VSRS Sodba I Ips 35362/2013-31

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bila M. V. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu tega zakona ji je bila izrečena pogojna obsodba v kateri ji je bila po prvem odstavku 251. člena KZ-1 določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče je pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je obsojenkina zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma zaradi kršitve 1., 2. in 4. točke prvega odstavka 370. člena, 6. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ter drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP menila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Izrek izpodbijane sodbe namreč vsebuje vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, zatrjevanja v zahtevi, da obsojenka kaznivega dejanja ni storila, ter da ji kaznivo dejanje ni dokazano pa predstavljajo uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4V odgovoru na odgovor zagovornica nasprotuje njenim stališčem vrhovne državne tožilke ter vztraja na navedbah zahteve.

B.

5Kršitev materialnega kazenskega zakona vidi zagovornica v tem, da se obsojenki očita in je bila tudi spoznana za krivo, da je uporabila ponarejeno listino tako, da se je v zemljiškoknjižni zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru sklicevala na ugovor o kupoprodaji z dne 28. 7. 1998 in zemljiškoknjižno dovolilo z dne 28. 8. 1998, ki sta se nahajala v spisu Okrajnega sodišča v Mariboru, št. Dn 18509/07, pri tem pa je vedela, da sta listini ponarejeni in jih na njih navedene osebe niso podpisale, samó sklicevanje na določeno ponarejeno listino pa ne more predstavljati elementa uporabe, še posebej, ker teh listin obdolženka ni sama ponaredila.

6V zvezi s temi ugovori obrambe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je uporaba krive listine podana takrat, ko storilec listino na kakršenkoli način spravi v promet, v katerem pride do izraza njena namembnost, kar je v obravnavanem primeru obdolženka (sedaj obsojenka) po svojem pooblaščencu storila v zemljiškoknjižni zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 6276/2011, ko se je sklicevala na listini, za kateri je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, št. III Pg 2/2002 z dne 14. 5. 2002 ugotovljeno, da sta ponarejeni, kar je obdolženka vedela, kot je to prav tako sodišče obrazložilo v točki 9 sodbe. Tem navedbam pa je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je poudarilo, da uporaba krive listine pomeni kakršnakoli predložitev takšne listine drugi osebi ali pristojnemu organu zaradi dokaza nekega dejstva, in da ni potrebno, da je uporabnik takšne listine hkrati tudi takšno listino predrugačil ali napravil to krivo listino. Res je sicer, da obdolženka teh listin sodišču ni predložila, temveč se je nanje samo sklicevala, to pa iz razloga, ker sta se obe listini že nahajali v zemljiški knjigi, kar je sama povedala svojemu pooblaščencu in na kar se je slednji skliceval ob podaji zemljiškoknjižnega predloga za vpis pridobitve lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v ponarejenih listinah. V navedeno pravno presojo obeh sodišč pa tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Res je sicer, da vsako sklicevanje na listine ne more predstavljati uporabe listine. Vsekakor pa predstavlja uporabo, tako kot je to v obravnavanem primeru, sklicevanje na listine, ki se že nahajajo na sodišču oziroma s katerimi organ, ki vodi postopek, razpolaga in jih po naravi stvari upošteva pri odločanju. Glede na navedeno vložnica z očitkom o kršitvi kazenskega zakona ni uspela.

7Z ostalimi navedbami, da listine niso ponarejene, če pa že so, pa obsojenka za to ni vedela, da ne gre za kriminalno dejanje, pač pa za ravnanje na podlagi ZZK-1, da sodišče ni bilo neodvisno, ker je v obravnavani zadevi ravnalo po krivih navodilih B. K., ki si je vpisal lažno hipoteko na predmetni nepremičnini in že vodi drug izvršilni postopek na podlagi lažne hipoteke, pa vložnica ne uveljavlja kršitev procesnega zakona, temveč le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma razlog iz katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati pravnomočnih sodnih odločb (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da ni podana v zahtevi uveljavljana materialnopravna kršitev zakona in da je v pretežni meri zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno oziroma ne popolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9Odločitev o stroških temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri višini določene takse pa je sodišče poleg obsojenkinih premoženjskih razmer, zapletenosti zadeve, upoštevalo tarifo določeno v Zakonu o sodnih taksah.