UPRS sodba in sklep III U 375/2014

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 58/2002 z dne 7. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Toženka je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe ugotovila, da je tožnik neupravičeno prejel brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), ki mu je bila odobrena z odločbo toženke opr. št. Bpp 58/2002 z dne 11. 6. 2002, v zvezi z odločbo z dne 14. 6. 2002 ter odločbo z dne 7. 10. 2002, s katerimi je tožniku dodeljena BPP za postopek, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kopru opr. št. P 532/2001 ter za postopek zoper A.A., oboje zaradi plačila odškodnine. Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe je odločila, da mora tožnik v 15 dneh po prejemu odločbe vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, in sicer nagrado in stroške odvetnika ter nagrade izvedencev v skupni vrednosti 19.445,59 EUR na naveden transakcijski račun toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovila je še, da je vračilo neupravičene prejete brezplačne pravne pomoči prihodek proračuna Republike Slovenije (3. točka izreka).

V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku z navedenimi odločbami odobrena izjemna brezplačna pravna pomoč v obliki svetovanja, zastopanja, sestave vlog in kot oprostitev plačila stroškov postopka v pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine, ki je tekla pred Okrožnim v Kopru pod opr. št. P 532/2001 ter v zadevi zaradi plačila odškodnine zoper A.A. Z vpogledom v navedeno pravdno zadevo je toženka ugotovila, da je Zavarovalnica B. d.d. izpolnila obveznosti do tožnika in znesek v višini 72.857,46 EUR dne 1. 7. 2010 plačala na tožnikov račun. Ugotavlja, da tožnik toženke o tem dejstvu ni obvestil v roku 8 dni ter citira 41. in 42. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter prvi odstavek 43. člena. Sklicuje se na sklep z dne 22. 3. 2011, s katerim je toženka postopke za dodelitev BPP ustavila in navedene odločbe o odobritvi BPP odpravila.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker se je ne da preizkusiti. Tožniku nalaga plačilo skupnega zneska BPP v višini 19.445,59 EUR za dva ločena postopka, pri tem pa niti ne navede, za katere stroške gre, niti katerim izvajalcem brezplačne pravne pomoči in kdaj so bili izplačani. Poleg tega ni določeno, kateri predpis je podlaga za njeno izdajo. Meni, da bi toženka morala uporabiti predpis, veljaven v času odločanja o tožnikovi upravičenosti do BPP. Navaja, da je od leta 2002 dalje izpolnjeval pogoje za BPP, znesek, ki ga navaja toženka, pa je bil izplačan po delno pravnomočno zaključenem postopku, za katerega je bila tožniku BPP odobrena. Dokončno je bil navedeni postopek zaključen šele s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 29. 3. 2011, s katero sta bila določena zavezanca in višina obveznosti. Šele z navedeno sodbo je tožnik postal upravičen do plačanega zneska, ki ga navaja izpodbijana odločba v obrazložitvi.

Poleg tega tožnik izpostavlja, da je bil navedeni znesek prejet na podlagi oziroma zaradi postopka, v katerem je bila tožniku odobrena BPP po 10 letih pravdanja. Navaja, da po 47. členu ZBPP, veljavnem v času odobritve BPP, ni bil dolžan vrniti brezplačne pravne pomoči, saj je prejeti znesek odškodnina za nepremoženjsko škodo. Tudi v postopku zoper A.A. je bila izdana sodba zaradi izostanka za nepremoženjsko škodo. Zato ni lažno prikazoval in zamolčal podatkov, relevantnih za upravičenost do BPP. Če bi vedel, da bo moral stroške brezplačne pravne pomoči vrniti, ne bi imel nobenih zadržkov tožiti državo zaradi nerazumno dolgega postopka.

Poleg tega meni, da je izpodbijana odločba nepravilna, ker ponovno odloča o upravičenosti tožnika do BPP, o kateri je toženka odločila že s sklepom z dne 22. 3. 2011. Meni tudi, da je zahtevek toženke zastaral. Predlaga ugoditev tožbi, odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Predlaga tudi odložitev izvršitve izpodbijanega akta, saj gre za plačilo visokega denarnega zneska, ki bi bistveno vplival na tožnikovo preživljanje. Ker je izpodbijana odločba po prepričanju tožnika neutemeljena in nezakonita, bi mu njena izvršitev povzročila nepopravljivo škodo, toženka pa z neizvršitvijo do pravnomočnosti ne utrpi nobene škode, prav tako ni prizadeta javna korist.

