VSC sodba in sklep PRp 244/2014

I. Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba spremeni:
“-” v točki II) izreka tako, da se obdolžencu ob že določenih globah zaradi prekrškov po enajstem odstavku člena 50 ZVoz in po šestem odstavku člena 58 ZVoz:
na podlagi člena 27 Zakona o prekrških (ZP-1) izreče enotna sankcija:
globa v višini 1.500,00 (tisoč petsto 00/100) EUR.
“-” v točki IV) izreka izpodbijane sodbe pa se izpusti besedilo: “Neplačana globa nad 300,00 EUR se bo izterjala tako, da bo obdolžencu določil uklonilni zapor v trajanju do plačila, vendar najdlje 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe. Če obdolženec po uklonilnem zaporu ne plača globe, se ta izterja prisilno.”
“-” v točki V) izreka izpodbijane sodbe (glede odmere sodne takse) tako, da se sodna taksa odmeri v višini 150,00 (sto petdeset 00/100) EUR.

II. Sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih (glede prekrškov pod točko I/1 in I/2 izreka izpodbijana sodba) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. V skladu z določbo drugega odstavka člena 147 ZP-1 se taksa kot pritožbeni strošek ne določi.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede prekrška pod točko I/3) (zaradi prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP) razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva prvostopnemu sodišču v nov postopek.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče spoznalo obdolženca za odgovornega storitve treh prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po enajstem odstavku člena 50 ZVoz, pod točko I/2) prekrška po šestem odstavku člena 58 ZVoz in pod točko I/3) prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP. Nato mu je (točka II izreka) za vsak prekršek posebej določilo globo in mu na podlagi člena 27 ZP-1 izreklo enotno sankcijo in sicer globo v višini 2.700,00 EUR. Predlog za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila s strani predlagatelja je zavrnilo in obdolžencu dne 3. 10. 2014 vrnilo njegovo osebno vozilo. Posledično je naložilo obdolžencu v plačilo še sodne stroške (stroške hrambe in vleke zaseženega vozila), kakor tudi sodno takso v višini 270,00 EUR.

2Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada obdolženčev zagovornik, ki s svojimi navedbami uveljavlja pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava, glede prekrška po enajstem odstavku člena 50 ZVoz pa se pritožuje tudi glede izrečene sankcije in predlaga, da se v izpodbijanem delu sodba razveljavi in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v nov postopek oziroma, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi.

3Pritožba je delno utemeljena (glede prekrška pod točko I/3) izreka izpodbijane sodbe).

Obrazložitev k sklepu (točka B):

4Pretežni del pritožbenih navedb, s katerimi pritožba sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava se nanaša na prekršek pod točko I/3) izreka, to je glede prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP, katerega naj bi storil obdolženec s tem, da je odšel v stanovanje in tako odklonil strokovni pregled, ki mu je bil odrejen s strani poslujočega policista. Iz navedb v pritožbi izhaja, da obdolžencu ni bil vročen zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (to sta med drugim potrdila tudi poslujoči policist in obdolženčeva žena), zato tudi ni mogel odkloniti strokovnega pregleda, kajti v trenutku, ko je obdolženec z dovoljenjem policista zapustil kraj prekrška, zapisnik še ni bil do konca izpolnjen in mu tako tudi ni bil ponujen v podpis, saj ga je policist H. G. izpolnil šele takrat, ko je priča J. I. drugič prišla do avta po obdolženčeve stvari. Iz enakih razlogov tudi obdolženec ni odklonil strokovnega pregleda, saj mu ta nikoli ni bil odrejen, kajti šele z izpolnitvijo zapisnika bi lahko postalo jasno, da obdolženec odklanja strokovni pregled, taka odredba pa bi mu po navedbah pritožbe morala biti podana ustno in dovolj jasno. Če bi policist H. G. dejansko obdolžencu strokovni pregled odredil, bi pred tem do konca izpolnil zapisnik in mu ga dal tudi v podpis, ne pa, da ga je spustil s kraja. Lahko pa bi naročil njegovi ženi, da se vrne na kraj, kar pa ni bilo storjeno. Pri tem je pomembno, da je alkotest pokazal nek rezultat, obdolženec pa ni imel možnosti izraziti svoje (ne)strinjanje z njim, ker je ta rubrika bila izpolnjevana šele, ko obdolženca na kraju več ni bilo. Zato je po oceni pritožbe sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje glede odreditve strokovnega pregleda in posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Take navedbe pritožbe so tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljene.

