VSK sodba I Cp 768/2014

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožnici plačati znesek 10.048,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 679,00 EUR od 29.9.2009 dalje do plačila in od zneska 9.369,50 EUR od 19.6.2014 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.322,56 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tako tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), kot tožena stranka (v nadaljevanju: toženec).

Tožnica izpodbija obravnavano sodbo v njenem zavrnilnem delu, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve bistvenih določb pravdnega postopka. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo ugotovitve izvedenke glede obsega in intenzitete tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, vendar jih ni pravilno ovrednotilo, saj je jasno, da sodna praksa priznava oškodovancem pri tovrstnih poškodbah nedvomno višje satisfakcije tudi za bodočo škodo iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo, da bo tožnica bolečine trpela tudi v bodoče in ni pravilno ovrednotilo niti tožničine zmanjšane življenjske aktivnosti ter ji je zato prisodilo prenizko odškodnino. Tožnica je utrpela tudi hud primarni strah, saj je dogodek spremljala, ni bila v nezavesti (povzročitelj prometne nesreče je v izogib direktnemu trčenju s svojim zadnjim delom, trčil v prednji del tožničinega vozila, zaradi česar se je to prevrnilo). Tožnica je povedala, da je čutila pok v hrbtenici in začutila hude bolečine, zaradi česar se je tako ustrašila, da ni mogla dihati in ni mogla nikogar poklicati na pomoč. Ujeta je bila v kabini, obrnjena na glavo, z veliko verjetnostjo požara. Šlo je za hud primaren strah. Hud sekundaren strah za izid zdravljenja pa je trajal najmanj dva meseca. Zato je upravičena do celotne vtoževane odškodnina za to obliko škode. Sodišče je tožnici priznalo za celotno nepremoženjsko škodo odškodnino v višini petnajstih povprečnih neto plač. Sodna praksa pri podobnih poškodbah priznava odškodnine v višini enajstih do tridesetih povprečnih neto plač, kot to izhaja iz odločb VS001776, VS001019, VS001882, VS3003750, VII Ips 492/2008, VSL 0059939, VSL 0073212. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, posebej z ozirom na eklatantno kršitev 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Toženec obravnavano sodbo izpodbija v delu, v katerem je dosojen še dodatni znesek iz naslova nepremoženjske škode v višini 9.369,50 EUR (znesek 6.500,00 EUR je bil tožnici nakazan že pred vložitvijo tožbe), in sicer zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne še dodatno izplačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v znesku 9.369,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter posledično ponovno obračuna pravdne stroške z upoštevanjem uspeha strank. Podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da so prisojeni zneski za vtoževane oblike škode, glede na ugotovitve izvedenca (ki jih povzema) previsoki, v nasprotju z aktualno sodno prakso (VSL I Cp 2439/2013). Pri tem opozarja, da mora tožnica zaradi trajnih posledic nekaj več truda vložiti v zahtevnejša fizična dela, običajne življenjske aktivnosti pa lahko opravlja enako dobro kot pred predmetnim škodnim dogodkom. Zato meni, da je odškodnina, ki je bila tožnici izplačana že pred pravdo, v celoti primerna.

Pritožbi nista utemeljeni.

Da bi bila sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP , kot to trdi tožnica, ne drži. Sodba ima razloge o vseh dejstvih pomembnih za odločitev in se jo da preizkusiti.

