VSC sodba Cp 592/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi, da je tožena stranka G. S. dolžna plačati tožeči stranki G. D. znesek 12.754,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila, F. F. znesek 6.377,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila, B. S. znesek 6.377,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila, J. S. znesek 3.188,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila in M. A. P. znesek 3.188,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo tudi je, da so tožniki dolžni v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe toženi stranki G. S. plačati njegove pravdne stroške v višini 1.683,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožujejo tožniki po svoji pooblaščenki in pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške tega postopka. Navajajo, da je za pritožbo bistveno grajanje utemeljitve odločitve sodišča v 20. in 21. točki sodbe, ali je imel toženec v obdobju od decembra 2007 do decembra 2010 zakonito pravno podlago za uporabo nepremičnine. Napačno je stališče sodišča, da je bil dogovor dne 30. 9. 2007 veljavno sklenjen. Sodišče veljavnost dogovora povezuje z dejstvom, da so bili T., G. in Š. uporabniki poslovnih prostorov kot upravitelji posestva A. in da so pravico do te uporabe izvajali iz pravice, ki jo je imel na teh nepremičninah do začetka stečaja stečajni dolžnik H. K. Ž.. Takšen materialno pravni zaključek nasprotuje dokazom in nima podlage v nobenem materialnem predpisu. V pogodbi z dne 1. 12. 1992 je bilo zapisano, da lahko odstopnik poslovnega in stanovanjskega fonda poslovne prostore uporablja brezplačno še naprej. Vendar pa sodišče ta dogovor med O. Ž. in H. K. Ž., ki je sicer glede na določbe 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju Zden) ničen, napačno razlaga tako glede pravne narave dogovora, kakor tudi same vsebine. Dogovor po svoji vsebini ne predstavlja najemne pogodbe po 567. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Z najemno pogodbo se najemodajalec zavezuje, da bo najemniku izročil določeno stvar v uporabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno najemnino. Tega dogovor z dne 1. 12. 1992 ne vsebuje. Podnajem brez soglasja lastnika nepremičnine ni dopusten. Zato dogovor z dne 1. 12. 1992 ne more predstavljati veljavno sklenjene najemne pogodbe, temveč gre za pogodbo, ki jo je urejal ODZ. Pravica rabe je bila opredeljena kot služnostna pravica rabiti tujo stvar brez poškodbe tvarine, vendar samo za svojo osebno potrebo (504 ODZ). Takšna pravica ni prenosljiva. Lastnik dovoli uporabo svoje lastnine brezplačno. Nobenega dogovora ni bilo med T., G., Š. in med O. Ž. niti med H. K. Ž., v stečaju. V spisu ni dokaza, da bi upravičenje iz 1. 12. 1992 na veljavno pravni način prenesel na stranke Š., T., G.. Ni dokaza, da bi stečajni upravitelj takratnemu lastniku O. Ž. izjavil, da ohranja dogovor z dne 1. 12. 1992 v veljavi. Za neresnično se je izkazala trditev, da je stečajni upravitelj določil G., T. in Š. za upravitelje. Iz pričanja navedenih prič izhaja, da z dnem uvedbe stečajnega postopka nad H. K. Ž. d.d. ni bilo nikogar, ki bi imel interes, da bi nepremičnine uporabljal. Nastalo je “brezvladje,” ki so ga izkoristili G., T. in Š.. Da so materialno pravni zaključki sodišča glede veljavnosti dogovora z dne 30. 9. 2007 napačni, potrjujejo tudi materialne določbe, ki jih sodišče citira, vendar jih napačno uporabi. Tožena stranka ni v spis predložila pogodbe, po kateri bi lastnik O. Ž. oddala T., Š. in G. v najem poslovne prostore. V konkretnem primeru ni šlo za spremembo lastnika nepremičnine, pač pa za spremembo upravičenca do uporabe nepremičnine. Pri spremembi najemnika najemna pogodba preneha. Najema ni več, zato tudi ne more biti podnajema. S tem, ko je pravni subjekt H. K. Ž., v stečaju zaradi stečaja prenehalo uporabljati poslovne prostore, pravice uporabe iz pogodbe z dne 1. 12. 1992 ni bilo mogoče veljavno prenesti na tretjo osebo. Dogovor glede samega koriščenja nepremičnin ne more imeti narave odplačnosti in kaj takšnega iz vsebine dogovora z dne 1. 12. 1992 niti ne izhaja. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje J. R. in K. B., zato je sodišče mimo volje pogodbenih strank presojalo vsebino dogovora. Določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji niso uporabljive za konkretni primer, ker H.K. Ž. ni bil zavezanec za vračilo parc. št. ... k.o. ... Dogovor 30. 9. 2007 ni veljavno sklenjen dogovor, ker ni sklenjen med lastnikom takrat še O. Ž. in toženo stranko. Prav tako ni dokaza o tem, da je lastnik O. Ž. oddala poslovne prostore v pravico uporabe strankam G., T., Š., s pravico, da to svojo pravico prenesejo na tretjo osebo. V konkretnem primeru tožeča stranka očita sodišču, da je napravilo popolnoma napačen dokazni in materialno pravni zaključek. Dogovor z dne 30. 09. 2007 vsebuje dogovor o vlaganjih tožeče stranke v objekt, ki nimajo zakonske podlage. Če bi bila vlaganja izvedena, je šlo za nezakonite posege v objekt, saj O. Ž. takšnega soglasja ni dala. Sodišče zmotno povezuje kupljeno pravno osebo s tem sporom. Na to pravno osebo niso prešle nobene upravljaljske pravice premoženja, ki je bilo last O. Ž., ki ga je morala vrniti pravnemu predniku tožnikov. Pogodbe ni, zato ne more konvalidirat. Sodišče pri svoji odločitvi meša nepremičnine, ki so bile v lasti H. K. Ž. d.d. v stečaju in v lasti O. Ž.. Toženčeva uporaba tuje lastnine ne temelji na nobeni veljavni zakonodaji, pač pa na nezakonitem koriščenju tuje lastnine. Odločitev sodišča nasprotuje celo listinam, ki se nahajajo v spisu (v zvezi z nakupom pravne osebe v stečaju, upravnemu spisu vračanja premoženja v postopku denacionalizacije) in nasprotuje izvedenim dokazom: zaslišanju prič G., T., Š., H. Z., vsebini pogodbe z dne 01. 12. 1992, zato je edino pravilna materialna pravna podlaga Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), to so določbe o neupravičeni obogatitvi na strani tožene stranke zaradi koriščenja tuje nepremičnine brez pravne podlage in na strani lastnika te nepremičnine zaradi prikrajšanja lastnikov nepremičnine. Sodišče pa samega prikrajšanja sploh ni ugotavljalo in je v tem delu dejansko stanje ostale nepopolno ugotovljeno, zato je nujno, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V konkretni zadevi je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki od toženca zahtevali plačilo uporabnine, ker naj bi njihovo nepremičnino - poslovne prostore na naslovu … .. uporabljal brez pravnega naslova, za uporabo pa tožnikom ni ničesar plačal.

