UPRS sodba I U 323/2015

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-369/2011/65 (1312-14) z dne 22. 1. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Iz obrazložitve izhaja, da je bil z odločbo z dne 30. 8. 2013 takrat mladoletnemu tožniku priznan status subsidiarne oblike zaščite, saj bi bil kot mladoletnik brez podpore ožje in širše družine v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu druge alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

Toženka je zato v skladu s prvim odstavkom 106. člena ZMZ pri presojanju podaljšanja subsidiarne zaščite v izpodbijani odločbi upoštevala le razloge, zaradi katerih je bila tožniku ta priznana. Ker je mladoletnost prenehala, je torej preverjala le še varnostno situacijo v izvorni državi (Afganistanu) s poudarkom na Kandaharju, ki je tožnikova domača provinca, in mestu Kandahar, ki je tožnikov domač kraj. Na podlagi povzetih informacij ugotavlja, da stopnja nasilja v Afganistanu, provinci Kandahar in in njenem glavnem mestu glede na število prebivalstva ni tolikšna, da bi bi tožnik v primeru vrnitve soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. To oceno opira na informacije o številu žrtev med civilisti, na število notranje razseljenih oseb iz te province ter na informacije o humanitarni situaciji in povratnikih.

Glede na število prebivalcev v Kandaharju, ki je ena izmed večjih provinc, in število prebivalcev v mestu Kandahar, ki je eno izmed večjih mest v Afganistanu, naj bi bilo število žrtev med civilisti zanemarljivo, še posebej, ker gre najpogosteje za ciljno nasilje. Varnostni incidenti naj ne bi povzročali množičnega razseljevanja ljudi znotraj province ali v drugo provinco, priseljenim v to provinco pa naj bi pomagal tudi UNHCR. Ugotavlja, da bo tožnik imel dostop do osnovnih socialnih in zdravstvenih storitev. Glede na to, da se je trgovanje v mestu povečalo, ugotavlja tudi, da napadi upornikov na glavnih cestah province niso imeli pomembnega vpliva na obseg rednega prometa.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je provinca Kandahar po ugotovitvah upravnega organa ena izmed provinc z največjim številom varnostnih incidentov in se med drugim v zvezi s tem sklicuje tudi na stališča nekaterih držav članic Evropske unije. Toženki očita, da oceno varnostne situacije nepravilno utemeljuje z razmerjem med številom žrtev in populacijo v navedeni provinci in njenem glavnem mestu. Meni, da to razmerje ne more biti merilo za presojo stopnje nasilja, še posebej ne na gosto naseljenih območjih. Prav tako ne more biti odločilna okoliščina, da se je število civilnih žrtev leta 2014 v primerjavi s preteklimi leti zmanjšalo, saj je provinca Kandahar še vedno ena izmed najbolj ogroženih provinc v Afganistanu in provinca, kjer je največ napadov na civiliste z improviziranimi eksplozivnimi telesi. V zvezi s tem se sklicuje tudi na poročilo EASO za leto 2014, na katerega pa se pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogel sklicevati zaradi kasnejšega datuma izdaje tega poročila.

Nepravilno naj bi bilo tudi stališče, da kljub povečanju nasilja oborožen spor v Afganistanu ni močno uperjen zoper civiliste in da ciljno nasilje ne predstavlja samovoljnega nasilja v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Toženka naj bi kriterij razseljevanja neutemeljeno oprla na ugotovitev, da julija in oktobra 2014 ni bilo razseljenih oseb iz Kandaharja, saj navedena ugotovitev ne pomeni, da je ta provinca varna. Iz poročilo UNHCR za leto 2014 naj bi izhajali podatki o številu oseb, preseljenih zaradi spopadov iz te province, in da notranje razseljene osebe v mestu Kandahar živijo v brezupnem položaju.

Glede na to, da tožnik v provinci Kandahar nima nikogar, bi toženka po tožnikovem mnenju morala preučiti tudi razmere v zbirnih centrih za povratnike. Trditev, da so povratniki deležni pomoči s strani UNHCR, naj bi bila neutemeljena, saj UNHCR programe prostovoljnih vrnitev izvaja v nekaterih državah (npr. Pakistan, Iran), tožniku pa ni znano, da bi tudi v Sloveniji oz. v Srednje-vzhodni Evropi obstajali UNHCR centri za prostovoljno vračanje. Po tožnikovem mnenju je napačna tudi toženkina presoja varnosti poti od Kabula do Kandaharja, saj iz poročil izhaja, da je ta pot pogosto lokacija za napade. Skoraj polovica uporniških dejavnosti naj bi bila osredotočena na tej cesti. Poleg tega pelje ta cesta čez provinco Ghazni, ki je prav tako ena izmed nevarnejših provinc v Afganistanu.

