VSM sodba I Cpg 191/2008

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v obrestnem delu pod točko I izreka spremeni tako, da zakonske zamude obresti od glavnice 105.637,00 EUR, ki tečejo od 08.07.1999 dalje in nehajo teči, ko dosežejo glavnico in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.
II. V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženec sam krije pritožbene stroške.

1Okrožno sodišče je s sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 18. 7. 1999, v točki 1 njegovega izreka za 105.637,00 EUR (prvotno pa 25,314.851,72 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 1999 dalje in v točki 3 za 1.725,85 EUR (prvotno 413.583,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 1999 dalje (točka I/1 izreka);

zavrnilo pa pobotni ugovor toženca za 127.293,00 EUR s pripadki (točka I/2), toženca obvezalo k plačilu terjatve iz točke I/1 sodbe, zavrnilo razširjeni tožbeni zahtevek iz naslova 12 % zamudnih obresti po avstrijskem pravu (točka 1/IV), tožencu pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika 2.141,88 EUR v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, poslej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2S sklepom je postopek ustavljen za zneske 23.635,45 EUR s pripadki, 27.357,70 EUR, 2.293,11 EUR, skupno 53.286,27 EUR zaradi postopnih zmanjševanj tožbenega zahtevka.

3Toženec s pritožbo izpodbija pretežni del odločitev prvostopne sodbe, razen v točki I/IV njenega izreka, uveljavljajoč paket vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlog razveljavitve tega dela zaradi ponovnega odločanja pred prvo stopnjo. Zaznamuje pritožbene stroške. Znova oporeka stvarni pristojnosti in jurisdikciji slovenskega sodišča, ker naj bi se stranki dogovorili za pristojno sodišče v Salzburgu, pa se izpodbijana odločitev o tem ni izjasnjevala, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Med te naj bi sodil tudi zaključek, da cesijska pogodba ni ponarejena, kar je v direktnem nasprotju z izvedenskim mnenjem grafologinje. V zvezi s prisojenimi stroški transporta in skladiščenja blaga, ki ga je tožnik prodajal tožencu, pa graja dejanske ugotovitve, ki da odstopajo od izvedenih dokazov. Plačila teh stroškov toženec naj ne bi prevzel in jih ni dolžan plačati, tudi glede na fakturah vpisane prevozne klavzule „franko Radlje ob Dravi“, o katerih se sodba tudi ni izjasnila, kar je prav tako procesna hiba. Ob zavrnitvi pobotnega ugovora je prepričan, da cesijska pogodba ni pristen dokument, po izvedenskem mnenju naj bi bili podpisi na njej ponarejeni. Izpovedbo priče E.K. pa bi moralo sodišče presojati bolj kritično, glede na to, da so proti njemu sproženi kazenski postopki. Kot motečo procesno kršitev omenja tudi opustitev zaslišanja priče G.S., kajti v postavljenem 3-dnevnem roku za sporočitev naslova je bilo seveda premalo časa.

4Naposled graja še obrestni del odločitve in opozori na ustavno odločbo v zvezi z veljavnostjo člena 376 (v nadaljevanju OZ). Po njej zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico in ne tečejo do spremembe te odločitve 22. 5. 2007.

5Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

6Pritožba je delno utemeljena, vendar le glede dela obrestnega zahtevka.

7Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 poseglo v določbo člena 1060 OZ glede teka zamudnih obresti od terjatev pred njegovo uveljavitvijo (1. 1. 2002), tako da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. To določbo judikatura spoštuje in zamudnih obresti od takih terjatev, ko dosežejo glavnico, ne priznava niti od uveljavitve spremembe člena 376 OZ (objavljene v Ur. l. RS, št. 40/2007). Z izpodbijano sodbo je tožencu naloženo plačilo glavnice, od njene zapadlosti 17. 8. 1999 dalje pa tudi zamudne obresti, ne upoštevaje gornjo omejitev glede teka zamudnih obresti, zato veljavno pravo v njej ni bilo upoštevano in je ta del odločitve spremenjen v skladu z veljavno judikaturo in tožbeni zahtevek iz naslova zamudnih obresti, potem ko bodo te dosegle (ali pa so že) glavnico, ne tečejo več in je v tem smislu zahtevek zavrnjen.

8Preko gornjega posega v izpodbijano sodbo pritožba ni utemeljena.

9Stvarni pristojnosti prvostopnega sodišča (in slovenski jurisdikciji) se toženec ne more upirati že po ureditvi pristojnosti našega sodišča v sporih z mednarodnim elementom iz člena 29 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker tožena stranka dogovora o izključni pristojnosti avstrijskega sodišča ni predložila, ampak se pri tem opira na dogovor o pristojnosti v tožnikovih računih (o izključni pristojnosti sodišča v Salzburgu po sedežu prodajalca), ki pa ga tožnik sam ni upošteval z vložitvijo tožbe pri slovenskem sodišču (po splošni pristojnosti po sedežu tožene stranke), kar je odločilno tako iz procesnega, kot praktičnega vidika. Pomanjkanje izjasnitve o toženčevem ugovoru stvarne pristojnosti torej ni relevantno.