5Sodišče prve stopnje je v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom pravilno izhajalo iz določbe določbe 198. člena OZ v skladu s katero lahko imetnik, če je nekdo stvar uporabil v svojo korist, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe in iz splošne določbe 190. člena OZ, na podlagi katere je kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je zaključilo, da ni utemeljen iz dveh pravnih podlag. Najprej je zaključilo (točka 24 obrazložitve), da je toženec uporabljal sporne poslovne prostore v skladu s pisnim dogovorom z dne 30. 9. 2007, ki ga je glede na njegovo vsebino opredelilo kot najemno oz. podnajemno pogodbo. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi podrobne razloge, zakaj niso utemeljeni ugovori tožnikov, da je ta dogovor ničen oziroma neveljaven in zaključilo, da je imel toženec pravno podlago za uporabo poslovnih prostorov na parc. št. ... ... ... ves čas, ko je te poslovne prostore uporabljal, zaradi česar je zaključilo, da je tožnikov zahtevek že iz tega razloga za zavrniti. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zaradi ugotovitve, da toženec z uporabo poslovnega prostora ni bil obogaten (točka 25 obrazložitve), ker je v obnovo in prenovo poslovnih prostorov vložil znatno količino finančnih sredstev in s tem preprečil propadanje nepremičnine, ter da je s temi vlaganji v skladu z dogovorom z dne 30. 9. 2007 tudi poravnal najemnino za najete poslovne prostore. Sodišče prve stopnje je navedlo, da za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve tudi ni podan (poleg obstoja pravnega temelja) zahtevan pogoj obogatitve. Z v pritožbi zgolj ponovljenimi navedbami, da če bi bila vlaganja izvedena, je šlo za nezakonite posege v objekt, saj O. Ž. takšnega soglasja ni dala, pa pritožba ne more biti uspešna, saj je te ugovore tožnikov sodišče prve stopnje obrazloženo in dokazno podprto zavrnilo (točka 25 obrazložitve), pritožba pa teh zaključkov sodišča prve stopnje obrazloženo v ničemer ne izpodbija.

7Tožniki obrazloženo izpodbijajo zgolj zaključke sodišča prve stopnje glede obstoja pravnega temelja toženca za uporabo spornih poslovnih prostorov, ne pa tudi dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, da toženec pri uporabi spornih poslovnih prostorov ni bil obogaten, o katerem je sodišče v točki 25 obrazložitve navedlo podrobne in prepričljive razloge. Zato tudi, če bi se pritožba v tem delu izkazala za utemeljeno, ne bi moglo privesti do ugoditve pritožbi, saj tožniki ne izpodbijajo v ničemer zaključka, da toženec ni bil obogaten. Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz neupravičene pridobitve mora namreč stranka dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga stranka pa obogatena in vzročno zvezo med prikrajšanjem in okoriščenjem. (1) Ker torej tožniki v pritožbi ne izpodbijajo zaključka sodišča o tem, da toženec ni bil obogaten, s pritožbo uperjeno zgolj v nepravilnost zaključka sodišča prve stopnje o veljavnosti dogovora z dne 30. 9. 2007, ne morejo uspeti in izpodbiti odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. V primeru uspešnosti pritožbe bi namreč še vedno ostal neizpodbit dejanski zaključek sodišča prve stopnje o tem, da toženec ni bil obogaten. Za utemeljenost obogatitvenega zahtevka pa, ko rečeno, morajo biti hkrati podani vsi pogoji: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Ob navedenem se pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo do utemeljenosti oziroma neutemeljenosti pritožbenih navedb o veljavnosti oziroma ničnosti dogovora z dne 30. 9. 2007.

8Ker se pritožba ni izkazala za utemeljeno, pritožbeno sodišče pa pri obravnavanju izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo še o priglašenih pritožbenih stroških tožeče stranke. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

-----

Op. št. (1): A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, stran 44, 45.