Nepravilno naj bi toženka presodila tudi obstoj tožnikovih osebnih okoliščin, saj je tožnik mlad, za vojskovanje primeren moški, ki bi bil vrnjen na območje, kjer potekajo spopadi, njegov oče pa je padli talibanski borec. Ob vrnitvi bi bil podvržen tveganju prisilnega novačenja s strani Talibanov, saj iz EASO poročila o talibanskih strategijah novačenja tudi v provinci Kandahar izhaja, da je treba ranjenega ali umrlega talibanskega borca nadomestiti z drugim družinskim članom, tožnik pa se Talibanom ne želi pridružiti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu s sodbo podaljša status subsidiarne zaščite, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo oporeka tožnikovim stališčem in vztraja pri svoji oceni stopnje nasilja v Kandaharju. Zavrača tožbeno sklicevanje na stališča držav članic Evropske unije, ki štejejo celoten Afganistan oziroma provinco Kandahar kot območje, ki dosega prag resne škode, saj naj bi šlo za manjšino vseh držav članic. Ne strinja se s tožbenim nasprotovanjem ocene števila žrtev glede na populacijo.

Toženka zavrača tudi tožbena stališča glede kriterija notranje razseljenih oseb in meni, da tudi iz poročila UNHCR za oktober 2014 izhaja, da imajo notranje razseljene osebe dostop do osnovnih socialnih storitev, vključno z zdravstvenimi storitvami in šolstvom. Poudarja, da dejstvo, da tožnik v Kandaharju nima nikogar, ne pomeni, da se bo moral nastaniti v zbirnih centrih. Šlo naj bi za vrnitev v izvorni kraj in ne v kraj notranje razselitve, tožnik pa v postopku ni navajal, da se ne bi mogel vrniti v hišo ali stanovanje, kjer je živel pred odhodom iz Kandaharja. Prav tako tožnik v postopku ni izpostavljal nevarnosti poti do Kandaharja, zato se tudi toženka s tem ni posebej ukvarjala. Poleg tega pa naj bi se tožnik v zvezi z varnostjo poti skliceval na poročila, ki so starejša od enega leta, hkrati pa naj bi šlo za tožbeno novoto. V zvezi s tem poudarja še, da varnostna ocena poti niti ne bi bila smiselna, saj že stopnja nasilja v provinci Kandahar ne dosega praga resne škode, stopnja nasilja v drugih provincah, preko katerih poteka pot Kabul– Kandahar, pa naj bi bila še nižja. Ker tožniku ni bil priznan status subsidiarne zaščite zaradi ogroženosti s strani Talibanov, je po mnenju toženke neutemeljen tudi tožbeni očitek, da ni upoštevala, da je mlad, za vojskovanje sposoben moški, ki bo podvržen tveganju prisilnega novačenja s strani Talibanov. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji, da se tožniku podaljša mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite. Prvi odstavek 106. člena ZMZ določa, da pristojni organ v postopku preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih je bila osebi že priznana subsidiarna zaščita.

Subsidiarna zaščita je bila tožniku z odločbo z dne 30. 8. 2013 podeljena zaradi njegove mladoletnosti, saj bi bil kot mladoletnik brez podpore ožje ali širše družine v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. Ker pa je tožnik v času odločanja o podaljšanju subsidiarne zaščite že bil polnoleten (kar med strankama ni sporno), je okoliščina, ki je bila bistvena za priznanje subsidiarne zaščite, prenehala obstajati. Zato je toženka v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite presojala predvsem varnostno situacijo v izvornem kraju. Ocenila je, da razmere v provinci in mestu Kandahar niso take, da bi tožniku ob vrnitvi grozila resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ.