Toženka v odgovoru na tožbo glede ugovora o zmotni uporabi materialnega prava navaja, da se vsebina relevantnih določb (od 41. do 43. člena ZBPP) od časa odločanja o tožnikovi upravičenosti do BPP do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenila. Ugovor, da tožnik ni dolžan vrniti prejete BPP, saj gre za odškodnino za nepremoženjsko škodo, zavrača z utemeljitvijo, da 47. člen ZBPP ne velja več oziroma je bil razveljavljen. Na očitke, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker v njej ni navedenih posameznih nagrad izvajalcem brezplačne pravne pomoči, pa odgovarja, da so te razvidne v spisovnih aktih, ki si jih lahko tožnik in njegov pooblaščenec vpogledata. Pritrjuje tožniku, da je izdala sklep o ustavitvi postopka in odpravi odločb, vendar v tem sklepu ni odločala o vrnitvi stroškov. Kot „nerelevanten“ pa šteje tudi tožnikov ugovor, da je terjatev zastarala.

Glede sodbe:

Tožba je utemeljena.

Po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem postopa pristojni organ za BPP, če ta zakon ne določa drugače (drugi odstavek 34. člena ZBPP), mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Navedeno pomeni, da mora obrazložitev odločbe vsebovati zlasti dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku. Če obrazložitev odločbe tožene stranke take vsebine nima, stranka nima možnosti, da razloge izpodbija, sodišče pa ne more preizkusiti zakonitosti odločbe.

Sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijana odločba glede neupravičeno prejetega zneska, ki ga mora tožnik po izpodbijani odločbi vrniti, nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Zlasti nima navedb o višini posameznih priznanih nagrad posameznim izvedencem in izvajalcem brezplačne pravne pomoči, ki naj bi jih predstavljal znesek 19.445,59 EUR. Navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Bistveno kršen pa je postopek tudi zato, ker se tožnik pred izdajo odločbe ni imel možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Iz izpodbijane odločbe in priloženih spisov namreč ne izhaja, da je bil tožnik seznanjen z ugotovitvami, na katerih izpodbijana odločba temelji.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek brez presoje ostalih tožbenih navedb.

Sodišče zgolj pripominja, da iz izpodbijanega sklepa ni jasno razvidna pravna podlaga, na kateri temelji. Toženka sicer citira 41. in 42. ter prvi odstavek 43. člena ZBPP. V zvezi z navedeno pravno podlago sodišče navaja, da v primeru, ko ni sporno, da je bil upravičenec v času dodelitve upravičen do brezplačne pravne pomoči, pa se med koriščenjem odobrene BPP njegovo premoženjsko stanje spremeni tako, da ni več upravičen do BPP, gre za neupravičeno prejeto BPP šele od trenutka, ko je bil tožnik dolžan sporočiti spremembo, to je od 8. dne od dneva, ko je za spremembe zvedel (tretji odstavek 41. člena ZBPP). Tudi sicer pa o neupravičeno prejeti brezplačni pomoči ni mogoče govoriti v primerih, ko do spremembe, ki vpliva na pravico do brezplačne pravne pomoči, pride zaradi uspeha v postopku, v zvezi s katerim je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, kot je v obravnavanem primeru. V takšnem primeru vračilo sredstev iz naslova BPP ureja 48. člen ZBPP, ki ga izpodbijana odločba niti ne omenja, niti ne ugotavlja dejstev, pomembnih za odločanje na njegovi podlagi.

Kolikor pa je pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa sklep z dne 22. 3. 2011, s katerim je toženka postopek BPP ustavila in odpravila odločbe, na podlagi katerih je tožnik prejel BPP in bil oproščen plačila stroškov, pa je podlaga za vrnitveni zahtevek že navedeni sklep sam. Če se upravna odločba odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP).

V ponovljenem postopku bo morala toženka navedene pomanjkljivosti odpraviti, argumentirano pa se bo morala opredeliti tudi do tožbenega ugovora glede zastaranja terjatve.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

Glede sklepa:

Tožnik je hkrati s tožbo predlagal izdajo odložitvene začasne odredbe, in sicer v zvezi z izvršitvijo izpodbijane odločbe. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo, je prenehal tožnikov pravni interes za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.