VDSS sklep Pdp 1230/2001

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da se glasi:
"Zahtevek tožeče stranke, da je toženec B. Č. dolžan, plačati tožeči stranki A. d.o.o. tolarsko protivrednost 2.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 20.4.2001, v roku 8 dni pod izvršbo, se zavrne.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 64.905,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo, svoje stroške postopka pa krije sama."

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je iz naslova konkurenčne klavzule tožeči stranki dolžan povrniti tolarsko protivrednost 2.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 20.4.2001 (1. odst. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. odst. izreka) in sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. odst. izreka).

Zoper sodbo se v delu, v katerem je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo (1. in 3. odst. izreka sodbe), pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in ji naloži povrnitev stroškov, oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da stranki o prenehanju delovnega razmerja nista sklenili pisnega sporazuma, napačno zaključilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo sporazumno. Trdi, da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja sklenjen ustno in se je tudi v celoti realiziral, zato je drugačen zaključek sodišča prve stopnje napačen. Meni, da je 9. člen pogodbe o zaposlitvi, v katerem je določena konkurenčna klavzula, v nasprotju z zakonom oziroma z odločbo ustavnega sodišča, saj ta člen nalaga tožencu plačilo 5.000 DEM, če delavcu delovno razmerje preneha na njegovo željo ali po njegovi krivdi, tožeči stranki pa iz istega naslova obveznosti ne nalaga. Glede na tako pogodbeno določilo je zato od tožeče stranke odvisno, ali bo delovno razmerje prenehalo sporazumno ali ne, kar hkrati pomeni, da tožeča stranka sama odloča, ali bo toženca zavezala k plačilu zneska, določenega s konkurenčno klavzulo. Dodaja, da se ne glede na citirano pogodbeno določilo pri tožeči stranki ni priučil nobenih posebnih znanj in tožeči stranki zaradi njegovega odhoda tudi ni nastala nobena škode.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14., točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, da pa je v sporu na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo napačno odločitev.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da 9. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je delavec dolžan, v kolikor mu po njegovi volji ali po njegovem krivdnem ravnanju preneha delovno razmerje, družbi povrniti odmeno za pridobljena tehnično tehnološka znanja v družbi v pavšalnem znesku 5.000 DEM v SIT protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, predstavlja zakonito opredeljeno konkurenčno klavzulo. Skladno s 4. odstavkom 7. člena ZDR se lahko delavec in organizacija oziroma delavec in delodajalec posebej dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča U-I-51/90 (Ur.l. RS št. 29/92), s katero sta bila razveljavljena 5. in 6. odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki sta se nanašala na konkurenčno klavzulo, izhaja, da zakonsko dopuščanje pogodbene ureditve delovnega razmerja, s katero delavec pristane na omejitev svoje pravice do proste izbire zaposlitve in svobodne gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi zato dobil ustrezno materialno nadomestilo, ni v skladu z načeli pravne države. Načela socialne države pa zahtevajo, da zakonodaja ob varstvu legitimnih interesov delodajalca ne zanemari interesov delavca kot ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja v delovnem razmerju. Poleg tega je izpodbijana zakonska ureditev s svojim ugodnejšim obravnavanjem interesov enega partnerja v pogodbenem razmerju v tolikšni meri nasprotovala načelom pravičnosti, da jo je tudi iz tega razloga možno šteti za neskladno tako z načeli pravne kot tudi socialne države. Na osnovi izhodišč ustavnega sodišča v navedeni odločbi in v okviru 4. odstavka 7. člena ZDR, so bili dopustni dogovori o konkurenčni klavzuli, če obveznost ni nesorazmerno zavezovala le delavca, oz. če je delavec za odpoved svoji pravici do svobodne izbire zaposlitve in svobodne gospodarske pobude, katerima se je začasno odpovedal zaradi varovanja pravice do lastnine in pravice do zaščite pred nelojalno konkurenco bivšega delodajalca, s strani tega prejel določeno premoženjsko nadomestilo (odmeno).

V načelu je torej dopustno, da je delavec v določenem obsegu lahko omejen pri izkoriščanju pri delodajalcu pridobljenih tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj po prenehanju delovnega razmerja, vendar znotraj meril, ki jih je ustavno sodišče začrtalo in ki določajo, kdaj, kako in pod kakšnimi pogoji taka zaveza delavca lahko nastopa. Izven v ustavnih odločbah začrtanih ustavnih okvirov v zvezi z izkoriščanjem različnih znanj, pridobljenim tekom delovnega razmerja, delodajalec delavca ne more omejevati in mu iz tega naslova dodajati drugačnih obremenitev. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da 9. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je delavec dolžan družbi povrniti vse morebitne stroške dodatnega izobraževanja in izpopolnjevanja, ki mu jih je plačala družba v zadnjih dveh letih zaposlitve ter odmeno za pridobljeno tehnično-tehnološko znanje v družbi v pavšalnem znesku 5.000 DEM v SIT protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila v primeru, da mu delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi, ne predstavlja dopustnega dogovora o konkurenčni klavzuli. Ta določba namreč ne vsebuje niti zaveze delavca, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo uporabljal znanja, ki jih je pridobil v času delovnega razmerja pri delodajalcu, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco, niti zaveze delodajalca, da bo za spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu plačal določeno odmeno.

Poleg tega pa je sama obveznost plačila dodatno vezana še na način prenehanja delovnega razmerja, le-to pa delavcu lahko preneha samo v primerih in ob pogojih, določenih z zakonom. Veljavna delovnopravna zakonodaja ne predvideva, da delodajalec delavcu lahko naloži drugačne ali dodatne obveznosti, če mu delovno razmerja preneha po njegovi volji ali krivdi. Zato določilo 9. člena pogodbe o zaposlitvi, ki v bistvu določa, da je delavec dolžan plačati pavšalno določeno "pogodbeno kazen", če pogodba o zaposlitvi preneha po njegovi volji ali krivdi, nezakonito veže plačilo na določen način prenehanja delovnega razmerja. Tako določilo pogodbe o zaposlitvi pomeni nedopusten poseg v pravico do svobodne izbire dela in v enakopravnost strank in je - (ne glede na že zgoraj pojasnjena stališča v zvezi s presojanjem pogodbenega določila kot konkurenčne klavzule) - že iz navedenih razlogov nično, saj nasprotuje ustavnim načelom.

Skladno s 109. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče glede na gornje zaključke ob upoštevanju 1. odstavka 103. čl. ZOR, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega, v zvezi s 1. odstavkom 105. čl. ZOR, ki določa, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena, presodilo, da je 9. čl. pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.1997, sklenjene med tožečo in toženo stranko, ničen.

Glede na to, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče skladno s 4. točko 358. člena ZPP napadeno sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnilo, ter tožeči stranki naložilo povračilo stroškov.

Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, sama trpi stroške postopka, tožencu pa je skladno s 154. členom ZPP dolžna povrniti njegove stroške. Sodišče je tožencu priznalo 300 točk za sestavo odgovora na tožbo, 150 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 20.4.2001 ter nadaljnjih 100 točk za porabo časa na tej obravnavi. Skupaj je tako sodišče toženi stranki priznalo 550 točk. Točko je sodišče obračunalo po 90,00 SIT, na priznani znesek nagrade pa je priznalo tudi 19 % DDV. Stroški zastopanja tako skupaj znašajo 58.905,00 SIT, stroški takse za odgovor na tožbo pa 6.000,00 SIT. Tožeča stranka je zato tožencu dolžna povrniti stroške v skupni višini 64.905,00 SIT.