5Iz izpodbijane sodbe izhaja nesporna ugotovitev o tem, da je obdolženec sicer po nekajkratnih neuspešnih poskusih v enem naslednjih poskusov pravilno (v skladu z navodili proizvajalca) opravil preizkus alkoholiziranosti z alkotestom Dräger in da je indikator ob tem pokazal rezultat 0,51 mg/l (ob upoštevanju tolerance aparata bi to pomenilo stopnjo 0,46 mg/l !). Sodišče prve stopnje se je do tega relevantnega dejstva tudi opredelilo v delu, ko je ocenjevalo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti kot ključen listinski dokaz. Tej ugotovitvi, da je postopek z indikatorjem vendarle pokazal rezultat, tudi pritožba pritrjuje. Pritožbeno problematizirano in to povsem utemeljeno, pa je nadaljnje ugotavljanje obdolžencu očitanega ravnanja, ko naj bi le-ta po tem, ko mu je bil odrejen še strokovni pregled, kraj dogodka tudi zapustil. Pritožba utemeljeno napada ugotovitev v izpodbijani sodbi v tem delu in trdi, da mu strokovni pregled ni mogel biti odrejen, ker je obdolženec kraj dogodka predčasno zapustil. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je obdolžencu bil odrejen strokovni pregled, pri čemer pa je pri tem sledilo pretežno izpovedi policista H. G., čeprav istočasno ugotavlja, da sta zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti izpolnjevala delno policistka K. (do vključno točke I/4), preostali del zapisnika (točke I/5, I/6 in II), ki pa so za ta del očitka obdolžencu glede (ne)strinjanja s stopnjo alkoholiziranosti in posledično z odklonitvijo strokovnega pregleda ključne, pa naj bi izpolnil policist H. G. Takrat pa naj bi bila policistka K., ki je izpovedala o pojasnilu v zvezi s strokovnim pregledom že v predhodni fazi, izrecno pa je navedla, da ni slišala odredbe za strokovni pregled v tej ključni fazi (to je v času, ko naj bi bil obdolžencu, ki je sedel v policijskem vozilu na sovoznikovem sedežu, pokazan rezultat), že izven policijskega vozila. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je v tem delu dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ob tem je povedati, da je tak način izpolnjevanja zapisnika, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče doslej, dokaj nenavaden in predstavlja tveganje za pravilno presojo o tem, da je postopek v tem delu potekal regularno. Zlasti, ker je prvostopno sodišče že doslej ugotovilo, da je priča K. potrdila le delni izpis zapisnika s strani policista in da je bil vpis določenih podatkov opravljen po obdolženčevi zapustitvi kraja, kar pa pritožba tudi utemeljeno napada z navedbami, da ob takih ugotovitvah obdolžencu sploh naj ne bi bila ponujena možnost izraziti svoje (ne)strinjanje z rezultatom, ki ga je pokazal alkotest, posledično pa mu tudi zaradi takšnega poslovanja ni mogel biti odrejen še strokovni pregled. Zato ima pritožba prav, da razlogi prvostopnega sodišča o odklonu strokovnega pregleda na konkludenten način, pospremljeni z dokaj šibko dokazno oceno in z nezadostno raziskanim dejanskim stanjem (izključno v tem delu!) ne prepričajo. Posledično pa je očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava glede prekrška pod točko I/3) izreka izpodbijane sodbe utemeljen, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi pritrdilo in na podlagi zakonskega pooblastila iz osmega odstavka člena 163 ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

6V ponovljenem postopku v tem delu bo moralo prvostopno sodišče ob že doslej neproblematizirani ugotovitvi, da je alkotest brez dvoma pokazal rezultat (kar je sodišče prve stopnje že povzelo v sodbeni izrek pod točko I/3) izhajati iz določbe drugega odstavka člena 107 ZPrCP, iz katere izhaja, da v primeru, če se z indikatorjem v izdihanem zraku ugotovi, da ima preizkušanec v organizmu več alkohola, kot je to dovoljeno, policist zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušanec, izpolni. Če preizkušanec oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem, ko le-ta pokaže stopnjo, ki presega še dovoljeno, mu policist odredi preizkus z merilnikom (etilometrom) ali pa strokovni pregled. Če pa udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus z merilnikom ali pa strokovnim pregled, pa vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik, prav tako pa se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku. Pravilna uporaba te materialnopravne določbe torej pomeni, da v primeru kasnejšega odklona preizkusa z merilnikom oziroma strokovnega pregleda preizkušanec ne more biti sankcioniran za odklon, temveč le zaradi primarne kršitve, zlasti če je ta (kot je tudi v obravnavanem primeru), blažja (smiselno o tem že tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-33/01 z dne 18. 12. 2002). Drugačna uporaba navedene določbe bi lahko pomenila, da bi zaradi kasnejšega odstopa od pravice kontrolirati rezultat indikatorja (torej odstop od preizkusa z merilnikom oziroma od strokovnega pregleda) lahko bil tisti preizkušanec, ki si naknadno premisli, da bi izkoristil pravico kontrolirati primarni rezultat, obravnavan strožje. Ob pravilni materialnopravni podlagi pa bo moralo prvostopno sodišče (po potrebi), če bo ugotovilo, da je za nadaljnji postopek sploh še relevantno ugotavljanje odreditve strokovnega pregleda oziroma odklonitve le-tega, natančno zaslišati oba policista o samem poteku izpolnjevanja zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, za katerega je že doslej ugotoviti, da je bil izpolnjevan neobičajno. Šele tako dopolnjen dokazni postopek bo nudil podlago za odločitev o tem, ali je obdolžencu z vso gotovostjo mogoče očitati ravnanje po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP.

Obrazložitev k sodbi (točka A):

7Pritožba dejanskega stanja glede prekrškov pod točko I/1) in I/2) ni problematizirala, pritožbeno sodišče pa je v tem delu opravilo uradni preizkus v skladu s členom 159 ZP-1 in ugotovilo, da se prvostopnemu sodišču v tem delu (člen 159 ZP-1) pri razsoji ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na škodo obdolženca tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali pa predpisa, ki določa prekršek. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izrek sankcij, ki sta zakoniti. Pritožba pa problematizira le izrek sankcije glede prekrška pod točko I/1) in trdi, da je izrečena sankcija (globa v višini 1.000,00 EUR) prestroga in da bi moralo prvostopno sodišče upoštevati okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen. Če bi le-te upoštevalo (noseča partnerka, okoliščine, da je moral obdolženec peljati avto zato domov, ker ga ni mogel pustiti čez noč v gozdu …), bi mu moralo izreči opomin, kajti obdolženec sredi noči ni nikogar ogrožal, takšne okoliščine pa delajo ta prekršek posebno lahkega, zaradi obdolženčevega ravnanja v tem delu pa tudi ni nastala nobena hujša posledica. Takim pritožbenim navedbam ni pritrditi. Prvostopno sodišče je obdolžencu v tem delu za prekršek po enajstem odstavku člena 50 ZVoz izreklo predpisano globo 1.000,00 EUR. Že iz sodbenega izreka izhaja, da je obdolženec ta prekršek storil kot voznik v cestnem prometu, čeprav v času storitve ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, katerega pa bi smel ponovno pridobiti šele po 24. 9. 2014. Ugotovilo je torej, da je obdolženec, kar zadeva storitve težjih prekrškov v cestnem prometu, povratnik, zato je utemeljeno (točka 14) obrazložitve) zapisalo, da pri obdolžencu posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek milejše sankcije (globe) ni našlo, zato se ob izpostavljanih okoliščinah, ki jih pritožba navaja, ni mogoče strinjati, da bi v tem delu bil na mestu izrek opomina namesto globe (člen 21 ZP-1). To določbo je namreč mogoče uporabiti le v primeru, ko se ugotovi, da gre za prekrške, ki so storjeni v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahke. To pomeni, da ne v katerihkoli okoliščinah, ampak le v tistih, ki jim sodišče daje posebno težo, da je posamezni prekršek lahko opredeliti kot posebno lahek. Teža prekrška pa se v takih primerih najprej ocenjuje po objektivnih okoliščinah (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine) in okoliščinah, v katerih je prekršek storjen. V konkretnem primeru, kot je bilo že ugotovljeno, je obdolženec povratnik in je v kritičnem času v cestnem prometu vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, za takšno njegovo ravnanje ni opravičila tudi ob ugotovitvi, da je pomagal noseči ženi, ki se je v poznih nočnih urah vračala proti domu. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča izrek opomina v obravnavanem primeru ni primeren, zato je pritožba v tem delu glede prestroge sankcije neutemeljena.

8Pritožbeno sodišče pa je glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014 iz sodbenega izreka prvostopne sodbe (točka IV) izpustilo besedilo, ki se nanaša na posledice načina neplačane globe na 300,00 EUR, ki se v primeru neplačila izterja tako, da se obdolžencu določi uklonilni zapor, kajti z navedeno odločbo je US RS posamezne določbe členov 19 in člena 202b ZP-1 razveljavilo in odločilo, da se posamezni postopki določitve uklonilega zapora ustavijo. Takšno spremembo izreka izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) in na podlagi pooblastila iz devetega odstavka člena 163 ZP-1.

9Sicer pa je glede na ugotovitev, da je pritožba neutemeljena glede prekrškov pod točko I/1) in I/2) v tem delu pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pazi uradoma (člen 159 ZP-1) v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo. Prav tako je poseglo v sodbeni izrek (točka II) tako, da je že ob predhodni določitvi globe za oba navedena prekrška (točka I/1 in točka I/2) poslej obdolžencu izreklo na podlagi člena 27 ZP-1 enotno sankcijo - globo v višini 1.500,00 EUR. Taka korekcija pa je terjala tudi spremembo odmerjene sodne takse za sodbo prvostopnega sodišča, ki sedaj znaša 150,00 EUR. Glede prekrška pod točko I/3) pa je, kot je bilo že pojasnjeno k točki A), sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču v nov postopek.

10Ker je z odločitvijo pritožbenega sodišča bilo delno odločeno v obdolženčevo korist, se v skladu z določbo drugega odstavka člena 147 ZP-1 sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka, ne določi.