VSC sodba Cp 379/2014

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek 4.400,00 EUR nadomesti z zneskom 6.100,00 EUR, posledično se v točki III. izreka znesek 3.006,28 EUR nadomesti z zneskom 1.306,28 EUR, v preostalem še izpodbijanem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba prvotožene stranke pa se v celoti zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Spremeni se izrek o pravdnih stroških vsebovan v točki VI. izreka sodbe sodišča prve stopnje, tako da se znesek 1.063,16 EUR spremeni v znesek 1.113,99 EUR.
Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.068,43 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.
Prvotožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvotožena stranka krivdno odgovorna tožeči stranki za škodo, katero je le ta utrpela dne 1. 2. 2010, ko je padla na poledenelem in zasneženem parkirnem prostoru v lasti prvotožene stranke, katerega je za svoje potrebe uporabljala tudi UE .., pri kateri je bila takrat tožnica zaposlena. Ugotovilo je, da je tožba tožeče stranke sklepčna, da je prvotožena stranka pasivno legitimirana kot lastnica parkirišča in tista, katera je naročila vzdrževanje parkirišča v zimskih razmerah, njen izvajalec pa nato ni poskrbel, da bi bil parkirni prostor v delu, kjer je tožnica vstopila v vozilo primerno očiščen in posut, zaradi česar so bila tla poledenela in spolzka in je tožnica padla. Ugotovilo je, da tožnica ni soprispevala k nastanku škodnega dogodka in da varnostnik ni kriv za to, da bi bila tla poledenela, ker naj bi osebno vozilo pred uporabo očistil. V posledici je tožnica utrpela zvin levega zgornjega skočnega sklepa in sodišče prve stopnje ji je prisodilo pravično denarno odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja od zahtevanih 3.000,00 EUR, 2.000,00 EUR, za strah od zahtevanih 600,00 EUR vseh 600,00 EUR ter za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.500,00 EUR. Prisodilo ji je še premoženjsko škodo. O stroških nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je v celoti zavrnilo.

2Zoper obsodilni del se pritožuje prvotožena stranka, zoper zavrnilni del pa tožeča stranka.

3Prvotožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi ponavlja odgovorne trditve, katere je podala v odgovoru na tožbo. Meni, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za vložitev tožbenega zahtevka zoper njo, saj tožeča stranka ni predložila nobenih trditev in dokazov o tem, da naj bi bila Občina ... lastnica parkirišča, kjer naj bi se domnevno zgodila škoda. Tožeča stranka ni prijavila škodnega dogodka policiji, ni predložila verodostojnih dokazov kot so na primer fotografije kraja dogodka, prvotožena stranka je preko svojih pogodbenih sodelavcev listinsko izkazala, da je bilo opravljeno celotno in strokovno primerno in pravilno čiščenje vse javnih površin. Navaja, da je varnostnik bil tisti, ki je povzročil nevarno situacijo, ker je očiščen sneg s strehe vozila padel na parkirišče in je s tem ustvaril pogoje za nastanek ledu. Tožena stranka je tako storila vse, kar je bilo v okviru njenih dolžnosti. Sodišče prve stopnje je nedopustno in nepravilno obravnavalo tožbeni zahtevek tožeče stranke in ni ugotovilo materialne resnice, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper njo zavrniti.

4Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko denarno odškodnino za doslej pretrpele in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in pri določitvi pravične denarne odškodnine ni upoštevalo vseh posledic na zdravju tožnice in tudi ni primerjalo prisojene pravične denarne odškodnine iz tega naslova z že prisojenimi odškodninami prisojenimi v podobnih primerih. Enak zaključek velja tudi glede prisoje pravične denarne odškodnine iz naslova odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Predlaga zvišanje prisojene pravične denarne odškodnine iz obeh naslovov in priglaša pritožbene stroške.

5Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam. Prvotožena stranka na pritožbo ni odgovorila, tožeča stranka pa je odgovorila na pritožbo. V odgovoru je navajala, da tožena stranka povsem neutemeljeno ugovarja nesklepčnost tožbenega zahtevka, saj je tožeča stranka podala obsežno trditveno podlago glede nastanka škodnega dogodka, katero je nato na prvem naroku za glavno obravnavo še dopolnila. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožena stranka ni odgovorna za stanje površine, na kateri je padla tožena stranka. Tožena stranka sama priznava, da je po svojih pogodbenih partnerjih skrbela za čiščenje konkretne površine, vendar pa jih je le-ta neustrezno očistila. Prav tako nevarne situacije ni povzročil varnostnik s čiščenjem avtomobila. V obravnavanem primeru pa tudi ni bil sneg, ki je ob čiščenju avtomobila padel na tla vzrok za sporni padec, temveč je bil ključnega pomena za tožničin padel led pod novozapadlim snegom, ki pa je posledica predhodnega neustreznega čiščenja, kar je primer v konkretnem škodnem dogodku, kot se je izkazalo po ustrezno izvedenem dokaznem postopku. Predlaga zavrnitev pritožbe.

6Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

7Ob obravnavanju pritožbe prvotožene stranke sodišče druge stopnje ugotavlja, da v bistvenih delih ta tožena stranka prepisuje vse tisto kar je navedla v odgovoru na tožbo in na kar vse je tožeča stranka adekvatno odgovorila, sodišče prve stopnje pa je vse odgovorne navedbe tožene stranke po mnenju sodišča druge stopnje materialno pravno korektno in pravilno obravnavalo in tudi pravilno ugotovilo obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve pravilno ugotovilo, da ugovor pasivne legitimacije prvotožene stranke ni utemeljen. Na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska je ugotovilo, da je prvotožena stranka lastnica nepremičnine, ki v naravi predstavlja parkirišče, na katerem se je zgodil škodni dogodek in da je prvotožena stranka zato dolžna skrbeti za vzdrževanje javnih površin in zagotoviti ustrezno izvajanje gospodarske javne službe, katero je sicer pogodbeno zagotovila preko podpogodbenega izvajalca, vendar pa, ker le-ta ni ustrezno poskrbel za čiščenje parkirišča v noči pred škodnim dogodkom, odgovarja tudi za njegovo neskrbnost in nestrokovnost pri delu. Pasivna legitimacija se tako kaže v lastništvu spornega parkirišča, kakor tudi v tem, da je prvotožena stranka sklenila pogodbo za čiščenje teh pohodnih površin, kar pa se je sicer iz dokaznega postopka izkazalo za neustrezno, vendar je s tem njena pasivna legitimacija podana. Sodišče prve stopnje je tudi pravno adekvatno odgovorilo na trditve tožene stranke, ker da je bila tožba tožeče stranke nesklepčna in kar sedaj tožena stranka v pritožbi ponavlja. Sodišče prve stopnje je prvotoženi stranki pojasnilo kaj pomeni sklepčnost tožbe, tožena stranka pa v pritožbi zamenjuje pojem sklepčnosti tožbe in nepopolnosti tožbenih navedb. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje, je tožeča stranka podala dovolj trditvene podlage za to, da se njen življenjski primer loči od ostalih življenjskih primerov in da je sodišče na podlagi trditvene podlage tožeče stranke, katera je bila tudi popolna, lahko pravilno uporabilo materialno pravo in izreklo pravno posledico v obliki prisoditve pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in odškodnino za premoženjsko škodo.

8Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odgovorilo na odgovorne trditve, katere sedaj v pritožbi ponavlja tožena stranka, da zgolj to, da je tožeča stranka z izvajalcem del sklenila pogodbo, to še ne pomeni, da se je tudi izognila svoji odgovornosti za pravilno in strokovno izvedbo čiščenja parkirnega prostora in s tem omogočitve varnega prihoda in odhoda z dela uporabnikom parkirnega prostora. Zgolj sklenitev pogodbe, torej neke listine, ne odvezuje tožene stranke za strokovno in varno čiščenje pohodnih površin. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo na parkirišču pod sveže zapadlim snegom poledenelo oziroma so bile poledenele ploskve, kar jasno kaže na to, da parkirišče ni bilo spluženo, niti posipano dalj časa in da so bile tako zaračunane storitve, katerih nihče ni preverjal, v kolikor bi se tistega večera pred škodnim dogodkom parkirišče plužilo, bi se te ploskve ledu očistile oziroma posipale in bi se s tem spolzkost preprečila. Izvajalec zimske službe bi moral kot strokovnjak in dolgoletni izvajalec zimske službe ob vremenski napovedi parkirišče preventivno posuti, oziroma soliti, kar iz prevoznice ni razvidno, da bi storil, torej sam obstoj prevoznice še ne pomeni, da je bilo delo nato tudi strokovno opravljeno.

Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da bi naj bil varnostnik kriv za nastanek ledu, ker naj bi očistil avtomobil. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je varnostnik očistil sneg z vozila na drugem mestu, kakor ga je nato prestavil in na tem delu kjer je varnostnik sneg čistil, tožnica v vozilu ni vstopala. Prav tako varnostnik v nobenem primeru ni bil kriv zato, da je bila površina tal poledenel, ker je torej sneg zmrznil že prej, preden je varnostnik sploh pričel s čiščenjem vozila. Tožnica je namreč izpovedala, da je padla na poledenelih tleh, na podlagi česar je sodišče zaključilo, da nevarno stanje ni nastalo zaradi ravnanja varnostnika.

