VSRS Sodba XI Ips 4955/2015-110

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 6. 2. 2015 odredila pripor zoper obdolženega A. O. iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnil.

2Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica 12. 2. 2015 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijana sklepa o odreditvi pripora razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3Vrhovni državni tožilec, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril 23. 2. 2015, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Zagovornica v zahtevi nasprotuje presoji sodišča, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Navaja, da ne obstaja niti en konkreten dokaz (prijetje obdolženca ob storitvi kaznivega dejanja, posnetki videonadzornih kamer ipd.), ki bi utemeljeval sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, saj utemeljitev suma v izpodbijanem pravnomočnem sklepu temelji zgolj na rezultatu prepoznav po fotografijah, ki so jih opravili oškodovanci. Pa tudi sicer je obdolženec povedal, da dne 3. 12. 2014, ko naj bi storil kaznivo dejanje ropa, ni bil v Republiki Sloveniji, prepričljivo pa je zanikal tudi storitev očitanih mu dveh kaznivih dejanj velike tatvine.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu določno in konkretno navedla okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, ki se mu očitajo. Sum storitve kaznivih dejanj je utemeljila na vsebini kazenskih ovadb, ki so jih podali oškodovanci in na podlagi rezultatov prepoznav po fotografijah, ki so jih opravili oškodovanci. Prav vsi trije oškodovanci so iz albuma fotografij možnih osumljencev izločili prav fotografijo obdolženca. Kot je pojasnil že zunajobravnavni senat (4. točka sklepa), bo obdolženec verodostojnost opravljenih prepoznav po fotografijah lahko izpodbijal v preiskavi, ki je bila pravnomočno uvedena. Povedano velja tudi glede obdolženčevega zatrjevanja alibija za dan 3. 12. 2014, ko naj bi se nahajal v Republiki Avstriji, in njegovega zagovora, da kaznivih dejanj velike tatvine ni storil.

7Zagovornica v zahtevi izpodbija priporna razloga, iz katerih je bil zoper obdolženca odrejen pripor. Glede obdolženčeve begosumnosti uveljavlja kršitev 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Navaja, da je obdolženec na zaslišanju pred preiskovalno sodnico povedal, da se kazenskemu pregonu ne namerava izogibati in da je pripravljen podpisati zavezo, da se bo na vabila za glavno obravnavo odzval. Vrnitev v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BIH) sicer načrtuje, ampak zgolj iz razloga pomoči bolni materi. Ker se vabila za glavno obravnavo vročajo prek Sektorja za mednarodno pravno pomoč pri Ministrstvu za gospodarstvo, bivanje obdolženca v BIH ne bi povzročalo zastojev v postopku.

8Preiskovalna sodnica je v izpodbijanem sklepu presodila, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec, če bi ostal na prostosti, pobegnil in se izognil kazenskemu postopku oziroma bi izvedbo kazenskega postopka bistveno otežil. Presojo, da je za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku treba odrediti pripor, je utemeljila s težo kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencu in dejstvi, da je obdolženec tujec brez prihodkov, ki v Slovenijo prihaja le na obisk k prijatelju, in da se v Sloveniji, kjer neprijavljeno prebiva, ne šola niti ni zaposlen. Zunajobravnavni senat je pri presoji begosumnosti upošteval tudi dejstvo, da je bil obdolženec prijet šele 5. 2. 2015 v Črnučah, čeprav je bil že decembra 2014 zoper njega razpisan ukrep iskanja s prijetjem. Upoštevaje slednje in druge okoliščine, ki kažejo, da obdolženca na Republiko Slovenijo ne veže nič, sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zaključila, da je obdolženec begosumen. Tega zaključka ne more omajati niti obdolženčeva obljuba, da se bo odzval na vabila za glavno obravnavo.

9Priporni razlog ponovitvene nevarnosti zagovornica izpodbija z navedbo, da je obdolženec na zaslišanju povedal, da bi se vrnil v BIH, zato ni nevarnosti, da bi na območju Republike Slovenije nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Poleg tega denarja ne potrebuje, ker ga preživlja oče.

10Po presoji preiskovalne sodnice na ponovitveno nevarnost pri obdolžencu kažejo objektivne in subjektivne okoliščine (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Med objektivnimi okoliščinami je izpostavila težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila kazniva dejanja storjena. Obdolžencu se očita storitev enega kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu in dveh kaznivih dejanj velike tatvine (eno od teh tudi v sostorilstvu), ki naj bi jih storil v kratkem časovnem obdobju trinajstih dni in za katera je predpisana visoka zaporna kazen. Vsa kazniva dejanja so bila usmerjena v naključne žrtve, mladostnike, od katerih sta bila dva še mladoletna. Obdolženec naj bi pokazal tudi veliko vztrajnost in predrznost, še zlasti glede na dejstvo, da je bil brez dvoma seznanjen, da so po storitvi kaznivega dejanja ropa dne 3. 12. 2014 policisti prijeli in pridržali sostorilca A. M. in M. B. Med subjektivnimi okoliščinami, ki utemeljujejo bojazen, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, pa je preiskovalna sodnica izpostavila, da je obdolženec, ki nima poklica, brez rednih sredstev za preživljanje. Glede navedbe, da mu denar pošilja oče, pa je preiskovalna sodnica presodila, da tega v tej fazi postopka ni mogoče preveriti, pa četudi bi bila navedba resnična, je sklepati, da si z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobiva manjkajoča sredstva za preživljanje. Ne nazadnje je tudi sam povedal, da je bil v BIH že obsojen zaradi kaznivega dejanja ropa. Presoji preiskovalne sodnice je pritrdil tudi zunajobravnavni senat (5. točka sklepa), ki je ob obravnavanju pritožbenih navedb zaključil, da si obdolženec glede na pogosta potovanja iz BIH v Slovenijo in po Sloveniji, od enega družinskega člana k drugemu in od prijatelja k prijatelju, pri čemer ni nikjer zaposlen in v Sloveniji nima urejenega prebivališča, potrebna denarna sredstva pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj. Upoštevaje navedene okoliščine, na katere je Vrhovno sodišče vezano in njihove pravilnosti ne presoja (drugi odstavek 420. člena ZKP), je sodišče utemeljeno sklepalo, da obstoji nevarnost, da bo obdolženec, če ostane na prostosti, ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

11Zagovornica nadalje navaja, da odreditev pripora v konkretnem primeru ni sorazmerna in da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni konkretno navedeno, zakaj je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna in zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

12Navedba zagovornice, da izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje presoje neogibnosti odreditve pripora, ni točna. Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta, ob ugotovitvi razlogov, ki utemeljujejo begosumnost in ponovitveno nevarnost obdolženca, presodila, da je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja ter za nemoten potek kazenskega postopka in da ni mogoče uporabiti milejšega omejevalnega ukrepa. V primeru, ko se odreditev pripora izkaže za neogibno potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka, sodišču v razlogih sklepa ni potrebno izrecno navajati, da je odrejeni ukrep sorazmeren z osumljenčevo pravico do osebne svobode, ker je ta presoja vsebovana že v presoji neogibnosti pripora. Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 10974/2011 z dne 7. 4. 2011. Kljub temu je sodišče presojo sorazmernosti opravilo in na podlagi konkretnih okoliščin – način storitve kaznivih dejanj, premoženjska vrednost, ki naj bi bila pridobljena, in ki nikakor ni manjšega pomena ter naj bi bila v primeru kaznivega dejanja ropa pridobljena z grožnjo oziroma silo – presodilo, da je odrejeni ukrep sorazmeren. V zvezi z navedbo obdolženčeve zagovornice, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb, da je obdolženi komaj polnoleten in bi namestitev v pripor nanj slabo vplivala, še posebej zato, ker bi v priporu prišel v stik s starejšimi osebami, ki se profesionalno ukvarjajo z izvrševanjem kaznivih dejanj, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je tudi ta presoja vsebovana v presoji neogibnosti pripora.

C.

13Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi

pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.