Na podlagi tretjega odstavka 106. člena ZMZ pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje. Po tretjem odstavku 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja); resno ali individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je v Afganistanu notranji oborožen spopad, iz podatkov o varnostnih incidentih v Afganistanu, provinci Kandahar in njenem glavnem mestu, ki jih toženka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa izhaja število žrtev, predvsem v prvi polovici leta 2014 in varnostna ocena toženke ogroženosti civilistov v provinci Kandahar in njenem glavnem mestu.

Med civiliste sodi tudi tožnik. Med strankama pa je sporno, ali je stopnja nasilja v provinci Kandahar oziroma v njenem istoimenskem glavnem mestu, zadosti visoka, da bi njegova vrnitev v domači kraj pomenila za tožnika resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ in 15. c točke Kvalifikacijske direktive.

Iz sodbe Sodišča EU v zadevi Elgafaji ne izhaja katere kriterije je treba upoštevati pri ocenjevanju stopnje nediskriminatornega nasilja v oborožene spopadu, je pa v zadevi C-285/2012 (Aboubacar Diakité z dne 30. 1. 2014) Sodišče EU sprejelo stališče, da gre za resno škodo, kadar samovoljno nasilje v oboroženih spopadih doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec, če se vrne v zadevno državo ali zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno in individualno škodo.

Po stališču sodne prakse (npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 188/2014) standarda resne škode ni mogoče spustiti na raven verjetnosti oziroma naključja, saj bi to pomenilo, da so v primeru kateregakoli oboroženega spopada, ki poteka v določeni državi, že izpolnjeni kriteriji iz omenjene določbe Kvalifikacijske direktive. Pri utemeljenem tveganju, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, gre za realno možnost, da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja.

Po uveljavljenem stališču sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 117/2014), je treba stopnjo nasilja ugotavljati s pomočjo štirih dejavnikov oziroma elementov: število žrtev (vključno z ranjenimi) v vojnih spopadih in število civilnih žrtev (in ranjenih) v določenem časovnem obdobju, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, dostave hrane ali pitne vode.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka sicer obravnavala navedene dejavnike, vendar nepravilno. Toženka ob odsotnosti statistike ocenjuje, da je bilo leta 2014 največ žrtev med civilisti od leta 2001 dalje. Število mrtvih naj bi bilo okoli 3200, število ranjenih pa približno dvakrat toliko. Kljub temu meni, da število civilnih žrtev tudi v letu 2014 ni veliko za državo v vojnem stanju, ki šteje približno 30 milijonov prebivalcev. Navaja, da naj bi bilo v prvi polovici leta 2014 neposredno prizadetega 0,02 % civilnega prebivalstva. Ta odstotek pa ne izhaja iz prej povzetih podatkov, ki jih toženka navaja kot odločilne.

Poleg tega v okoliščinah, ko gre za notranji oborožen spopad, po prepričanju sodišča stopnje nasilja ni mogoče ocenjevati z ugotavljanjem, kakšen delež celotne populacije predstavlja število civilnih žrtev. Toženka ne zanika, da se napadi v provinci in mestu Kandahar še vedno dogajajo. Ker število mrtvih in ranjenih civilistov s časom narašča, je primerjava med številom žrtev in celotnim prebivalstvom odvisna od poljubno dolgega časovnega obdobja, zajetega v tako primerjavo. Poleg tega toženka niti ne pojasni, katero matematično razmerje šteje za zadostno stopnjo splošnega nasilja, ki bi utemeljevala potrebo po subsidiarni obliki zaščite. Sporna primerjava tudi sicer ni v mednarodni praksi uveljavljeno merilo za oceno splošne stopnje nasilja. Po drugi strani pa je v nasprotju z

uveljavljeno sodno prakso, po kateri je treba poleg kvantitativnih dejavnikov upoštevati tudi kvalitativne dejavnike.

Toženka sicer v odgovoru na tožbo navaja, da število civilnih žrtev ni edini kriterij, ki ga je uporabila, saj naj bi upoštevala tudi kriterij notranje razseljenih oseb, humanitarno situacijo in povratnike, vendar po presoji sodišča ugotovitve v zvezi s temi okoliščinami, prav tako ne dajejo opore za izpodbijano varnostno oceno.

