VSC sodba PRp 50/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo v hitrem postopku zahtevi za sodno varstvo (ZSV) storilke - vlagateljice zoper plačilni nalog (PN) uvodoma navedenega prekrškovnega organa opr. št. Pn22404-802/2014,ID prekrška 51407472 z dne 28. 2. 2014 ugodilo in navedeni PN prekrškovnega organa tako spremenilo, da je postopek o prekršku zoper storilko zaradi nedokazanosti na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo in posledično s stroški postopka obremenilo proračun.

2S tako odločitvijo se ne strinja prekrškovni organ in s pravočasno pritožbo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, oporeka pa tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju v izpodbijani sodbi ter predlaga, da pritožbeno sodišče najprej odpravi nepravilnosti v postopku pred prvostopnim sodiščem, potem pa zavrne ZSV kot neutemeljeno in potrdi PN prekrškovnega organa.

3Pritožba je v delu, ko se zatrjuje obstoj bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz določbe drugega odstavka člena 155 ZP-1 neutemeljena, v delu, kjer pa se zatrjuje pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pa je nedovoljena.

4Pritožba najprej v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku trdi, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo, da se kršiteljica - storilka prekrška o nekaterih dejstvih ni mogla izjaviti v zahtevi za sodno varstvo in je posledično storilko samo pozvalo, da se o prekršku izjavi. Po običajni sodni praksi sodišče takšno ZSV zavrne kot neutemeljeno, kajti dolžnost storilca je, da dokaže oziroma vsaj predlaga izvedbo dokazov v vloženi ZSV. Sodišče pa je kljub temu, da storilka v izjavi ni navedla prič, ki bi njen zagovor potrdile, ponovno storilko pozvalo, da navede imena in priimke prič, kar je neobičajna praksa, ker je bila že pred tem opozorjena, da novih dokazov, ki jih ne bo navedla v izjavi, kasneje več ne bo mogla uveljavljati. Sodišče pa jo je k temu celo pozvalo. To je storilka izkoristila in obrambo prestavila iz prvotnih družinskih članov na sosede, pri katerih vadi jogo. Nato pa storilka na ponovni poziv sodišča ni odgovorila v postavljenem roku in si je sama postavila podaljšan rok (tega je tudi zamudila), kljub temu, da ni izkazala nobenega opravičenega razloga za podaljšanje takega roka (napisala je samo ime in priimek oseb, s katerimi se dnevno srečuje). Take pritožbene navedbe, s katerimi se zatrjuje obstoj bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 po pregledu spisovnega gradiva s strani pritožbenega sodišča niso utemeljene.

