VSRS Sodba I Ips 15482/2012-89

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 15482/2012 z dne 15. 3. 2013 spoznalo obsojeno Š. D. za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po četrtem in prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. Izreklo ji je kazen eno leto in šest mesecev zapora ter določilo, da se le ta izvrši tako, da obsojenka med prestajanjem kazni še naprej dela in prebiva doma v Grosupljem, razen v prostih dnevih (prazniki ter sobote in nedelje), ko mora biti v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig. Na podlagi določil 74. in 75. člena KZ-1 je obsojenki odvzelo protipravno premoženjsko korist v višini 178.361,74 EUR. Odločilo je še, da je obsojenka na podlagi določila prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo pritožbi višje državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki izrečeno kazen zvišalo na dve leti zapora, ki se bo izvršila v zavodu za prestajanje kazni; v preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je še, da je obsojenka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sodno takso.

3Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga po svojem zagovorniku obsojenka zaradi kršitve materialnega zakona, in sicer drugega odstavka 49. člena KZ-1 (splošna pravila za odmero kazni). Sodbo izpodbija, ker je višje sodišče pri odločitvi za zvišanje izrečene kazni na dve leti zapora in spremembo načina izvršitve, tako da se bo kazen izvršila v zavodu za prestajanje kazni, upoštevalo le obteževalne okoliščine, ni pa upoštevalo pomembnih olajševalnih okoliščin. Obsojenka v svoji zahtevi izpostavlja te konkretne olajševalne okoliščine in opozarja, da bo v primeru izvršitve kazenske sankcije pridobitno nesposobna, taka sankcija pa ne bo koristila nobenemu cilju. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da obsojenka, ki sicer formalno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnega zakona, kar pomeni, da uveljavlja dopusten izpodbojni razlog iz prve točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v svoji zahtevi v ničemer ne obrazloži na kakšen način naj bi sodišče s svojo sodbo prekršilo določbo drugega odstavka 49. člena KZ-1. Z nestrinjanjem z drugačnim vrednotenjem olajševalnih in obteževalnih okoliščin, pa obsojenka po vsebini ne uveljavlja zatrjevane kršitve materialnega zakona, pač pa izpodbija odločitev o kazenski sankciji in sicer glede trajanja in načina izvršitve kazni. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

5Niti obsojenka, niti njen zagovornik, ki sta bila z odgovorom vrhovnega državnega tožilca seznanjena, se glede njega nista izjavila.

B.

6Obsojenka po svojem zagovorniku vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 15482/2012 z dne 4. 12. 2012, s katero je le to pritožbi višje državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki izrečeno kazen zvišalo na dve leti zapora, ki se bo izvršila v zavodu za prestajanje kazni. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev materialnega (kazenskega zakona) po 5. točki 372. člena ZKP, torej da je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Zatrjevano kršitev materialnega zakona utemeljuje z nestrinjanjem z odločitvijo sodišča druge stopnje o kazenski sankciji, ko izpostavlja družinske, bivalne in nasploh življenjske razmere, ki jim kot olajševalnim okoliščinam sodišče naj ne bi dalo ustrezne teže.

7Po določbi 5. točke 372. člena ZKP sodišče krši kazenski zakon (med drugim) če v odločbi o kazenski sankciji, prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. Po presoji Vrhovnega sodišča je višje sodišče kazen odmerilo v zakonitih mejah, drugačno vrednotenje okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine) pa je ustrezno obrazložilo (točki 5 in 6 obrazložitve).

C.

8Obsojenka po presoji Vrhovnega sodišča v svoji zahtevi po vsebini ne uveljavlja zatrjevane kršitve kazenskega zakona, pač pa izpodbija odločitev o kazenski sankciji, in sicer glede trajanja in načina izvršitve kazni. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, zato jo je sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.