VSK sodba in sklep Cpg 275/2014

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki 2 izreka glede plačila računa št. 158 v višini 4.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2012 in se v tem delu v prvem odstavku razveljavi tudi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 z dne 11.1.2013 in se tožba zavrže. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1.V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2Z izpodbijano sodno odločbo (v povezavi s popravnim sklepom) je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2 z dne, v veljavi v delu, kot je to razvidno iz točke 1 izreka izpodbijane sodne odločbe, glede sklepa o izvršbi VL 1 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 11.1.2013 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v celoti v veljavi v prvem odstavku izreka. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodno odločbo tudi odločilo, da sklep o izvršbi VL 2 Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavi v preostalem delu in se postopek ustavi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti v 15-dih dneh pravdne stroške v višini 3.862,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

3Zoper to sodno odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi. Opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o pravdnih stroških, upoštevaje ob tem, da je tožeča stranka med pravdo umaknila za več kot polovico terjanega zneska z izdajo dobropisov. S tem je tožeča stranka priznala, da je propadla z več kot polovico svojega zahtevka, in sicer zaradi razlogov, ki so na njeni strani. Tožeča stranka je z dokumentacijo napačno spremljala komisijsko razmerje. Namesto, da bi izstavila pro forma fakture, je izdala fakture, kot da je bilo blago že odjavljeno. Zaradi tega je nato, ko je neprodano blago s komisije prevzela nazaj v posest, izstavila množico dobropisov, ki jih v izpodbijani odločbi navaja sodišče prve stopnje. Takšno ravnanje tudi ni v skladu z računovodskimi predpisi. Glede izdelave kornerjev in dobave teh kornerjev toženi stranki, pa tožena stranka navaja, da kornerji niso bili izdani v skladu z naročilom in po pravilih posla. Tožena stranka je namreč uveljavljala napake pri izdelavi, pri čemer te napake niso bile odpravljene. V tem smislu je tožena stranka predlagala tudi ogled teh kornerjev, vendar pa sodišče tega dokaza ni hotelo izvesti. Prav tako so konsistentne navedbe tožene stranke, in sicer v smeri, da sta pravdni stranki imeli sklenjeno komisijsko razmerje. Kadar je tožena stranka prodala blago, ga je odjavila in na tej podlagi je bil izdan račun. Tožena stranka priznava, da je izdane račune poravnavala z zamudo, vendar je treba v tej zvezi upoštevati, da tožeča stranka (kot nesojeni kupec oz. plačnik novih delnic P. d.d.) zamudnih obresti dogovorno ni uveljavljala. Sodišče tudi prezre, da je pretežni način poslovanja pri komisiji in prodaji popolnoma enak. V obeh primerih se blago dobavi z dobavnico, ki je prejemnik podpiše. V primeru prodaje na podlagi dobavnice preide lastninska pravica na kupca, v primeru komisije pa preide posest, lastninska pravica pa ostane pri komitentu. Enako velja glede ugotavljanja viškov in manjkov. Morebitni manjki se obračunajo kot prodaja, morebitni viški se vrnejo lastniku. Tožena stranka priznava, da ni ugovarjala fakturam, ki jih je obravnavala kot proforma fakture. To pomeni, da je upoštevala pogodbeno voljo tožeče stranke, po katerih cenah naj proda komisijsko blago končnim potrošnikom. Tožeča stranka ne predstavlja nobenega dokumenta, kjer bi se stranke dogovorile za prodajo namesto komisije. Elektronska korespodenca prodajnih referentov ni pravno relevantna. Sta pa stranki dogovorili posebno komisijsko pogodbo, ki je predvidevala, da komisionar ob prodaji komisijskega blaga končnemu potrošniku predhodno odkupi blago in realizira komisijsko provizijo v obliki razlike v ceni med obračunano prodajno ceno v proforma fakturi in realizirano prodajno ceno končnemu potrošniku. V zvezi s terjatvijo po računu št. 158 je tožena stranka podala ugovor sodne nepristojnosti. Stranki sta se namreč dogovorili, da se bodo spori v tej zvezi reševali pri arbitraži pri Gospodarski zbornici Slovenije. Takšna klavzula je zapisana v nabavnem nalogu z dne 24.8.2012, ki ga je tožena stranka poslala tožeči stranki. Tožeča stranka je molče sprejela takšen predlog, saj je na tej podlagi tudi dobavila blago. Sodišče ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 10. člena Zakona o arbitražah.

4Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

5.Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje (razen glede plačila po računu št. 158 v višini 4.320,00 EUR s pp) pravilna in zakonita, pri čemer tudi ni zaznati procesnih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Povsem pavšalna (in dokazno nepodprta) je pritožbena navedba glede dogovora strank, da prodajalec v razmerju do kupca zamudnih obresti zaradi prepoznih plačil ne bo uveljavljal. Prav tako ne drži posplošena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bil pretežni način poslovanja pri komisiji in prodaji popolnoma enak. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (prilogi A25 in A27), kako sta pravdni stranki poslovali, zlasti pa je na podlagi te dokumentacije razviden razpored dobavljenega blaga: bodisi dobave artiklov iz naslova komisijske prodaje, bodisi v smeri dobave artiklov in naslova redne prodaje, upoštevaje ob tem, da sta se pravdni stranki 20.9.2012 naknadno dogovorili (priloga 30), da je odtlej vse dobavljeno blago na komisijski prodaji. Takšna posplošena pritožbena kritika konkretno obrazložene odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se v tem delu pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodna odločba sodišča prve stopnje.

7Pač pa je utemeljena pritožbena kritika, da sta pravdni stranki glede odločanja o sporih v zvezi z delom ureditve kornerjev v B. dogovorili za pristojnost stalne arbitraže pri GZ Slovenije. V tej zvezi je namreč tožena stranka posredovala tožeči stranki ponudbo (nabavni nalog NN), v kateri je predlagala kot razsodišče v njunih sporih po omenjenem temelju stalno arbitražo pri GZ Slovenije, tožeča stranka pa temu ni z ničemer nasprotovala ali ugovarjala (prevzeti posel je nato tudi izpolnila). Zato se šteje, da je bil med strankama arbitražni sporazum sklenjen pisno (tretji odstavek 10. člena Zakona o arbitražah – ZArbit), na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe (18. člen ZPP).

8Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP). V konkretnem primeru pa je tožeča stranka umaknila tožbo zaradi izdanih dobropisov (vrnjeno blago), pri čemer pa sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo pravdnih stroškov tudi iz razloga, ker jih ni pravočasno priglasila. Poleg tega pa so bili stroški tožeče stranke odmerjeni glede na delež, s katerim je v pravdi uspela.

9Tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo tudi ni navedla nič takega, kar bi lahko posebej pripomoglo k odločitvi o obravnavani zadevi. Zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča trpita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.