10Obveznost plačila stroškov transporta in skladiščenja do kraja izročitve blaga kupcu – tožencu navzlic prevozni klavzuli o vpisanih fakturah „franko Radlje ob Dravi“, je kupec prevzel njihovo plačilo s pisno izjavo že dne 10. 10. 1995, kar pritožba spregleda, čeprav se izpodbijana sodba s tem izrecno ukvarja. Po splošni uzanci za blagovni promet št. 14 izraz v pogodbi „franko“ z omembo namembnega kraja sicer pomeni, da mora prodajalec na dogovorjenem kraju dogovorjenega dne izročiti blago. Prodajalec trpi vse stroške v zvezi blagom do namembnega kraja in nosi tudi nevarnost do takrat, ko mora kupec prevzeti blago, od takrat dalje pa kupec. Uvozne carine in druge stroške in takse v zvezi z uvozom blaga v namembni kraj – državo, trpi kupec. Vpisane klavzule „franko“ v tožnikovih računih imajo torej pomen le glede prehoda nevarnosti iz dobavitelja na prevzemnika, ne pa tudi v zvezi s prevoznimi stroški in skladiščenjem blaga. Z višino teh stroškov se izpodbijana sodba podrobneje ne ukvarja, ker je tudi tožena stranka sama ni substancirano izpodbijala, ampak zgolj pavšalno, ni pa sporno, da je tožnik iz tega naslova terjal 2,5 % fakturirane vrednosti blaga, kar ne presega razumnih okvirjev tovrstnih stroškov. Pomanjkanje tovrstnih razlogov torej ne šteje kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

11Ker sama dobava blaga po tožnikovih računih za toženca ni sporna, ta pa z napakami na prevzetem blagu ni seznanil dobavitelja na način, ki ga Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), določbe tega zakona so merodajne za odločanje v tem sporu v smislu člena 1060 OZ, predpisuje za grajanje očitnih ali skritih napak na blagu, prisojenega dela tožbenega zahtevka v zvezi z njim pritožbi ni uspelo izpodbiti (ker konkretnih napak na blagu niti ne graja). Pri tem izpodbijana sodba ni pomanjkljiva ne v dejanskem, ne v pravnem pogledu.

12Za ugoditev pobotnemu ugovoru toženca ta ni ponudil ne trditev, ne dokazov, ki bi omogočali drugačno presojo tožnikove neupravičene obogatitve že v smislu pravne norme člena 211 ZOR. Po njej tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Toženec obveznosti do upnikov H. G.m.b.H. in O.F. G.m.b.H. iz Avstrije ne oporeka, prenosa teh terjatev na tožnika pa tožencu ni uspelo izpodbiti niti z izvedencem grafologom. V tej zvezi se izvedenka, bolj kot z nepristnostjo podpisov cedentov v cesijski pogodbi (priloga B15), ukvarja z listinama B16 in B17, za kateri sploh ni znano, od kdaj sta v spisu, ob zaključku zadeve v prejšnjem postopku pred prvo stopnjo dne 4. 3. 2003 ju ni bilo, toženec pa v tej zvezi prekoračitve roka iz prvega odstavka 286 ZPP ni pojasnil. To pa je tožnik grajal že pred prvo stopnjo.

13Ob neizpodbiti cesijski pogodbi in prepričljivih izpovedbah E.K. in zakonitega zastopnika tožnika, tudi izpovedba priče G.S. (kljub pričakovanjem toženca) ne bi mogla pomeniti preobrata zadeve, čeprav je bil 3-dnevni rok za sporočitev njenega neznanega naslova nerazumen, vendar bi predlagatelj moral zahtevati njegovo podaljšanje, česar pa ni storil, zato pri tem ne gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, za absolutno pa sploh ne. Opustitev zaslišanja te priče ni vplivala na razjasnitev odločilnih dejstev, ker so drugi izvedeni dokazi povsem zadoščali.

14S kršitvijo uporabljenega veljavnega prava izpodbijana sodba v nobenem delu ni obremenjena, predlagano poseganje v izpodbijano sodbo, razen v obrestnem delu, ne pride v poštev. Niti zaradi relativno predolgega roka reševanja zadeve, pa ne samo zaradi dejavnosti prvostopnega sodišča. Izpodbijana sodba v nespremenjenem delu je torej potrjena, vse pritožbene stroške pa trpi toženec sam, kajti zaradi delne zavrnitve obrestnega dela prisojeni pravdni stroški niso nič višji.