VSRS Sodba in sklep II Ips 785/2007

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v zavrnilnem delu za znesek 17.241,20 EUR s pripadki in glede odločitve o stroških postopka razveljavi ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za razne oblike premoženjske škode in za nepremoženjsko škodo (za duševne bolečine) zaradi neupravičene obsodbe njegovih staršev v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju K 99/49 z dne 9. 4. 1949, ki je bila spremenjena v oprostilno sodbo s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 112/97 z dne 6. 1. 2000.

2Sodišče prve stopnje je (ob nespornem temelju) zahtevku tožnika za plačilo odškodnine v skupnem znesku 26,538.315,00 tedanjih SIT v celoti ugodilo, sodišče druge stopnje pa je z delno spremembo prvostopenjske sodbe med drugim zavrnilo zahtevek tožnika za znesek 17.241,20 EUR s pripadki terjane odškodnine iz naslova najemnine, ki jo je morala tožnikova mati plačevati za najem nekdaj njenega in nato podržavljenega gostinskega lokala v času od 10. 11. 1954 do 11. 3. 1959, ter za znesek 45.693,54 EUR s pripadki (v tem delu torej v celoti) terjane odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje v pravkar povzetem obsegu iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena za obravnavani primer še upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Slednje navedeni reviziji razlog procesnopravne narave uveljavlja z očitkom sodišču druge stopnje, ki je zavrnilo zahtevek za plačilo 17.241,20 EUR s pripadki terjane odškodnine iz naslova najemnine z obrazložitvijo, da ta škoda naj ne bi nastala kot posledica neupravičene obsodbe tožnikove matere – kar je v direktnem nasprotju z izrekom v kazenskem postopku izdane obsodilne sodbe o kaznovanju tožnikove matere (tudi) s „popolno zaplembo“ njenega premoženja. Tožnikov revizijski očitek zmotne uporabe materialne prava pa je uperjen v drugostopenjsko odločitev o njegovi neupravičenosti do odškodnine 45.693,54 EUR s pripadki za nepremoženjsko škodo. Navaja, da te odškodnine ni uveljavljal kot dedič po pokojnima staršema, temveč kot odškodnino za lastno škodo, ki je nastala njemu neposredno in do katere je upravičen direktno na podlagi 26. člena Ustave RS. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo sodbe sodišča druge stopnje.

4V skladu z določbami 375. člena ZPP je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija je delno (za znesek 17. 241,20 EUR s pp izpodbijanega zavrnilnega dela pravnomočne sodbe) utemeljena, sicer pa (za znesek 45.693,54 EUR s pp nadaljnjega izpodbijanega zavrnilnega dela pravnomočne sodbe) ni utemeljena.

6Tožnik z revizijo neutemeljeno izpodbija pravnomočno odločitev v delu o zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 45.693,54 EUR s pripadki. Razmejitev med nepremoženjsko škodo „lastnega izvora“ in nepremoženjsko škodo „zunanjega izvora“ (z nanjo navezujočim se pojmom tako imenovanega posrednega oškodovanca), ki je odločilna za presojo „pravne nepriznanosti“ tožnikove škode, ima pravno teoretično oporo v ustreznem pojmovanju vprašanja vzročne zveze – namreč relevantnosti vzroka tožnikove škode glede na njegovo oddaljenost. V odškodninskopravni sodni praksi se je resda že udomačil pojem tako imenovane „lastne škode“ kot (praviloma) edine pravno priznane škode. Vendar nima nobenega razlikovalnega pomena v razmerju med neposrednim in posrednim oškodovancem: oba praviloma zatrjujeta lastno škodo, na primer lastne duševne bolečine ali lastni strah (bodisi za svojo usodo ali za usodo drugega). S tega vidika je za odgovor na vprašanje tožnikove upravičenosti do odškodnine za nepremoženjsko škodo zato pomembna določba 201. člena za obravnavani primer upoštevnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), s katero je domet škodnega dejstva kot pravno še upoštevnega vzroka tako imenovanemu posrednemu oškodovancu nastale škode natančno zamejen: a) z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le smrt ali posebno težka invalidnost) in b) s subjektivnim kriterijem (z omejitvijo oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev). Ker v danem primeru kriterij pod a) ni uresničen (ni bil niti zatrjevan), je izpodbijana pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna(1) . Zato je bilo treba tožnikovo revizijo v tem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

7Utemeljeno pa tožnik izpodbija pravnomočno odločitev v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 17.241,20 EUR s pripadki. Te postavke tožena stranka v pritožbi „po temelju“ sploh ni grajala, saj je trdila le, da je odškodnina iz naslova plačila najemnine previsoko odmerjena (glej predzadnji odstavek na tretji strani pritožbe tožene stranke); sodišče druge stopnje jo je kljub temu v celoti zavrnilo z obrazložitvijo, da s kazensko sodbo iz leta 1949 tožnikovi materi ni bila izrečena zaplemba oziroma odvzem nepremičnine – gostinskega lokala, kar je v direktnem nasprotju z izrekom kazenske sodbe o „popolni zaplembi premoženja„ tožnikove matere (glej 3. stran sodbe v prilogi A2) in kar tožnik v reviziji graja z utemeljenim očitkom bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo treba v tem delu sodbo sodišča druge stopnje, vključno s stroškovno odločitvijo, na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje v tem obsegu.

8Izrek o tožnikovih stroških revizijskega postopka temelji na določbi četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj z odločbo VS RS II Ips 145/2007 in drugimi.