VSK sodba I Cp 165/2014

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se v spremenjenem delu glasi:

„Prvotoženka je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 42.422,50 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 42.422,50 EUR, v roku 15-ih dni.“
II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 42.422,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.1999 dalje, v roku 15-ih dni (I. točka izreka) ter višji in drugačen zahtevek zoper prvotoženko zavrnilo (II. točka izreka). Drugotoženko je zavezalo k plačilu zneska 49.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2008 dalje, v roku 15 dni (III. točka izreka). Tožnika je nerazdelno zavezalo k plačilu stroškov postopka prvotoženke v znesku 492,49 EUR, v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo dalje (IV. točka izreka). Drugotoženko pa je zavezalo k plačilu stroškov tožnikov v skupnem znesku 1.799,29 EUR, v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo dalje.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožena stranka, ki meni, da bi prvostopenjsko sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Nikakor se ne strinja z zaključkom sodišča, da naj bi se kot obogateno na račun tožeče stranke štelo obe toženi stranki in sicer od leta 1993 do leta 1998 prvo toženko, po letu 1998 pa drugo toženko, ki naj bi bili zato obe pasivno legitimirani. Meni, da je sodba v tem delu tudi neobrazložena, kar nedvomno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Poudarja, da je ves čas postopka zatrjevala, da tožnika nista izključna lastnika poslovnih prostorov na parc. št. 180/6 k.o. K. v izmeri 239,61 m

², saj je

n

jihov edini lastnik drugotoženka, kateri so bile že v letu 1962 proti plačilu o

dškodnine dodeljene nepremičnine s pare. št. 180/6, 197 in 202/3 k.o. K., kot to izhaja iz odločbe Občinskega ljudskega odbora št. 1 z dne 10.10.1962 (v nadaljevanju odločba OLO). N

apačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi od leta 1993 dalje dejansko oblast oziroma posest nad poslovnim prostorom stoječim, na parc. št. 180/6 k.o. K. izvajala

prvotoženka. Navedenega ne potrjujejo niti dokazi, na katere

se s

tem v zvezi sklicuje sodišče. Dogovor o začasni uporabi

s

stečajnim upraviteljem potrjuje zakonito uporabo, s katero sta se strinjala tudi tožnika. Izročitev

ključev obravnavane nepremičnine predstavlja le realizacijo prodaje pravne osebe v stečaju, ne pa tudi, da je od izročitve dalje prva toženka predmetne poslovne prostore tudi dejansko uporabljala. Zahtevek tožnikov z dne 30.9.1992 in odgovor na ta zahtevek potrjuje le že zgoraj opisano napačno razumevanje nakupa s strani vseh strank, ne pa tudi dejanske uporabe s strani prvotoženke. Kakršnekoli njene uporabe ne potrjuje niti dejstvo, da je slednja poravnavala elektriko za sporni prostor ali da je vodila sodne postopke povezane s to ali sosednjimi nepremičninami. Kompleks z naslovom G. 21, tudi ne predstavlja le nepremičnine, ki je predmet tega postopka, ampak več nepremičnin, zato tudi prijava sedeža na tem naslovu neupravičene posesti sporne nepremičnine ne potrjuje. Glede na to, da prva toženka kakršnekoli posesti nad sporno nepremičnino ni izvajala, pa tožnikoma s tem v zvezi tudi ni dolžna ničesar plačati. Po mnenju pritožbe je napačen tudi zaključek sodišča, da naj bi bila druga toženka neupravičena uporabnica nepremičnine od leta 1998 dalje. Ne drži, da je drugotoženka predmetno nepremičnino uporabljala brez pravne podlage, saj pravno podlago predstavlja že odločba OLO zaradi česar tožeča stranka od drugotoženke ne more zahtevati nadomestila kakršnekoli koristi. V postopku denacionalizacije, ki se je na zahtevo prvega tožnika vodil pri bivšem Sekretariatu za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo Občine je upravni organ z delno odločbo z dne 13.7.1993 med drugim odločil, da mora Občina vrniti upravičencu F.B. v last in posest poslovno stavbo s površino 239,61 m

²

, stoječo na parc. št. 180/6, po katastrskih podatkih gospodarska zgradba v izmeri 1329 m

²

, dejansko pa zgradba z dvoriščem, kot družbena lastnina v uporabi občine. Glede na

to,

da je bil predmet vrnitve v naravi v postopku denacionalizacije nepremičnina, katero je skoraj trideset let pred tem kupila tožena stranka, bi slednja nedvomno morala biti stranka postopka, vendar pa upravni organ drugot

oženki ni omogočil udeleževati se denacionalizacijskega postopka in ga o njem

sploh ni obveščal. Seveda pa drugotoženki

z odločbo,

ki je

bila izdana, ni bilo nič naloženo, ampak je imela obveznost vračila zgoraj opisane poslovne stavbe pravnemu predniku tožnikov zgolj občina. Vse to pa je po mnenju pritožbe dodatni razlog, da o drugotoženki kot neupravičeni uporabnici predmetne nepremičnine ne moremo govoriti. Tožeča stranka tudi sicer vrnitvenega zahtevka v smislu 92. člena Stvarnopravnega zakonika ni nikoli uveljavljala zoper toženo stranko (za kar tudi ni imela nikakršne pravne podlage), ki tako ni bila dolžnik v prej navedenem izvršilnem postopku, ampak zoper občino oziroma njene pravne naslednice.

Iz

tega razloga pa bi kvečjemu od slednjih lahko tožeča stranka tudi terjala nadomestitev kakršnekoli koristi, v kolikor bi seveda do tega bila kakorkoli upravičena.

Sodišče nadalje tudi povsem

neutemeljeno ni sledilo opozorilu postavljenega sodnega izvedenca glede specifične situacije tega primera

in sicer, da stanje na terenu ne omogoča prostega ponujanja predmetnega poslovnega prostora na trgu in posledično nemoč ekonomske izrabe. Sodišče bi namreč vse te navedbe moralo upoštevati, saj bi le tako lahko ugotovilo, o kakšni koristi, ki bi jo imela tožeča stranka od predmetnega poslovnega prostora lahko govorimo oziroma ali kakršnakoli korist zaradi te specifične situacije sploh obstaja. Sodišče v sodbi tudi

ni pojasnilo svoje odločitve glede višine posameznega zneska, ki naj bi ga bili toženki dolžni plačati

tožeči stranki in sicer ni pojasnilo, zakaj naj bi morala prva toženka plačati ravno 42.422,50 EUR, drugotoženka pa

49.000,00 EUR. Ker sodba v tem delu ni obrazložena, je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Na pritožbo tožene stranke je po pooblaščencu odgovorila tožeča stranka. Meni, da so pritožbene trditve tožeče stranke neutemeljene, da v resnici tožena stranka graja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, medtem ko so graje bistvenih kršitev postopka le pavšalne, vsebinske graje zmotne uporabe materialnega prava pa iz vsebine pritožbe sploh ni zaznati. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pred tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), in na pravilno uporabo materialnega prava. Postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sodba je v zadostni meri obrazložena, tako da razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju ter je iz nje mogoče razbrati tudi materialnopravno podlago sprejete odločitve. Zaključka prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika aktivno legitimirana za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve, ker sta lastnika obravnavanega dela nepremičnine, pritožba ne more izpodbiti s sklicevanjem na odločbo OLO iz leta 1962, ki naj bi predstavljala listino, ki naj bi izkazovala lastninsko pravico drugotoženke. V zvezi z lastništvom sporne nepremičnine so sicer potekali številni spori, ki pa so bili vsi v preteklem letu pravnomočno zaključeni, kar je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v drugem odstavku na peti strani razlogov prvostopenjske sodbe, ki jih pritožba niti ne izpodbija, kot tudi ne ugotovitve, da je bilo lastništvo poslovnih prostorov v prid pravnega prednika tožnikov vzpostavljeno že v letu 1993. Pravilno je pojasnilo tudi, da drugotoženke ni mogoče šteti za dobrovernega lastniškega posestnika, glede na to, da je med pravdnimi strankami potekal lastninski spor in se s tem v zvezi sklicevalo na sedmi odstavek 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tožena stranka zato tudi ne more uspeti s trditvami, da tožeča stranka v smislu 92. člena Stvarnopravnega zakonika zoper toženki vrnitvenega zahtevka ni nikoli uveljavljala.

Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pravnih in dejanskih zaključkov pritožbe, pač pa soglaša z jasnimi in prepričljivimi razlogi prvostopenjskega sodišča. To je dokaze ocenilo tako kot mu nalaga določba 8. člena ZPP. Skrbno in vestno je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka je zato prepričljivo zaključilo, da je v obdobju od leta 1993 dalje dejansko oblast nad poslovnim prostorom izvajala prvotoženka, po letu 1998 pa drugotoženka. Zgolj s trditvami, da to ne drži, pritožba tega dokaznega zaključka prvostopenjskega sodišča ni uspela izpodbiti. Zmoten je tudi pritožničin zaključek, da dejstvo ,da upravni organ drugotoženki ni omogočal udeleževati se postopka, da je o postopku sploh ni obveščal in da ji v upravnem postopku ni bilo nič naloženo, predstavlja razlog zaradi katerega ni mogoče govoriti o drugotoženki kot neupravičeni uporabnici prostora.

Prav tako je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe ustrezno odgovorilo na pomisleke izvedenca in tožene stranke v zvezi z možnostjo izkoriščanja nepremičnine zaradi njene lege in pritožbeno sodišče takemu stališču prvostopenjskega sodišča v celoti pritrjuje. Tudi ne drži, da sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na višino posameznega zneska, ki naj bi ga bili toženki dolžni plačati tožeči stranki. Višino uporabnine je prvostopenjsko sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca, katerega mnenje je v celoti sprejelo. Iz cenitvi priložene tabele (list. št. 169 spisa) izhaja, da je izvedenec ugotovil letno uporabnino 8.484,50 EUR za vsako leto. Če torej ta znesek seštejemo za pet let, dobimo skupen znesek 42.422,50 EUR, kolikor je priznalo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Iz dopolnitve izvedeniškega mnenja z januarja 2010 (list. št. 211 spisa) pa izhaja uporabnina za obdobje od leta 2003 do leta 2008 v znesku 49.000,00 EUR.

Ugoditi pa je bilo potrebno pritožbi glede dela priznanih obresti, katerih plačilo je bilo prvotoženki naloženo v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče namreč ni uporabilo pravila iz 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti, ki so bile prisojene v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje, dosegle glavnico pred uveljavitvijo Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. list RS št. 40/2007), ki je začel veljati dne 23.5.2007, ko je bilo za zamudne obresti odpravljeno pravilo ne ultra alterum tantum. Ker so s tem obresti nehale teči, je pritožbeno sodišče, ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti, pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka, ki je sicer delno uspela s pritožbo, zato ker je uspela le v obrestnem delu, tožeča stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve.