VSRS sodba II Ips 157/2013

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 16.700,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 7. 2007 dalje do plačila.
Višji tožbeni zahtevek se zavrne.
Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 4.606,42 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v preostalem nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 273,36 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, ki začne teči po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 251,89 EUR revizijskih stroškov v roku 15 dni, ki začne teči po vročitvi te revizijske odločbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 53.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 7. 2007 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom o popravi pomote je popravilo izrek v ugodilnem delu in sicer tako, da zamudne obresti tečejo od 7. 9. 2007 dalje do plačila.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke glede glavnega dela in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno je ugodilo pritožbi zoper stroškovni del in sicer tako, da je znesek 864,56 EUR nadomestilo z zneskom 712,78 EUR. Pravdni stranki pa sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3Revizijo zoper pravnomočni obsodilni del sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka. Predlaga znižanje odškodnine ter naložitev stroškov revizije tožeči stranki z zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da znesek 1.400,00 EUR, ki ga je tožena stranka tožniku ponudila v poravnavo škode, predstavlja upravičeno zadoščenje za vso škodo, ki jo je tožnik utrpel iz naslova duševnih bolečin zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, pri čemer v tem znesku ni zajeta škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Ob upoštevanju sodne prakse (sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 492/1999 z dne 23. 3. 2000, II Ips 106/1999 z dne 10. 11. 1999, II Ips 604/2003 z dne 16. 12. 2004, II Ips 295/2009 z dne 13. 9. 2012) predstavljajo duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, v posledici česar ni mogoče ločevati duševnih bolečin zaradi kršitev posameznih osebnostnih pravic. To je mogoče le v primeru, ko oškodovancu nastane dodatna škoda, ki lahko preraste v samostojno škodo, čemur pa ob upoštevanju mnenj izvedencev ni mogoče pritrditi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ločeno obravnavalo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi odvzema prostosti in posebej zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime, kar je privedlo do podvajanja odškodnine. Isto dejstvo je upoštevalo tako pri odškodnini za poseg v čast in dobro ime in neutemeljen odvzem prostosti, kot tudi iz naslova zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Odškodnina je na ta način celo potrojena za iste posledice. Sodišče je namreč pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve prostosti kot relevantne okoliščine upoštevalo prizadetost ugleda tožnika, začasno odstranitev s funkcije vodje tožilstva, negativna čustva, ki jih je izzval dogodek pri tožniku kot strah, občutje nemoči, vznemirjenost, ponižanje, gnus, kasnejša prisotnost simptomov postravmatske stresne motnje, občutek ogroženosti, medijska odmevnost dogodka, občutek ponižanja in razvrednotenja. Odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime pa utemeljuje z dejstvi, da je bilo omadeževano tožnikovo ime, da je pripor pomenil osebnostno degradacijo, porušil mu je ugled, počutil se je ponižanega, izgubil je stik s kolegi, prizadeta je bila njegova samopodoba, postal je osebnostno spremenjen, kar se izraža v obliki depresije, pretirano je razdražljiv, jezen in potrt, s čimer se nadalje utemeljuje odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tudi ni podanih okoliščin, zaradi katerih bi škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime prerasla v posebno obliko škode. Psihične posledice, ki se izražajo pri tožniku v obliki depresije oziroma postravmatske stresne motnje, za oceno obstoja posebne škode iz naslova posega v čast in dobro ime niso odločilnega pomena, temveč so ta dejstva pomembna za oceno ali pri pritožniku obstaja posebna škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, kar pa je sodišče upoštevalo pri priznanju odškodnine iz naslova tožnikovega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje kazenski postopek z vsemi spremljajočimi dogodki in spremembami v tožnikovem življenju, ki so vplivali na to, da so se njegov ugled in naklonjenost sodelavcev ter ugled, čast in dobro ime zmanjšali v nasprotju z določili materialnega prava upošteva kot pravno relevantni dejstvi za priznanje posebne odškodnine iz naslova posega v čast in dobro ime, saj škoda iz naslova vodenja kazenskega postopka nima narave pravno priznane škode, posledično pa je odškodnina dosojena previsoko. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je prav tako prisojena previsoko in škoda zaradi pripora, ko je tožnik začel z dializo tri ali štiri mesece prej, nima narave škode, saj ne gre za trajne posledice v tožnikovem zdravju, zaradi česar je potrebno odškodnino iz tega naslova znižati. Z odmero odškodnine je presežen okvir pravnega standarda upravičene odškodnine. Težo posega v oškodovančevo osebno svobodo je treba individualizirati in tudi objektivizirati na način, da se upošteva okvir prisojenih odškodnin v določenem obdobju in s tem načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ker sodišče druge stopnje tega ni storilo oziroma je to storilo pavšalno brez utemeljitve, je kršilo tudi določila pravdnega postopka. Višina odškodnine pa tudi bistveno odstopa od priznanih odškodnin za podobne primere. Revidentka se sklicuje na zadevo opr. št. IV P 3519/2005 v zvezi z II Cp 1669/2009 in II DoR 241/2009 z dne 8. 10. 2009, ko je sodišče koprskemu županu za 26 dni pripora prisodilo 6.500,00 EUR. V zadevi opr. št. P 3608/2006 v zvezi z opr. št. II Cp 3494/2009 z dne 2. 10. 2010 in P 742/2010, v kateri je bilo tožniku, ki je zbolel za bipolarno motnjo, se osebnostno spremenil in osebnostno propadel, za 146 pripora prisojenih 30.000 EUR oziroma zaradi tožnikove sokrivde znesek 15.000,00 EUR. Primerljiva je tudi zadeva VS RS II Ips 181/2007 z dne 12. 11. 2009, ko je sodišče za duševne bolečine zaradi neupravičenega odvzema prostosti prisodilo tožnici 6.239,00 EUR. Tožnica je v priporu poskušala narediti samomor, pretresla jo je materina smrt v času pripora, po medijski odmevni zadevi so jo zapustili skoraj vsi prijatelji, odpovedano ji je bilo delovno razmerje. Zato skupna odškodnina za škodo zaradi posega v čast in dobro ime in zaradi okrnitve svobode, ki je za 28 dni pripora tožniku priznana v višini 44.700,00 EUR oziroma 45,6 povprečnih mesečnih plač na dan odločanja, bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse in ne ustreza kriteriju objektivizacije odškodnin in s tem standardu pravične odškodnine.

4Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije.

5Revizija je delno utemeljena.

6Temeljni načeli za odmero denarne pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot ju je tudi v času nastanka škode uzakonjala določba 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), sta individualizacija višine odškodnine in objektivne pogojenosti njene višine. V okviru prvega načela se vselej presoja stopnja in trajanje bolečin upoštevaje vse konkretne okoliščine primera, drugo načelo pa je „uskladitvenega“ značaja, saj je treba odškodnino umestiti glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki se odraža v pravičnem zadoščenju za utrpele škodne posledice v telesni in duševni sferi človeka, po drugi strani pa tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V okviru slednje presoje je bilo treba vselej upoštevati tudi objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih. V primerih, ko gre za protipraven odvzem prostosti v kazenskem postopku, je treba upoštevati okoliščine primera, kot so trajanje pripora, publiciteto o kaznivem dejanju, prizadetost časti in dobrega imena, ki ju je tožnik tudi kot funkcionar prej užival v svojem okolju, odnos okolja do tožnika po odvzemu prostosti ipd. Revidentka pa utemeljeno opozarja, da je z izpodbijano pravnomočno odločitvijo v spornem primeru celo podvojena odmera odškodnine zaradi dvakratnega upoštevanja istih pravotvornih dejstev, ugotovljenih na straneh šest do osem prvostopne sodbe in straneh štiri do osem drugostopne sodbe pri postavkah duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode in zaradi posega v čast in dobro ime tožnika. Tožnik navaja vsebinsko iste oziroma enake dejanske okoliščine o nastalih sicer hudih škodnih posledicah, ko najprej zahteva odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi odvzema svobode oziroma prostosti in nato ponovno iz naslova duševnih bolečin še zaradi posega v čast in dobro ime. Sodišči prve in druge stopnje sta tako uveljavljanima dejanskima podlagama tožbe nekritično sledili in sta – kot izpostavlja revidentka - pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve prostosti kot relevantne okoliščine upoštevali prizadetost ugleda tožnika, začasno odstranitev s funkcije vodje tožilstva, medijsko odmevnost dogodka, negativna čustva, ki jih je izzval dogodek pri tožniku kot strah, občutje nemoči, vznemirjenost, ponižanje, gnus, kasnejšo prisotnost simptomov postravmatske stresne motnje, občutek ogroženosti, občutek ponižanja in razvrednotenja; odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime pa sta utemeljevali z istimi ali vsebinsko ter pomensko enakimi opisi in celo sopomenkami – namreč da je bilo omadeževano tožnikovo ime, da je pripor, kot tudi sam kazenski postopek, pomenil osebnostno degradacijo, da se mu je porušil ugled, da se je počutil ponižanega, da je izgubil stik s kolegi, da je bila prizadeta njegova samopodoba in postal osebnostno spremenjen, kar se izraža v obliki depresije, pretirani razdražljivosti jezi in potrtosti. Vendar pa v skladu z ustaljeno sodno prakso odškodnina iz naslova odvzema oziroma okrnitve svobode oziroma prostosti pokrije kot enotno pravično zadoščenje vse nastale oblike škode, in zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, (razen še posebej nastalih duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot posebej nastale škode), to je v sodbah nižjih sodišč ugotovljene duševne bolečine povezane z odvzemom prostosti v kazenskem postopku vključno z duševnimi bolečinami zaradi posledičnega posega v čast in dobro ime. Povedano je tudi v konkretnem primeru torej omogočalo vrednotenje omenjenih oblik nastale škode le v okviru uveljavljane odškodnine zaradi odvzema prostosti. Ker so bile posledice v duševni sferi tožnika, ki je bil ugleden državni tožilec, že zaradi samega odvzema prostosti zelo hude (še vedno trajajo v tem okviru prav tako ovrednotene posledice post travmatske stresne motnje oziroma klinični simptomi depresivnosti, tudi zaradi česar se je tožnik upokojil), pravnomočno odmerjena odškodnina v višini 14.700,00 EUR ni previsoka (525 EUR/dan pripora, oziroma približno 15 povprečnih neto mesečnih plač v Republiki Sloveniji na zaposlenega na dan izdaje prvostopne sodbe), kljub temu, da sicer odstopa od podobnih, pa vendar ne enakih primerov, v sodni praksi.(1) Posledično je torej treba zavrniti nadaljnji - posebni tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime v višini 30.000,00 EUR, ki ob povedanem v bistvenem temelji na enaki dejanski podlagi kot tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime implicite uveljavljan tudi v okviru zahtevka zaradi samega odvzema svobode oz. prostosti na podlagi odrejenega pripora, njegovo priznanje, pa čeprav le delno, pa bi upoštevaje tudi ugotovljeno trajanje pripora (28 dni) že predstavljalo prekoračitev navedenih meril in kriterijev iz cit. določbe ZOR. Ob povedanem torej ni mogoče ponovno (torej še tretjič) upoštevati opisanih psihičnih posledic, četudi še trajajo, v okviru duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot je to storilo sodišče druge stopnje, na kar še utemeljeno opozarja revidentka.(2)

7V skladu z opisanimi zakonskimi merili in kriteriji v izpodbijanih sodbah nižjih sodišč nadalje ni izdelana odmera odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti spričo predčasnega nastanka potrebe po dializnem zdravljenju tožnika kot posledici odvzema prostosti. Ni sicer materialnopravno utemeljeno revidentkino stališče, da tožniku iz tega naslova odškodnina sploh ne pripada, ker predčasni začetek zdravljenja nima narave trajnih posledic v njegovem zdravju. Ta okoliščina namreč predstavlja prav začetek trajnih posledic v tožnikovem zdravstvenem stanju, ki je ni mogoče obravnavati izolirano, temveč kot del celote – to je del trajnega zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti, torej kot del celovitega življenjskega procesa, v katerem je trpel in bo tudi v prihodnje trpel ugotovljene omejitve v svojem vsakodnevnem in kontinuiranem bivanju. Revidentka pa utemeljeno izpodbija samo odmero prisojene odškodnine v tem delu. Največ štirimesečni predčasni začetek trajanja opisanih trajnih omejitev, ki jih je mogoče uvrstiti v to obliko škode, ne upravičuje prisoje zneska v višini 8.700,00 EUR temveč zgolj v višini 2.000,00 EUR. Vse posledice obolenja tožnikovih ledvic bi po ugotovitvah obeh sodišč nastale v vsakem primeru, torej tudi brez škodnega dogodka. Ta je torej le nekoliko vplival na večji obseg tožniku nastale škode, povezane z opisano omejitvijo – nekoliko predčasni pričetek zdravljenja z dializo in v tem časovnem obsegu ugotovljeno duševno trpljenje tožnika. Te okoliščine, ki v izpodbijanih sodbah niso materialnopravno pravilno ovrednotene v luči odmere višine pravične odškodnine, pa zahtevajo prisojo nižje odškodnine. Ob povedanem tako sicer ni kršeno kakšno „določilo pravdnega postopka“, kot poskuša še prikazati revidentka, temveč je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki je zahteval znižanje odškodnine na navedeni znesek.