Glede province Kandahar je toženka ugotovila, da v njej poteka oborožen spopad, vendar kljub temu, da nima podatkov o številu ranjenih in mrtvih civilistov v tej provinci, ocenjuje, da tožnik v primeru vrnitve ne bo soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo v smislu ZMZ. Ugotavlja sicer, da je Kandahar ena izmed dveh provinc, v katerih je največ žrtev med civilisti zaradi improviziranih eksplozivnih teles, vendar naj bi bilo v južnih provincah v prvi polovici leta bistveno manj civilnih žrtev (skupaj mrtvih in ranjenih 423) kot v enakih obdobjih leta 2013, 2011 in 2010. Provinca Kandahar naj tudi ne bi bila omenjena med provincami, ki so imele največje število civilnih žrtev zaradi kopenskih spopadov. Dva okraja te province naj bi sicer spadala med 10 okrajev z največ napadov upornikov, vendar to dejstvo po ugotovitvah toženke ne vpliva na dobro varnostno situacijo v mestu Kandahar, saj naj bi se od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013 napadi upornikov na mestno središče manjšali za 50 %. Razmere v mestu naj se ne bi poslabšale, saj na bi bilo trgovanje po letih stagniranja v vzponu. Glede na take ugotovitve toženka sklepa, da ima mesto Kandahar že od konca leta 2012 stabilno varnostno situacijo, stopnjevanje nasilja v provinci pa naj na varnost v glavnem mestu ne bi vplivalo.

Po presoji sodišča pa dejstvo, da se je število varnostnih incidentov v nekem časovnem obdobju zmanjšalo v primerjavi z nekaterimi preteklimi obdobji, samo po sebi ne zadošča za sklepanje o stabilni varnostni situaciji. Toženka niti ne navaja, kakšno število napadov ali civilnih žrtev je bilo v mestu Kandahar v preteklih obdobjih, poleg tega navedeno ugotovitev opira na podatke o upadu napadov upornikov v času od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013. Na sedanjo stabilno varnostno situacijo v mestu sklepa zgolj na podlagi članka iz julija 2014, iz katerega naj bi izhajalo, da je trgovanje v mestu po pričevanju umetnikov in trgovcev v vzponu in da cene blaga niso padle. Ne gre torej za uradni podatek ali za podatek UNHCR, temveč za trditev avtorjev tega članka.

Glede na to, da za provinco Kandahar ugotavlja, da sodi med dve provinci z največjim številom civilnih žrtev zaradi napadov z improviziranimi eksplozivnimi sredstvi, in da se talibansko vodstvo z vsakodnevnimi operacijami v Kandaharju ukvarja bolj kot z napadi v drugih provincah, tudi sklicevanje na trditev v objavljenem članku o pričevanju umetnikov o trgovanju v mestu po presoji sodišča ne zadošča za ugotovitev, da v mestu Kandahar stopnja nasilja ni takšna, da bi bilo mogoče govoriti o ogroženosti življenja ali osebnosti civilista. Drugih virov za stališče o stabilnosti varnostne situacije pa toženka ne navaja.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je varnostna situacija v Kandaharju dobra kljub nevarnosti napadov z improviziranimi eksplozivnimi telesi tudi zato, ker gre pri tem najpogosteje za ciljno nasilje. Stališče, da civilne žrtve, ki so posledica ciljnega nasilja, ne pomenijo žrtev samovoljnega oziroma nediskriminatornega nasilja v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ pa je napačno. Nasilje, če je poimenovano kot ciljno iz razloga, ker je osrednja tarča znana, po prepričanju sodišča ni več ciljno tedaj, ko njegovi učinki vplivajo tudi na osebe, ki niso del tega cilja. V takem primeru nasilje, čeprav ciljno zasnovano, zaradi svojih metod pomeni tudi neselektiven napad na okoliške civiliste, ki so ob tem lahko prizadeti oz. ogroženi (npr. ob napadu na stavbo, ki leži v naseljenem območju).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka ugotavlja, da po poročilih UNHCR v juliju in oktobru 2014 ni razseljenih oseb iz Kandaharja, vendar ne pojasni, zakaj podatka za ta dva meseca zadoščata za ugotovitev, da se ljudje iz te province ne izseljujejo. Navaja sicer, da tudi iz informacije, ki jo je tožnik poslal 28. 11. 2014 (odlomek pod točko 1. v zvezi z notranje razseljenimi osebami), izhaja, da se ljudje iz province Kandahar ne izseljujejo, vendar te ugotovitve podrobneje ne pojasni, zato je sodišče ne more preizkusiti. Iz omenjene informacije, ki je med listinami v predloženih upravnani spisih, je namreč razvidno le, da med provincami, ki so v tem odlomku naštete kot province, iz katerih se je preselilo največje število beguncev, res ni province Kandahar, vendar to samo po sebi ne pomeni, da se ljudje iz te province ne izseljujejo.

