VSC sodba PRp 93/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Pritožnica T. M. je dolžna plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 30,00 EUR (trideset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve dveh prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po določbi osmega odstavka člena 50 ZVoz, pod točko I/2) pa prekrška po 1. točki tretjega odstavka člena 105 ZPrCP in mu za vsak prekršek posebej določilo globo, pri čemer pa je (izrek pod točko II/b) za prekršek pod točko I/1) izreklo tudi odvzem osebnega vozila znamke M., tip 323, sicer last obdolženčeve žene T. M., stanujoče G. ..., C. Ob upoštevanju določbe člena 27 ZP-1 je nato obdolžencu izreklo enotno sankcijo in sicer globo 800,00 EUR in tudi odvzem osebnega vozila lastnici vozila, globo je naložilo storilcu plačati v roku 30 dni, v plačilo pa so naloženi storilcu tudi stroški zasega in hrambe zaseženega vozila.

2Zoper sodbo prvostopnega sodišča storilec ni vložil pritožbe. Pritožbo je vložila lastnica odvzetega vozila, obdolženčeva žena T. M., ki se pritožuje zaradi odločitve prvostopnega sodišča, da se odvzame v tem postopku o prekršku vozilo, ki je sicer njena last. Izpostavlja, da živi v odročnem kraju urbanega naselja, na majhni hribovski kmetiji, kjer je prva avtobusna postaja oddaljena šele slabo uro peš hoda, da lahko preživi in si zagotavlja osnovni življenjski status z delom oziroma službo, zato je avto zanjo neprecenljive vrednosti. Ravnanje storilca - svojega moža ocenjuje kot neodgovorno, posledice pa nosi ona, kajti vedno, ko pride domov v H., se pripelje z drugim vozilom, vozi zelo veliko, že popreje pa mu je bilo zaseženo tudi drugo vozilo. Z obdolžencem se redko srečujeta, čeprav občasno prihaja na dom skupnega prebivališča. Odvzeto vozilo je njena last, težko prislužena in prigarana lastnina, zaradi odvzema le-tega pa se splošna varnost cestnega prometa ne bo izboljšala, pri čemer pa pritožnica izjemno obsoja neodgovorno ravnanje obdolženca - moža, vendar ne more biti odgovorna za njegova ravnanja. Ocenjuje, da bi moral obstajati primernejši način sankcioniranja tovrstnih kršiteljev. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi tako, da se ji njeno osebno vozilo znamke M., vrne.

3Pritožba ni utemeljena.

4V konkretnem primeru je prvostopno sodišče tako, kot pravilno povzema pritožba, zaradi prekrška pod točko I/1) izreklo tudi odvzem osebnega vozila znamke M., tip 323, ki sicer ni bilo v času odvzema last obdolženca, temveč njegove zakonske partnerke, to je pritožnice T. M. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani sodbi (točka 9) o tem, da je bilo obdolžencu v skladu z določbo pete točke prvega odstavka člena 23 ZPrCP povsem utemeljeno v kritičnem času zaseženo osebno vozilo, saj je bil obdolženec zaloten pri storitvi hujšega prekrška, zato je v nadaljevanju prvostopno sodišče, ko je pred tem pribavilo tudi podatke o vrednosti tako zaseženega vozila pojasnilo svojo odločitev, da se lastnici, to je obdolženčevi ženi odvzame zaseženo vozilo in se glede na nizko ocenjeno vrednost (500,00 EUR) po pravnomočnosti uniči.

5V skladu z določbo prvega odstavka člena 25 ZP-1 se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali pa namenjeni za prekršek, ali pa so s prekrškom nastali, vselej odvzeti takrat, če so storilčeva last ali pa če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilka prekrška. Sodišče pa se je v konkretnem primeru odločilo za odvzem zaseženega vozila lastnici vozila, ne pa storilcu, torej na podlagi določbe drugega odstavka člena 25 ZP-1, ki določa, da pa se smejo predmeti v postopku o prekršku odvzeti takrat, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanja narave, gospodarske razmere ali pa razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, če zakon tako določa. V takih primerih torej gre za fakultativni (ne pa obvezni odvzem) predmetov, zato mora sodišče poleg presoje obstoja navedenih zakonskih pogojev skrbno ocenjevati tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je za podano sorazmerje med posegom v pravice storilca oziroma samega lastnika odvzetega predmeta na eni strani ter ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo takega ukrepa za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa na drugi strani. Gre torej za presojo in pravilno razumevanje splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki ga mora, odvisno od okoliščin uporabiti v vsakem hkratnem primeru tudi sodišče, ki odloča v posamičnih konkretnih primerih.

6Prvostopno sodišče je sprejelo odločitev o tem, da je potrebno v konkretnem primeru lastnici, ki sicer ni storila prekrška, z njenim vozilom pa ga je storil njen mož, to je obdolženec, odvzeti vozilo v skladu z določbo drugega odstavka člena 25 ZP-1. Svoje razloge je obširno pojasnilo pod točko 10) izpodbijane sodbe. Temeljito je analiziralo storilčevo obnašanje v cestnem prometu vse od leta 2012 do 2015 in ugotovilo, da je bil obdolženec v zadnjih treh letih večkrat zaradi težjih cestnoprometnih prekrškov obravnavan pred sodiščem, da je bil štirikrat kaznovan zaradi vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja in pri tem še trikrat zaradi vožnje pod vplivom alkohola, v nobenem primeru pa mu ni bila izrečena stranska sankcija odvzema predmetov. Natančno je sodišče ocenilo tudi dokumentacijo v prekrškovnih postopkih opr. št. PR 363/2013 in opr. št. PR 449/2014 in ugotovilo, da je storilec že 24. 10. 2013 vozil v cestnem prometu vozilo (ki sicer ni bilo njegova last), to vozilo je bilo sprva zaseženo in kasneje lastniku vrnjeno, nato pa je dne 17. 12. 2014 vozil v cestnem prometu prav tako brez veljavnega vozniškega dovoljenja vozilo, last pritožnice (M. 323 kot v obravnavani zadevi), vendar pa je v tistem postopku sodišče lastnici zaseženo vozilo vrnilo. Takšno ravnanje obdolženca kot udeleženca v cestnem prometu je prvostopno sodišče ocenilo kot nekritično in utemeljeno zaključilo, da ob tem, ko obdolženec v cestnem prometu vozi brez veljavnega vozniškega dovoljenja, hkrati vozi običajno še pod vplivom alkohola, so nerealna pričakovanja, da bi obdolženec svoj ignorantski odnos do spoštovanja cestnoprometnih predpisov spremenil. V tem svojstvu je tudi po oceni pritožbenega sodišča nepomembno, ali je lastnica, to je pritožnica bila s tem dejstvom, da storilec njeno vozilo uporablja, seznanjena. Ključno pri tem je, kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, da sta obdolženec in pritožnica partnerja, ki stanujeta na istem naslovu in da ima obdolženec ves čas dostop do tega vozila in bi ga imel tudi v primeru vrnitve. V takem primeru pa je utemeljen zaključek prvostopnega sodišča, da je obdolženčeva lastna varnost in varnost drugih udeležencev cestnega prometa ključnega pomena in je v konkretnem primeru pretehtala nad težo posega v lastninsko pravico lastnice T. M., ob upoštevanju tudi zanemarljivo nizke vrednosti tega vozila. Pravilna je torej presoja v izpodbijani sodbi, da doslej pri storilcu upoštevanje temeljnih predpisov o varnosti cestnega prometa ni bilo mogoče zagotoviti z izrekom (tudi najstrožjih) sankcij, temveč je to mogoče v nadaljevanju zagotoviti zgolj in samo z izrekom odvzema predmeta, ki se uporablja s prekrškom, četudi ta predmet ni konkretno last storilca, temveč njegove zakonske partnerke. Ni namreč mogoče spregledati, kot je pravilno obrazložilo prvostopno sodišče, da bi nadaljnja posest tega vozila v lasti lastnice, to je obdolženčeve žene, pomenila nevarnost, da obdolženec, ki se, kot pritožnica sama priznava, občasno vrača v kraj stalnega prebivališča, zaradi skupnega življenja z lastnico tega vozila, tudi v bodoče s tem vozilom še lahko izvrševal cestnoprometne prekrške in s tem ogrožal ne le sebe, temveč tudi druge udeležence v cestnem prometu. V konkretnem primeru, kot je že pojasnilo prvostopno sodišče, je brez dvoma podano sorazmerje med posegom v pravice lastnika odvzetega predmeta, to je v lastnino T. M., kot lastnice odvzetega predmeta, ter pričakovano koristjo, ki bo pridobljena z izrekom takega ukrepa v zvezi z zagotavljanjem varnosti pravic drugih udeležencev v cestnem prometu. Zato tako razlago sprejema tudi pritožbeno sodišče in na podane pritožbene navedbe pritožnice odgovarja, da je s tako odločitvijo torej zasledovan izključno javni interes, to je izboljšanje varnosti udeležencev v cestnem prometu. Pritožbenim navedbam, da pa tak poseg v njeno lastnino varnosti v cestnem prometu ne bo izboljšal, pa namreč ni pritrditi, kajti z odvzemom tega vozila, ki ne bo vrnjen v lastničino last se bo tako onemogočila dostopnost obdolžencu, da bi s tem istim vozilom (kar je storil že popreje) prekrške ponavljal.

7Zaradi navedenega je torej pritožba lastnice odvzetega predmeta neutemeljena, zato jo je bilo potrebno v skladu z določbo tretjega odstavka člena 163 ZP-1 zavrniti in potrditi v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje, ki je v tem delu prestala tudi uradni preizkus (določba člena 159 ZP-1).

8Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 morala plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso. Ta je za pritožnike - kot lastnike odvzetih predmetov po tar. št. 8406 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določena v znesku 30,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse pa bo pritožnica pozvana po prvostopnem sodišču v roku 15 dni od vročitve te sodbe.