo, ne da bi angažiralo izvedenca.

3Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnomočne kazenske sodbe I K 11886/2010. Sodišče je pravilno sklepalo, da je na podlagi te sodbe podana odgovornost tožene stranke, da je tožniku grozil, da ga bo zaklal in je pri tem vanj uperil nož, zaradi česar se je tožnik čutil ogroženega. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je vezano na obsodilno kazensko sodbo glede odgovornosti in glede obstoja kaznivega dejanja (14. člen ZPP).

6Nato je pravilno ugotavljalo, ali so podani drugi elementi, ki so potrebni, da nastanejo odškodninska obveznost. Eden od bistvenih elementov je tudi nastanek pravno relevantne škode. Nato je še potrebna vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo tožniku. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da če kateri izmed elementov manjka, odškodninska obveznost ne nastane.

7Tožnik zatrjuje dva pravna naslova za škodo: odškodnino zaradi strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (179. člen OZ). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je treba določbo 179. člena OZ razlagati tako, da je mogoče odškodnino za strah prisoditi, kadar je strah intenziven in da je trajal dalj časa. Za kratkotrajen intenziven primarni strah pa je mogoče prisoditi odškodnino le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno duševno ravnovesje oškodovanca. Sodišče je o zahtevku tožnika iz naslova strahu tožnika zaslišalo. Ugotovilo je, da je utrpel močan primarni strah. Ker je tožena stranka ugovarjala tako škodi kot vzročni zvezi, je sodišče tudi prebralo izvid Psihiatrične klinike Ljubljana z dne 20. 5. 2009 (priloga A3). Sam dogodek se je zgodil 5. 5. 2009. Ugotovilo je, da iz izvida izhaja, da je tožnik prišel na kontrolo. Iz izvida sledi, da je bil sicer prestrašen in da se je pritoževal, da slabo spi in da se soseda boji. Vendar iz izvida tudi sledi, da je tožnik osebnostno strukturiran tako, kot piše v izvidu. Zdravnik ni spremenil terapije, kot jo tožnik prejema sicer in kar je ugotovilo sodišče v točki 18. obrazložitve. Tožnik je povedal, da je kritičnega dne povečal terapijo za eno tableto, vendar povišano jemanje zdravila za dalj časa ni bilo potrebno. Sodišče je nato zaslišalo predlagane priče in na podlagi teh izpovedb ugotovilo, da tožnik ni spremenjen zaradi škodnega dogodka. Res so bile priče tiste, ki jih je predlagala tožena stranka, vendar tožnik svojih prič ni predlagal. Soseda A. N. je med drugim povedala, da po kritičnem dogodku tožnik ni bil videti drugačen in da bi se toženca bal ali bi se mu umikal. Zato sodišče ni sledilo tožniku, da je njegov strah bil dalj časa in ni sledilo trditvam, da bi dogodek porušil njegovo psihično stabilnost oziroma povzročil drugačno stanje pri tožniku, kot je bilo pred škodnim dogodkom. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožnik ni dokazal zatrjevane škode, ki bi izvirala iz škodnega dogodka in je zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da je gotovo tožnik utrpel primarni strah. Vendar je ta strah minil in tožnik ni dokazal, da bi nastale posledice, ki jih je zatrjeval.

8Tudi glede zahtevka za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal te škode, kot jo določa 179. člen OZ. Ta škoda bi bila podana, če tožnik določenih stvari ne bi mogel delati, ki jih je pred škodnim dogodkom lahko delal. Tudi za to škodo velja, da mora biti podana vzročna zveza med škodnim dogodkom oziroma protipravnim ravnanjem in nastalo posledico. Tožnik ni založil za izvedenca medicinske stroke, iz predloženih dokazov in opravljenega zaslišanja pa sodišče ni moglo ugotoviti pravno relevantne škode.

9Pritožba zmotno meni, da bi sodišče moralo naložiti toženi stranki, da založi za izvedenca medicinske stroke. Če tožena stranka tega ni želela, ji sodišče tega ne more naložiti. Dokazno breme glede obstoja pravno relevantne škode in vzročne zveze pa je na strani tožeče stranke. Tožnik bi tudi lahko zaprosil za oprostitev plačila stroškov za izvedenca, vendar tega ni storil.

10Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne zatrjevane relativne kršitve, na katere opozarja pritožba, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP.