VSK sklep I Cp 363/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka (kolikor je bil zavrnjen predlog, da se izreče časovno neomejen ukrep) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in v izpodbijani V. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče izreklo nasprotnemu udeležencu naslednji ukrep: prepustitev stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu J. nepremičnina ID znak 1 k.o. H., ki ga ima v skupni rabi s predlagateljico, v izključno uporabo predlagateljici, in sicer v obsegu, kot jo je imel v uporabi sam, preden mu je bila dne 22.7.2014 izrečena prepoved približevanja predlagateljici in njunemu domu ter opustitev vseh dejanj, ki bi utegnila otežiti ali ovirati takšno uporabo (točka I izreka), odločilo je, da izrečen ukrep velja šest mesecev od dneva izdaje sklepa, to je do 1.6.2015 (točka II), v presežku, to je za prepustitev zgoraj navedenega stanovanja v izključno uporabo za neomejeno obdobje, je sodišče predlog zavrnilo (točka III) odločilo, da sklep začne veljati takoj ter morebiten ugovor ali pritožba ne zadržita izvrševanja ukrepov po tem sklepu (točka IV) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka V izreka).

2Proti sklepu se pritožuje predlagateljica po pooblaščenki. Sklep izpodbija v II., III. in V. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugodi predlogu oz. odloči, da je nasprotni udeleženec dolžan prepustiti stanovanje predlagateljici v izključno uporabo brez časovne omejitve in odloči o stroških tako, da jih naloži v plačilo nasprotnemu udeležencu. Sodišču očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, konkretno ni uporabilo prvega odstavka 21. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno v tistem delu, ko je predlagateljica zatrjevala in dokazala, da je lastnica spornega stanovanja, sodišče pa je ugotovilo, da je skupno premoženje. V 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da se v presojo lastništva in ugotovitve deleža na skupnem premoženju ni spuščalo, saj to presega namen odločanja po ZPND in da je za izdajo sklepa bistveno zgolj to, da je nasprotni udeleženec živel v skupnem gospodinjstvu s predlagateljico v spornem stanovanju že 10 let in da gre za stanovanje v skupni rabi, v 14. točki obrazložitve pa je zapisalo, da je predlog za prepustitev stanovanja za neomejeno dobo zavrnilo, saj je mogoče ukrepe po ZPND izreči le začasno, največ za šest mesecev in tudi sicer je izvedeni dokazni postopek pokazal, da sta pravdni stranki skupna lastnika stanovanja in da gre za stanovanje v skupni uporabi. Pritožba zatrjuje, da je ugotovitev sodišča pravno zmotna, kajti lastništvo spornega stanovanja je za predmetni postopek odločilno dejstvo zato je podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kolikor je lastnik nepremičnine žrtev nasilja povzročitelj pa to ni, je ta pravni položaj urejen v prvem odstavku 21. člena ZPND - brez časovne omejitve. Predlagateljica v nadaljevanju ponavlja navedbe, s katerimi je utemeljevala svoje trditve, da je stanovanje njena izključna last. Navaja, da je predložila zgodovinski in redni izpis iz zemljiške knjige za to parcelo, iz katere je razvidno, da sta lastnika nepremičnine ID znak 1 predlagateljica do 7/10 in njen oče I.B. do 3/10. Nasprotni udeleženec se naroka ni udeležil in navedbam o lastništvu ni oporekal. Na naroku je predlagateljica na vprašanje sodnice izpovedala, da sta z nasprotnim udeležencem v prenovo stanovanja v prvem nadstropju hiše vložila od 20.000,00 do 30.000,00 EUR. Ne glede na izpoved predlagateljice ni mogoče zaključiti, da bi stanovanje lahko predstavljalo skupno premoženje. Nasprotni udeleženec tudi ni zatrjeval, da je zaradi skupnih vlaganj prišlo do spremembe identitete nepremičnine, da je zaradi vlaganj nastala nova stvar. Iz sklepa to tudi ne izhaja oz. izpodbijani sklep nima razlogov o tem odločilnem dejstvu, ki ga predstavljajo vlaganja, zaradi katerih naj bi prišlo do spremembe identitete nepremičnine oz. je zaradi vlaganj nastala nova stvar. Torej ne drži ugotovitev sodišča, da bi izvedeni dokazni postopek pokazal, da je šlo za tak obseg vlaganj, zaradi česar naj bi sporna nepremičnina bila skupna. V kolikor se prvostopenjsko sodišče ni spuščalo v presojo o lastništvu spornega stanovanja in ugotovitev deležev na njem, potem tudi ne more zaključiti, da gre za skupno premoženje. Sklepa se ne more preizkusiti, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep nima jasnih razlogov za odločitev, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, ali je prvostopenjsko sodišče prepustitev stanovanja časovno omejilo iz razloga, ker stanovanje predstavlja skupno premoženje ali iz razloga, ker lastništvo za odločitev o predlogu ni bistveno, ker je bistveno samo to, da je nasprotni udeleženec živel v skupnem gospodinjstvu s predlagateljico v spornem stanovanju ali pa zato, ker je ukrepe po ZPND moč izreči le začasno, največ za šest mesecev (14. točka obrazložitve). Meni, da bi sodišče na podlagi prvega odstavka 21. člena ZPND moralo odločiti, da ji je nasprotni udeleženec dolžan prepustiti stanovanje brez časovne omejitve, kajti ne drži, vsaj ne absolutno, da je ukrepe po ZPND moč izreči le začasno, največ za šest mesecev. Sklicuje se na članek v Pravosodnem biltenu 2/2012, da lahko nasprotni udeleženec v pravdi uveljavlja svoja lastninskopravna upravičenja in s tem pravico do posesti. Predlagateljica napada tudi odločitev o stroških postopka. Z odločitvijo se ne strinja ne glede na določbo prvega odstavka 35. člena ZNP. Nasprotni udeleženec je s svojim nasilnim ravnanjem, zaradi česar je še vedno v priporu, povzročil stroške postopka in bi sodišče moralo odločiti po petem odstavku 35. člena ZNP oz. priglašene stroške v predlogu naložiti v plačilo nasprotnemu udeležencu, kakor tudi stroške, nastale s tem ugovorom.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožnica se pritožuje le glede časovne omejenosti izrečenega ukrepa. Zatrjuje, da je stanovanje njena last in da zato prvostopenjsko sodišče ukrepa ne bi smelo časovno omejiti. Sklepu očita nejasne razloge v zvezi s to odločitvijo, ki po njenem mnenju onemogočajo njegov preizkus. S tem očitkom se pritožbeno sodišče strinja. Iz sklepa namreč ni mogoče zanesljivo ugotoviti, zakaj je prvostopenjsko sodišče časovno omejilo izrečeni ukrep. Ni jasno, ali je to storilo zato, ker je štelo, da je ukrepe po ZPND mogoče izreči le začasno, največ za šest mesecev, pri čemer se je sklicevalo na tretji odstavek 21. člena ZPND, ali zato, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki skupna lastnika, pri čemer se je sklicevalo na drugi odstavek 21. člena ZPND.

5Kolikor je prvostopenjsko sodišče štelo, da je mogoče vse ukrepe po ZPND izreči le začasno, potem je odločitev materialnopravno zmotna. 21. člen ZPND ne daje podlage za tak zaključek. V zvezi s časovno omejitvijo zakon v tem členu obravnava tri (s stvarnopravnega vidika) različne položaje. V primeru, če je žrtev izključni lastnik stanovanja, velja prvi odstavek 21. člena ZPND, ki omogoča izrek časovno neomejenega ukrepa. Zakon določa izrek časovno omejenih ukrepov le v primeru, če sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika (ta položaj je urejen v drugem odstavku 21. člena ZPND, v tem primeru zakon sodišče pooblašča, da določi časovno omejitev, zakonsko pa ni določena) in v primeru, ko je povzročitelj nasilja izključni lastnik stanovanja ali ima to stanovanje v solasti ali skupni lasti z neko drugo osebo (ta položaj je urejen v tretjem odstavku 21. člena ZPND, v tem primeru velja po zakonu časovna omejitev šestih mesecev). (1)

6Če pa je prvostopenjsko sodišče štelo, da je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, tega zaključka ni ustrezno obrazložilo. Tudi glede tega dejstva sklep nima jasnih razlogov. V točki 12 obrazložitve je namreč navedlo, da se v presojo lastništva in ugotovitve deleža na skupnem premoženju ni spuščalo, saj to presega namen odločanja po ZPND in da je bistveno le-to, da je nasprotni udeleženec živel v skupnem gospodinjstvu s predlagateljico, v točki 14 obrazložitve pa je navedlo, da je dokazni postopek pokazal, da sta udeleženca skupna lastnika. Take odločitve tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti.

7Podana je zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku-ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku-ZNP), zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano odločitev o časovni omejitvi ukrepa (točka II in III izreka) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), v preostalem izpodbijanem delu (točka V izreka) pa pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožba zoper odločitev o stroških ni utemeljena, pritožba ni navedla argumentov, ki bi utemeljevali odstop od splošnega pravila, da udeleženci postopka krijejo vsak svoje stroške postopka (35. člen ZNP v zvezi s 24. členom ZPND). Na istih določbah temelji odločitev o pritožbenih stroških.

-----------------------------------------

op. št. 1: primerjaj Tomaž Pavčnik, Nekatera vprašanja Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Pravosodni bilten 2/2012.