UPRS sodba I U 828/2014

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote (UE) Ljubljana št. 214-11721/2013-5 z dne 13. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo odločbe na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), ki jo je tožnik vložil 10. 7. 2013. V svoji obrazložitvi navaja, da je z vpogledom v uradne evidence ugotovil, da tožniku ni bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje po določbah Zakona o tujcih (ZTuj), saj se postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi tožnikove prošnje z dne 10. 7. 2013 še vodi in o zadevi še ni bilo odločeno. Glede na to, da tožniku torej ni bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje po določbah ZTuj, tožnik tudi ni upravičen do izdaje posebne odločbe. Organ je odločil v skrajšanem postopku, saj je dejansko stanje v celoti ugotovil na podlagi dejstev, ki so mu znana in na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V svoji obrazložitvi navaja, da morata biti za izdajo posebne odločbe na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer: izbris iz registra stalnega prebivalstva in izdano dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZTuj. Meni, da je prvostopenjski organ na podlagi podatkov iz registra stalnega prebivalstva pravilno ugotovil, da je bilo tožniku dne 13. 2. 1992 stalno prebivališče odjavljeno na podlagi pisnega zahtevka, depeše SUB Banja Luka št. 11-2/09-569 z dne 7. 2. 1992. Tožniku je bilo tako njegovo stalno prebivališče odjavljeno še pred 26. 2. 1992, ko so zanj pričele veljati določbe ZTuj in je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Glede na to, da tožnik ne izpolnjuje pogoja izbrisa iz registra stalnega prebivalstva niti ne pogoja izdanega dovoljenja za stalno prebivanje po ZTuj, tudi ne izpolnjuje pogoja za izdajo posebne določbe po določbah ZUSDDD.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da ne ve, kdo ga je lahko odjavil brez njegovega soglasja, brez njegove zahteve ali brez njegovega pooblastila in sprašuje, ali na vlogi za odjavo obstaja njegov podpis. Zatrjuje, da se nikoli ni odjavil niti ga ni mogel odjaviti kdo drug. Navaja, da je UE Ljubljana pri svoji odločitvi ravnala v nasprotju z zakonskimi predpisi, v nasprotju z določbo 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), kakor tudi v nasprotju s sodbo iz Strasbourga, s katero je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da mora vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje in zahtevo za izdajo posebne odločbe za nazaj, to tudi izdati. Sodišču predlaga, da odločbo UE Ljubljana, kakor tudi odločbo organa druge stopnje prekliče (pravilno: odpravi) in mu posebno odločbo izda.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je že v odločbi z dne 11. 4. 2014 obširno pojasnila, zakaj tožnik ni upravičen do izdaje posebne odločbe in pri teh pojasnilih tudi vztraja ter sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo posebne odločbe po določbi tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD. Upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) se je pri svoji odločitvi na citirano zakonsko določbo tudi oprl. Slednja določa, da se v primeru, če se po ZTuj dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki je bil dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe ZTuj, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu na prošnjo izda posebna odločba.

Sodišče v obravnavani zadevi iz podatkov v spisu in iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ugotavlja, da je upravni organ svojo odločitev oprl na depešo SUB Banja Luka št. 11-2/09-596 z dne 7. 9. 2009. Na podlagi te depeše je ocenil, da je bilo tožniku v Sloveniji odjavljeno stalno prebivališče dne 13. 2. 1992, torej še pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992. Šlo je torej za okoliščino, ki je bila odločilna za izdajo izpodbijane odločbe. Po določbi 4. člena ZUSDDD lahko upravna enota izda odločbo brez poprejšnjega zaslišanja stranke, če na podlagi dejstev in okoliščin, ugotovljenih v postopku, oceni, da zaslišanje stranke ne bi spremenilo stanja stvari. To pa v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera pomeni, da mora upravni organ v določenih primerih uporabljati določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o zagotavljanju možnosti stranki, da se pred izdajo odločbe izjasni o določenih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Iz podatkov spisa izhaja, da upravni organ v upravnem postopku tožniku (ki v tožbi zanika, da bi sam odjavil stalno prebivališče) ni dal možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjasnil o ključni sporni okoliščini (9. in 146. člen ZUP), to je glede depeše SUB Banja Luka št. 11-2/09-596 z dne 7. 2. 1992 (ki je v tujem jeziku), na katero je oprl svojo odločitev. S tem je upravni organ zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki jo je mogoče sanirati le v ponovljenem postopku. Na tej podlagi je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Ker je tožnik smiselno predlagal tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).