Tudi ugotovitev o priseljevanju oseb iz province Helmand v provinco Kandahar, sama po sebi ne pomeni, da se osebe iz te province in mesta Kandahar ne izseljujejo. Toženka pa, razen, da so priseljenim osebam pomagali UNHCR in druge organizacije, ni navedla nobenih okoliščin ali podatkov priseljevanja oseb iz Helmanda v Kandahar, niti ni navedla iz katere informacije, ki jo je pridobila, to izhaja.

Po navedenem torej obrazložitev izpodbijane odločitve v tem delu ne omogoča preizkusa sklepanja toženke, da nasilje v tej provinci ni tako intenzivno, da bi povzročalo znatno razseljevanje ljudi in da je mesto Kandahar sposobno zagotoviti osnovno oskrbo notranje razseljenim osebam. Navedeno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Na drugačno stališče ne more vplivati niti sklicevanje toženke na število povratnikov, ki so se vrnili v Kandahar. Toženka namreč ni navedla in očitno tudi ni upoštevala, da se poročilo UNHCR („Prostovoljna repatriacija in nadzorovanje meje, junij 2014“), na katerega se sklicuje, nanaša zgolj za prostovoljne vrnitve iz Pakistana in Irana. Ti podatki se torej ne nanašajo na vračanje beguncev v Afganistan iz držav EU, ki jih vežejo standardi iz člena 15c. Kvalifikacijske direktive in 3. člena EKČP. Poleg tega iz poročila izhaja, da je za pridobitev pomoči za prostovoljne povratnike potrebna registracija (Voluntary Repatriation Form) v državi azila, česar tožena stranka za primer Slovenije ne omenja.

Po navedenem torej tožena stranka pravno odločilnih dejstev in okoliščin ni celovito in objektivno upoštevala, zato obrazložitev izpodbijane odločitve ne daje podatkov o sprejemnih pogojih v zbirnem centru v Kandaharju niti glede vprašanja,

ali so življenjske okoliščine v zbirnem centru sprejemljive vsaj z vidika 3. člena EKČP,

kar je za obravnavani upravni spor prav tako bistveno, glede na to, da tožnik nima nikogar v Afganistanu.

Kot izhaja iz odgovora na tožbo, toženka predvideva, da se bo tožnik lahko vrnil v hišo ali stanovanje, kjer je živel pred odhodom iz Kandaharja, vendar tako predvidevanje nima podlage v ugotovitvah upravnega postopka. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik na razgovoru v tem postopku v zvezi z vrnitvijo povedal, da v Afganistanu ne more nikamor, ker nima kam iti in nima kje živeti. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi toženka v postopku ugotavljala, kje bi se v primeru vrnitve lahko naselil, razen ugotovitve, da imajo povratniki tudi možnost prehodne nastanitve.

Prav tako po lastnih trditvah v odgovoru na tožbo ni ugotavljala, ali tožnik v mesto Kandahar varno potuje. Zmotno pa je mnenje toženke, da ji navedene okoliščine ni bilo treba ugotavljati, ker tožnik težav v zvezi s tem ni uveljavljal. Taka stališča toženke namreč pomenijo zmotno uporabo 68. člena ZMZ. Poleg tega pa mora pristojni organ ugotoviti tudi, da lahko prosilec v določen del države varno in zakonito potuje (68. člen ZMZ in drugi pododstavek člena 8(1) Kvalifikacijske direktive).

Glede na navedeno je sodišče glede na tožbene razloge tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo zaradi kršitev pravil upravnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj za ugotovitev kršitve, ki ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ali napačen sklep o dejanskem stanju, ni bilo treba izvajati dokazov.

V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati stališča te sodbe glede razlage prava in nato ugotoviti relevantna dejstva, zaradi poteka časa pa ponovno preveriti tudi varnostno situacijo v Kandaharju.

Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, podatki postopka tega ne omogočajo, tožeča stranka težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o priznanju mednarodne zaščite.