Kot izhaja iz pritožbenih navedb obeh pravdnih strank, nobena od njiju konkretizirano ne prereka dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišča prve stopnje je ugotovilo sledeče dejansko stanje v zvezi s: – tožničino poškodbo: utrpela je vtisnjen zlom telesa 12 presnega vretenca; – tožničinimi telesnimi bolečinami: imela je hude 4 dni, srednje 3-4 tedne, lahke 2 meseca, občasne lažje - še vedno trajajo in bodo trajale tudi v bodoče v primeru večje obremenitve - npr. daljša prisiljena drža telesa, dvigovanje in prenašanje bremen, nenadni in sunkoviti tresljaji telesa pri poskokih in doskokih in pri spremembi vremena; – nevšečnostmi med zdravljenjem: 4 dni je bila hospitalizirana, zdravljenje je bilo konzervativno, ležala je v postelji, prejemala je analgetike in 1-krat na dan injekcijo proti tvorbi krvnih strdkov; ob odpustu je prejela navodila za izvajanje izometričnih vaj za mišičje, za pravilno vstajanje iz postelje in za hojo; tožnica se je nato zdravila ambulantno v SB Celje (3 pregledi), pri osebnem zdravniku in imela je ambulantno zdravljenje v termah Topolšica (10-krat), imela je 10-krat rentgensko slikanje in 1-krat CT, v bolniškem staležu je bila od 30.9.2006 do 31.1.2007); – tožničinimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: tožnica ima zaradi škodnega dogodka trajne posledice, in sicer: - kostno brazgotino na mestu zaceljenega zloma 12 prsnega vretenca, ki se je zacelil z manjšim znižanjem telesa vretenca iz sprednje strani za približno ¼ višine glede na sosednje 11 prsno vretence in z 8 stopinj lomljeno vzdolžno osjo prsno ledvene hrbtenice na nivoju TH12 in TH11, brez premikov med vretenci in brez poškodbe ostalega skeleta in - lažjo omejeno gibljivost v prsno ledvenem delu hrbtenice, zaradi česar mora tožnica vložiti več truda v zahtevnejša fizična dela, povezana z daljšimi prisiljenimi položaji telesa, predvsem sklonjena naprej, pri dviganju težjih bremen od tal in prenašanjem bremen; težje opravlja aktivnosti, ki so povezane z nenadnimi sunkovitimi tresljaji telesa (vožnja s traktorjem po neravnem terenu), zahtevnejša gospodinjska dela, kmečka opravila, nego majhnega otroka; kot voznica mora več truda vložiti v vožnjo na daljše razdalje in po slabših cestah; ostale običajne aktivnosti pa ji ne povzročajo težav; tožnica je izpovedala, da živi na kmetiji, kjer imajo živino in ne more opravljati več vseh kmečkih del (vožnja s traktorjem, dela na polju, grabljenje, delo z živino, ipd), v službi vozi tovorno vozilo 7,5 tone, se pa mora na dolgih vožnjah večkrat ustaviti in se razgibati s priporočenimi ji vajam; da je tožnica še mlada (38 let), da jo posledice spremljajo tako doma kot v službi; – tožničinim strahom: tožnica ni bila nezavestna, dogodek je lahko spremljala (tovorno vozilo se je prevrnilo, izteklo je gorivo in jo je bilo strah, da se bo vžgalo), zato je utrpela intenzivni primarni strah, hujši strah je izzvenel 4 dni po diagnozi, sekundarni strah po odpustu iz bolnišnice je trajal 2 meseca).

Upoštevaje tako ugotovljeno dejansko stanje, so po oceni pritožbenega sodišča za posamezne oblike škode odmerjene odškodnine (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 6.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 9.000,00 EUR in za strah 1.500,00 EUR - odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo je v višini 15 povprečnih plač) ) ustrezno umeščene med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih primerih. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tožničino starost in to, da bo telesne bolečine in zmanjšanje življenjske aktivnost morala prenašati še dolgo življenjsko obdobje. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da primeri, ki jih v pritožbi izpostavljata pritožnici, za obravnavani primer niso primerljivi, saj so oškodovanci v izpostavljenih primerih utrpeli več raznovrstnih poškodb oz. so bile posledice hujše (VS001776 – gibljivost ledvene hrbtenice je zmanjšana za 20 %, tožnik ni več sposoben za težje fizične aktivnosti pri svojem poklicu, tožnikovo zdravstveno stanje pa se bo le še poslabševalo, tožnik je bil v smrtnem strahu - odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo v višini 22 povprečnih plač; VS0011882 oz. II Cp 2439/2013 – tožnica ima zavrto gibljivost prsno ledvene hrbtenice, trpi njena zbranost in delovna učinkovitost, zamenjala je delovno mesto - odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo v višini 12 povprečnih plač; VSL 0059939 – tožnik je poleg 12. prsnega vretenca utrpel tudi pretres možganov, raztrganino vezi sklepa med ključnico in lopatico v predelu desne rame, 1 cm veliko razpočno rano ob nosnem korenu, 3 cm veliko razpočno rano na temenu, kasneje se je pojavila še psihična motnja zaradi stresa in duševna spremenjenost zaradi poškodbe na možganih, gibljivost hrbtenice v prsno ledvenem predelu je omejena za polovico v v vse smeri, tožnik ni več zmožen opravljati dela in poklica; VS3003750 – tožnik je utrpel zlom prvega do tretjega ledvenega vretena, strganino dolge upogibalke palca levice, nateg vratnih mišic, udarnino hrbta, zaradi česar se je pojavila simptomatika diskus hernije, zdravljenje je trajalo 12 mesecev, ni več sposoben opravljati svojega dela elektroinštalaterja (odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo v višini 30,6 povprečnih plač); VSL 0073212 – niso razvidne poškodbe, ki jih je utrpel).

Dosojena odškodnina je v celoti primerna, saj je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije višine odškodnine, v središču katerega je konkretni oškodovanec ter obseg in intenziteta njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki upošteva objektivne materialne možnosti družbe in se odraža v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih, s čimer se uresničujeta tudi načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Pri odmeri odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode sta bili obe načeli za odmero odškodnine pravilno upoštevani.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno neutemeljeni pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).