VSC sodba Cp 682/2014

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu III. in IV. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo tožniku plačati 1.176,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2013 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 5.800,00 EUR od 15. 3. 2013 do 14. 1. 2014 (II. točka sodbenega izteka), v presežku, za plačilo zneska 4.823,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2013 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka sodbenega izreka), glede na pravdni uspeh strank pa je odločilo tudi o povrniti pravdnih stroškov tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 938,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude (IV. točka izreka).

2Proti sodbi se v III. točki in posledično v IV. točki izreka pritožuje tožeča stranka. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Povzema, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v vtoževani višini 4.000,00 EUR. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in navaja, da je sodišče prve stopnje okoliščine glede teže, obsega in intenzitete te vtoževane postavke nepremoženjske škode podcenilo in jih ni ustrezno ovrednotilo, s tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo pri zapolnjevanju pravnega standarda pravične odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Tožnik pojasnjuje, da soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, ki je uvodoma izpostavljeno v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar pa navaja, da je v nadaljevanju sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ne trpi nobenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegovih sposobnosti na področju njegovega udejstvovanja. Navaja, da iz izvedenskega mnenja J. P. res izhaja skopa ocena, da obravnavana poškodba pri tožniku ni pustila trajnih posledic in ni trajno zmanjšala njegovih življenjskih aktivnosti, vendar pa je potrebno pri taki oceni izvedenke upoštevati kontekst, v katerem je oblikovala takšen zaključek. Izvedenka je takšen zaključek oblikovala na dejstvu, da tožnik še vedno dela na istem delovnem mestu in da ni bil predstavljen invalidski komisiji. Ocena izvedenke, ki temelji le na dejstvu, ali je pri tožniku podana stopnja invalidnosti in ali je razporejen na drugo delovno mesto, ne more predstavljati edinega in zadostnega merila za ugotavljanje pravnega pojma zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenka je namreč na drugih mestih v izvedenskem mnenju vendarle opisovala prikrajšanja pri tožniku, ki jih ni umestila med zmanjšanje življenjskih aktivnosti, čeprav bi v pravnem jeziku tja spadale. Pod točko 2), kjer opisuje neugodnosti, je poudarila, da ima tožnik omejitve pri športu in omejitve pri težjem fizičnem delu z rokami. Sodišče bi moralo v nadaljevanju kot bistveno upoštevati izvedenkino pojasnilo, da ima tožnik visok prag bolečine in to pojasnilo postaviti v kontekst njenih nadaljnjih zaključkov, da ni bil predstavljen invalidski komisiji, kot edino izvedenkino relevantno okoliščino. Ker ima namreč tožnik visok prag bolečine, potem je jasno, da argument sodišča, da je dokazna moč tožnikove izpovedbe ob upoštevanju dejstva, da je ta subjektivno obarvana in obremenjena s subjektivnim zaznavanjem in občutenjem težav ter subjektivnimi izpovedovanjem in podajanjem okoliščin nekoliko manjša od dokazne moči, ki jo ima izvedensko mnenje izvedenca, v konkretnem primeru ne more biti prepričljiv in uporaben. Tožnik uveljavlja, da izvedenka v pojasnilu, da obravnavana poškodba pri tožniku ni pustila trajnih posledic in ni trajno zmanjšala njegovih življenjskih aktivnosti, sploh ni zanikala tožnikove izpovedi, da se ne ukvarja več toliko s športom. Sicer je izvedenka začasno zmanjšanje tožnikovih splošnih življenjskih aktivnosti tudi časovno opredelila v obdobju obeh bolniških staležev od 20. 8. 2010 do 12. 11. 2010 (84 dni) in od 2. 3. 2012 do 25. 4. 2013 (55 dni). Pritožba vztraja, da bi moralo sodišče pri presoji odškodnine iz tega naslova celovito upoštevati zaključke izvedenke in ugotoviti, da je tožnik upravičen tudi do odškodnine iz te škodne postavke, čeprav pri njem ni ugotovljena invalidnost po predpisih o invalidskem zavarovanju kot izvedenkini edini merodajni kriterij. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko tožniku ni prisodilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v vtoževanem znesku 4.000,00 EUR. Pritožba pritožbenemu sodišču predlaga, da ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi in prisodi tožniku odškodnino iz tega odškodninskega naslova v višini 4.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Posledično pa izpodbija tudi stroškovno odločitev v IV. točki izreka zaradi ob ugoditvi pritožbi posledično spremenjenega pravdnega uspeha pred sodiščem prve stopnje. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške in predlaga, da se naložijo v plačilo toženi stranki, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve postopka, opredeljene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5Pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede v celoti zavrnjenega odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Postopkovnih kršitev sodišču prve stopnje ne očita, pritožbeno sodišče pa kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti uradoma, ni zasledilo. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in nepravilni uporabi materialnega prava.

6Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe poleg tega, da je v 8. točki obrazložitve pravilno povzelo materialnopravno podlago za odločitev o obstoju in višini odškodnine iz obravnavanega odškodninskega naslova (določbi 179. in 182. člena OZ), pravilno poudarilo, da zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin, zajema vse omejitve oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v prihodnosti in da gre praviloma za trajne omejitve.

7Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo in interpretiralo mnenje izvedenke medicinske stroke, ki mu je tudi utemeljeno sledilo, namreč, da obravnavana poškodba pri tožniku ni pustila trajnih posledic in ni trajno zmanjšala njegovih življenjskih aktivnosti, da tožnik še vedno dela na istem delovnem mestu, pri čemer sta roki precej obdelani, ohranjena pa je tudi groba moč, tožnik pa opravlja tudi izpit za motor. Ob povzetem tako ne drži pritožbena teza, da ocena izvedenke glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti temelji le na dejstvu, da tožnik ni bil invalidsko ocenjen in še vedno dela na istem delovnem mestu, kot povzema pritožba. Res je izvedenka v mnenju pod točko 2), kar izpostavlja pritožba, navedla tudi omejitve pri športu ter pri težjem fizičnem delu z rokami. Vendar pa je te omejitve izvedenka navedla v razdelku, ko je ugotavljala neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, torej neugodnosti, ki jih je tožnik prestal zaradi škodnega dogodka v času zdravljenja. Sodišče prve stopnje pa je začasno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, za katerega je tudi izvedenka ugotovila, da je obstajalo v času bolniškega staleža od 20. 8. 2010 do 12. 11. 2010 in od 2. 3. 2012 do 25. 4. 2012, pri tem pa tudi omejitve pri športnih aktivnostih in težjem fizičnem delu, pravilno upoštevalo v okviru neugodnosti med zdravljenjem ter posledično pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti po ustaljeni sodni praksi lahko podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.(1) V konkretnem primeru pa ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ne gre za takšen primer.

8Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je dokazna moč tožnikove izpovedbe kot oškodovanca zaradi subjektivne obarvanosti, saj vsak oškodovanec praviloma doživlja posege v svojo telesno in duševno integriteto zase poudarjeno neugodno, nekoliko nižja od dokazne moči strokovnega izvedenskega mnenja, ki predstavlja strokovno objektivizacijo navedb in izpovedi oškodovanca, pri čemer pa tudi pritožbeno poudarjanje, da ima tožnik visok bolečinski prag, pri odmeri odškodnine iz obravnavanega odškodninskega naslova (duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne more spremeniti ali izpodbiti.

9Ob obrazloženem je tako sodišče prve stopnje ob izvedenih dokazih pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno zaključilo, da ni podlage za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato je ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo tovrstne odškodnine.

10Pritožnik pritožbo glede stroškovne odločitve veže le na morebitni uspeh s pritožbo glede glavne stvari, vsebinsko pa sicer obrazložene stroškovne odločitve v ničemer ne izpodbija. Ker s pritožbo glede izpodbijanega zavrnjenega dela zahtevka na pritožbeni stopnji ni bil uspešen, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu stroškovne odločitve tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev ali kršitev materialnega prava, na katere mora paziti uradoma, je pritožba tudi glede stroškovne odločitve v IV. točki izreka neutemeljena.

11Ob obrazloženem je tako pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanih delih III. in IV. točke izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

12Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato bo svoje stroške pritožbenega postopka moral kriti sam (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Pravna mnenja občnih sej Vrhovnega sodišča RS in drugih sodišč; Sklep, zvezna skupna seja 15. in 16. 10. 1986; Poročilo VSS 2/86, stran 8.