5Spisovno gradivo izkazuje, da je prekrškovni organ storilki (kot lastnici vozila) izdal dne 28. 2. 2014 v izreku citirani PN zaradi kršitve 3. točke petega odstavka člena 46 ZPrCP, saj je storilkino osebno vozilo (njena last) bilo zaznano v cestnem prometu zaradi prekoračitve hitrosti. Tak PN je storilki bil osebno vročen 3. 3. 2014. Spisovno gradivo izkazuje, da se v spisu prekrškovnega organa nahaja v nadaljevanju vloga (ZSV) s strani storilke, ki jo je prekrškovni organ prejel 10. 3. 2014, nato pa celotno spisovno dokumentacijo skupaj s storilkino ZSV dne 28. 3. 2014 predložil v obravnavanje pristojnemu prvostopnemu sodišču. Le-to pa je po prejemu spisovnega gradiva in storilkine ZSV dne 7. 4. 2014 ugotovilo, da prekrškovni organ pred izdajo PN ni ravnal tako, kot mu nalaga določba petega oziroma četrtega odstavka člena 55 ZP-1 in sicer, da v primeru, če se kršitelj ni mogel osebno izjaviti o prekršku, ali mu ni bilo mogoče dati obvestila ali pouka po določbah drugega odstavka člena 55 ZP-1, mora prekrškovni organ vselej pred izdajo odločbe (tudi PN) o prekršku storilca pisno obvestiti in ga poučiti o njegovih pravicah po določbi drugega odstavka člena 55 ZP-1. Ker je prekrškovni organ ravnal v nasprotju z navedeno procesno določbo, še posebej, ker je v konkretnem primeru PN bil izdan storilki kot lastnici vozila (ob domnevi iz določbe prvega odstavka člena 8 ZPrCP), je prvostopno sodišče pravilno takšno pomanjkljivost in procesno nedoslednost prekrškovnega organa popravilo na ta način, da je 8. 4. 2014 storilki poslalo poziv za izjavo o dejstvih in okoliščinah storjenega prekrška in s tem zadostilo ne le procesnim zahtevam postopka pred prekrškovnim organom iz določbe člena 55 ZP-1, temveč tudi ustavnopravni pravici, da se vsak obdolženec oziroma storilec, tudi v postopku o prekršku pred izdajo odločbe lahko izjavi o dejstvih in okoliščinah v zvezi z očitkom glede storitve prekrška. Ne drži navedba v pritožbi, da je običajna praksa sodišč drugačna in da v takšnih primerih sodišča vložene ZSV storilcev zavrnejo kot neutemeljene, kot tudi ne drži, da je dolžnost storilcev, zlasti v postopkih v zvezi z določbo prvega odstavka člena 8 ZPrCP, da dokažejo, da v takih primerih tudi niso storilci. Prav tako v nadaljevanju ne drži, da je sodišče storilko po nepotrebnem pozivalo, naj navede dejstva in okoliščine v zvezi s prekrškom in da bi naj tudi to bila neobičajna praksa. Storilka je namreč glede na poziv sodišča z dne 8. 4. 2014, ki ga je prejela 15. 4. 2014, pravočasno sodišču poslala izjavo (l. št. 5), iz katere izhaja, da naj bi kritičnega dne v kritičnem času ne bila voznica svojega osebnega vozila in da je bila v tem času s svojimi družinskimi člani na naslovu D., kjer naj bi v kritičnem času vadila jogo, z njo pa so bile takrat prisotne še tri druge osebe, za katere je storilka izrecno v tej izjavi navedla, da lahko njene navedbe potrdijo. Prav zaradi tega jo je sodišče z dopisom povsem pravilno 1. 9. 2014 pozvalo, da imena in naslove teh prič, ki bi lahko njene navedbe potrdile, takoj predloži, kar je storilka tudi storila s svojo vlogo z dne 15. 9. 2014, ko je sodišču pojasnila, da sta obe priči odsotni, zato je prosila za podaljšanje roka. V nadaljevanju pa je storilka v predvidenem času sporočila tudi ime in priimek obeh prič, ki naj bi potrdili njen alibi. Niso utemeljeni očitki o tem, da si je storilka sama podaljševala rok za predložitev dokazil, kajti rok za predložitev posameznih podatkov, kot je bilo v konkretnem primeru ni prekluzivnega značaja, temveč je instrukcijski in ga sodišče v opravičljivih primerih lahko podaljša, kar je sodišče v konkretnem primeru, ko je storilka predhodno obrazložila zadržek za pravočasno predložitev imena in naslovov prič, tudi storilo. S tem ni ravnalo v nasprotju s procesnimi določbami in neobičajno, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, prav tako pa si storilka ni sama podaljševala roka, temveč je bilo to storjeno po tehtnem premisleku sodišča na storilkino prošnjo. Takšno poslovanje ni v nasprotju z določbami ZP-1, nasprotno, sodišče je pri poslovanju v konkretni prekrškovni zadevi ob upoštevanju enakosti orožij ter predvsem storilkino pravico, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, sledilo načelu materialne resnice (določba člena 68 ZP-1) v smeri, da v postopku o prekršku glede na vloženo ZSV s strani storilke izvede tudi dokaze, ki so za storilko razbremenilni in katere je po svoji vsebini navedla v odgovoru na poziv v zvezi z izjasnitvijo o dejstvih in okoliščinah prekrška. Ali povedano še drugače, s tem, ko je prvostopno sodišče odpravilo pomanjkljivost, ki jo je v postopku o prekršku še pred izdajo PN zagrešil prekrškovni organ (določba drugega in četrtega odstavka člena 55 ZP-1) in pozivalo storilko, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, nato pa sledilo njenemu predlogu za podaljšanje roka v zvezi z dostavitvijo imen in naslovov prič, ki bi lahko bile zanjo razbremenilne, se sodišču prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1.

6Pritožba v nadaljevanju izpostavlja, da je sodišče zaslišalo pričo, ki ni mogla potrditi niti točnega datuma, niti točne ure alibija oziroma vadbe joge, njena izjava je pavšalna in nima direktne povezave s prekrškom, sodišče pa zanjo tudi ni imelo nobenih vprašanj, zato takšna izpoved ne bi smela predstavljati ključnega dokaza v postopku o prekršku, ko se je postopek o prekršku zaradi nedokazanosti ustavil. S takimi pritožbenimi navedbami pritožba graja po prvostopnem sodišču sprejeto dokazno oceno glede izvedenih dokazov (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki po svoji vsebini predstavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke člena 154 ZP-1. Tak pritožbeni razlog pa je (določba tretjega odstavka člena 66 ZP-1), v primerih, če sodišče po vloženi ZSV spremeni odločbo prekrškovnega organa in posledično postopek o prekršku ustavi (tudi zaradi nedokazanosti) nedovoljen, zaradi česar je tudi pritožba v tem delu nedovoljena, zato se pritožbeno sodišče do takih pritožbenih navedb ne more opredeljevati.

7Glede na povedano je pritožba prekrškovnega organa (v pretežnem delu) neutemeljena (določba tretjega odstavka člena 163 ZP), v delu, ki se nanaša na pritožbeno uveljavljeni pritožbeni razlog iz 3. točke člena 154 ZP-1 pa je nedovoljena, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče sicer vslej pazi uradoma (člen 159 ZP-1).