9Pritožba prvotožene stranke je zato neutemeljena in pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da parkirišče takrat ni bilo očiščeno oziroma ustrezno vzdrževano, kar je zaradi vremenskih pojavov povzročilo nevarno stanje - poledenelost in spolzkost tal, zaradi česar je tožnica “usodno” padla in si poškodovala gleženj. Sodišče je ugotovilo, da je prvotožena stranka odgovorna za škodni dogodek, saj je poznala stanje parkirišča in težave čiščenja že iz prakse, pa ni ničesar storila, da bi ta problem uspešno rešila. Na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 163 OZ v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ o odškodninski odgovornosti prvotožene stranke. Prvotožena stranka ne podaja pritožbe glede višine prisojene pravične denarne odškodnine.

10Glede višine prisojene pravične denarne odškodnine in s tem zmotne uporabe materialnega prava, pa delno utemeljeno podaja pritožbo tožeča stranka. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje, je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno trajanje bolniškega staleža tožnice ter obsega fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter ob dejstvu, da bodo v bodoče lažje bolečine pri obremenitvah gležnja trajale tudi v bodočnosti in ob primerjavi z že podobnimi primeri, v nekoliko prenizkem znesku prisodilo pravično denarno odškodnino v znesku 2.000,00 EUR iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti zdravljenja. Prav tako je prenizko prisojena odškodnina iz naslova psihičnih bolečin za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, glede na podobne primere, pa tudi v celoti je prisojena odškodnina v višini okoli 4,5 povprečne plače prisojena v nekoliko prenizkem znesku. V podobnih primerih(1), je sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 5 povprečnih mesečnih plač, brez prisoje pravične denarne odškodnine iz naslova strahu, kjer je bilo oškodovancu iz podobnih posledic zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojenih 3.000,00 EUR, iz naslova fizičnih bolečin zaradi neugodnosti zdravljenja pa 2.000,00 EUR in glede na to, da je tožnica v našem konkretnem primeru trpela daljše bolečinsko obdobje in da bo imela bolečine tudi v bodočnosti, je zato sodišče druge stopnje, že prisojeno odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem iz 2.000,00 EUR zvišalo na 2.500,00 EUR, za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa od prisojenih 1.800,00 EUR na 3.000,00 EUR. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje sicer na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 179 in 182 OZ. Tako znaša skupaj prisojena pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pri tožnici 6.000,00 EUR in se sodišče druge stopnje pridružuje v celoti s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju in diagnozi ter ostalim okoliščinam, ugotovljenim v zvezi z fizičnimi bolečinami in neugodnostim med zdravljenjem in psihičnimi bolečinami za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Ob primerjavi z že prisojenimi odškodninami za podobne primere, pa je sodišče druge stopnje, kot že obrazloženo nekoliko zvišalo že prisojeno pravično denarno odškodnino, kot to izhaja iz obrazložitve in izreka sodbe sodišča druge stopnje.

Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe prvotožene stranke temelji na določbi člena 353 ZPP, odločitev o delni spremembi višine prisoje pravične denarne odškodnine, pa na določbe člena 358 ZPP. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

12Zaradi zvišanja pravične denarne odškodnine, pa se je zvišal procent uspeha v pravdi tožeče stranke in sedaj ob pravilni uporabi določbi drugega odstavka 154. člena ZPP, znaša 82 %. Zato pripada tožeči stranki od s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih 1.531,74 EUR, ob njenem doseženem uspehu v pravdi 1.256,02 EUR pravdnih stroškov, toženi stranki pa ob že priznanih 789,11 EUR, ob njenem 18 % uspehu v pravdi 142,03 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov se tako izkaže, da je potrebno spremeniti izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.113,99 EUR na način, kot je to že odločeno v sodbi sodišča prve stopnje.

13Tožeča stranka je delno uspela s svojo pritožbo in sicer v višini 85 %, zato ji pripada 615,12 EUR pritožbenih stroškov, ob njenem doseženem uspehu s pritožbo pa 522,85 EUR (taksa za pritožbo v znesku 345,00 EUR, sestava pritožbe po tar. št. 3210 139,20 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, vse zvišano z 22 % DDV). Ker pa prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je argumentirano odgovorila na njene pritožbene navedbe, ji pripadajo tudi stroški za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 545,58 EUR. Zato je prvotožena stranka dolžna skupaj tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v skupnem znesku 1.068,43 EUR.

-----

Op. št. (1): Sodba VS RS II Ips 535/2007 z dne 16. 3. 2006.