VSRS Sklep I Kp 48115/2012-1468

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

A.

1Z uvodoma navedenim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani ob preizkusu pripornih razlogov po tretjem odstavku 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotovilo, da je priporni razlog zoper obtoženega S. L. po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan.

2Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo obtoženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 470. člena v zvezi s 373. in 403. členom ZKP ter zaradi kršitve 20. člena Ustave RS. V pritožbi med drugim navaja, da naj bi obtoženec prestal že 60 % kazni zapora ter s tem izpolnil zakonske pogoje za pogojni odpust po 88. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Glede na dosedanje trajanje v povezavi z višino izrečene kazni predstavlja pripor po njegovem mnenju nesorazmeren ukrep z obtoženčevo pravico do osebne svobode. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da priporni razlog ni več podan in pripor odpravi.

B.

3Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu, je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo X K 48115/2012 z dne 5. 11. 2014 obtoženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena ter kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter mu je po določbah prvega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 4 leta in 7 mesecev zapora in stransko denarno kazen 420 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 8.400,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 je obtoženemu odvzelo do vrednosti 78.550,00 EUR, kar ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivima dejanjema, in sicer nepremično 1695-523/2007-0 k.o. K. Višje sodišče v Ljubljani je po opravljeni pritožbeni seji, med drugim odločilo, da se prvostopenjska sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu S. L. izreče kazen 4 leta in 2 meseca zapora. Glede na to, da se je obtoženec nahajal v priporu, je na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP preizkusilo, ali so podani razlogi za pripor in z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 201. člena ZKP pri obtožencu še vedno podan.

4Po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje, ali so še dani razlogi za pripor, in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpravi. Glede na tako zakonsko določbo sodišče druge stopnje presoja, ali so razlogi, iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen, še podani, oziroma ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora.

5Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom z dne 5. 6. 2015 ugotovilo, da je priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (priporni razlog ponovitvene nevarnosti, torej isti priporni razlog, kot je bil zoper obtoženca pripor odrejen in tekom postopka podaljševan) še podan, ter zaključilo, da je pripor neogibno potreben omejevalni ukrep. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijanem sklepu (točka 6 sklepa), da teža in okoliščine izvršitve kaznivih dejanj, obtoženčeva predkaznovanost ter dejstvo, da sta bili obravnavani dejanji storjeni v preizkusni dobi, kot je bilo obširno obrazloženo v sklepu o odreditvi pripora, v sklepih o podaljšanjih pripora in v izpodbijanem sklepu, izkazuje obtoženčevo ponovitveno nevarnost, ki se z odločitvijo sodišča druge stopnje na seji 5. 6. 2015 ni zmanjšala. Utemeljenost suma storitve kaznivih dejanj je z izrekom obsodilne sodbe prerasla v prepričanje sodišča o obtoženčevi krivdi.

6Zagovornik v pritožbi zoper sklep ne navaja nobenih okoliščin, ki bi lahko zaključke sodišča v izpodbijanem sklepu o še vedno podanem pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti omajale. Primerjava dosedanjega časa, ki ga je obtoženec prestal v priporu z izrečeno kaznijo ne more biti edino merilo pri presoji še dovoljenega trajanja pripora. Prestani del kazni pa je z ozirom na določbe 88. člena KZ-1 (pogojni odpust) le eden od zakonskih pogojev, ob izpolnitvi katerih pristojni organ v posebnem postopku odloča o pogojnem odpustu, torej o spremembi izrečene zaporne kazni v taki obliki, da ta kazen deluje na odpuščenega obsojenca le še opominjevalno. Že zato pritožbeni ugovor v zvezi z zatrjevano nesorazmernostjo pripora glede na obtoženčevo osebno svobodo ne more biti uspešen. Sicer pa je, kot je že bilo omenjeno, višje sodišče navedlo dejanske okoliščine konkretnega primera, s katerimi je utemeljilo sorazmernost pripora in posega v obtoženčevo svobodo glede na varnost ljudi oziroma zdravja in življenj odvisnikov in potencialnih odjemalcev prepovedanih drog.

C.

7Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.