8Ob povedanem je revizija delno utemeljena v navedenem obsegu. Revizijsko sodišče je zato v tem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP. V preostalem delu pa je torej revizija neutemeljena in jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

9Ker je bila revizija delno uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je v prvostopnem postopku od vtoževanih 148.000,00 EUR uspel z zneskom 16.700,00 EUR, kar pomeni, da znaša njegov uspeh 11,28 %, posledično je uspeh tožene stranke 88,71 %. Pred sodiščema druge in prve stopnje odmerjeni prvostopni stroški tožnika znašajo 14.424,37 EUR, stroški tožene stranke pa 7.026,81 EUR. Upoštevaje uspeh tožnika mu mora tožena stranka povrniti 1.627,06 EUR, tožnik pa toženi stranki 6.233,48 EUR prvostopnih stroškov, in se po pobotanju navedenih zneskov izkaže, da mora tožnik toženi stranki plačati 4.606,41 EUR prvostopnih stroškov. Glede pritožbenega uspeha je od v pritožbi spornih 53.400,00 EUR sedaj pravnomočno prisojenih 16.700,00 EUR, kar pomeni, da znaša pritožbeni uspeh tožene stranke 68,72 %, posledično je torej pritožbeni uspeh tožnika 31,28 %, in je tako tožnik od odmerjenih 921,00 EUR pritožbenih stroškov upravičen do plačila zneska 288,08 EUR (stroški odgovora na pritožbo), tožena stranka pa od odmerjenih 817,00 EUR do zneska 561,44 EUR (stroški v zvezi s pritožbo). Po medsebojnem pobotanju obeh zneskov se izkaže, da je dolžan tožnik plačati toženi stranki 273,36 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Smiselno enako je tožnik upravičen do povrnitve 31,28 % stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo, od odmerjenih 709,50 EUR je tako upravičen do povračila 221,93 EUR; tožena stranka pa je upravičena do 68,72 % stroškov v zvezi vloženo revizijo, torej od odmerjenih 689,50 EUR do plačila 473,82 EUR. Po medsebojnem pobotanju obeh zneskov se izkaže, da je dolžan tožnik plačati toženi stranki 251,89 EUR stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Vsi stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taks, natančnejša specifikacija stroškov pa je razvidna iz stroškovnika obeh pravdnih strank v spisu.

---.---

Op. št. (1): Glede odmere višine pravične odškodnine pri neupravičenem odvzemu prostosti primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips: 316/2005 z dne 26.4.2007, 666/2005 z dne 20.12.2007, 510/2007 z dne 11.3.2010, 531/2007 z dne 16.7.2009, 181/2007 z dne 12.11.2009, 157/2008 z dne 10.12.2009, 280/2008 z dne 3.6.2010, 1158/2008 z dne 29.9.2011.

Op. št. (2): V sodni praksi sicer ni povsem izključeno seštevanje različnih oblik oziroma vrst škod v tovrstnih primerih; primerjaj sodbo II Ips 604/2003 z dne 16.12.2004, kjer je vrhovno sodišče dopustilo priznavanje skupne odškodnine iz dveh različnih dejanskih in pravnih podlag (posebej za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in in posebej za strah zaradi okrnitve svobode) vendar – drugače kot v predmetni zadevi - zgolj zato, ker je seštevek obeh predstavljal šele pravično odškodnino za škodo, povzročeno zaradi okrnitve svobode. Sicer pa načeloma velja, da sodna praksa priznava le eno skupno obliko odškodnine v tovrstnih primerih, razen če ta – kot sicer tudi v spornem primeru ne preraste v posebno obliko duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (primerjaj na primer: Sodba II Ips 268/1994 z dne 5.5.1995 in Sodba II Ips 295/2009 z dne 13.9.2012).