VSC sklep Cp 436/2014

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v drugem odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se znesek 116.800,00 EUR nadomesti z zneskom 126.800,00 EUR, v še preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapustnikovo hčer V. C. napotilo na pravdo z zahtevkom, da je zapustnikova hči M. D. - sestra na pravdo napotene V. C. dolžna vrniti v zapuščino znesek 116.800,00 EUR, za kolikor je opravila dvige - prenose dobroimetja iz računa zapustnika, neupravičeno na za - na svoj račun, ali račun članov svoje družine. Na pravdo napotena V. C. mora vložiti tožbo zoper zapustnikovo hčer - svojo sestro M. D. v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da če V. C. v določenem 30 dnevnem roku ne bo vložila tožbe, kot je napotena po tem sklepu, se bo ta zapuščinska obravnava nadaljevala in dokončala ne glede na zahtevek, s katerim je napotena na pravdo s tem sklepom. Sodišče prve stopnje je tekom zapuščinskega postopka ugotovilo, da med dedinjama M. D. in V. C. obstaja spor o tem ali znesek 126.800,00 EUR oziroma 116.800,00 EUR (glede zneska 10.000,00 EUR je dedinja V. C. izrecno priznala, da je to denar, ki ga je oče namenil hčerki V. C.), spada v zapuščino, to je, ali je hči M. D. dolžna ta denar vrniti v zapuščino, ker ga je neupravičeno kot pooblaščenka na zapustnikovem računu dvignila - prenesla na za svoj račun. Ker gre za primer, ko so med strankami, to je dediči, sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim v primeru, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, sodišče napoti stranke na pravdo in prekine zapuščinsko obravnavo (člen 210 v zvezi s členom 212/I točka 2 ZD). Na pravdo sodišče napoti tisto stranko, katere pravice šteje za manj verjetno (člen 213 ZD). Sodišče je štelo v tem primeru, da je manj verjetno zatrjevanje dedinje V. C., da je sestra M. D. neupravičeno dvignila denar za sebe in svojo hčer, zapustnikovi vnukinji. Ta dedinja naj bi namreč skupaj iz zapustnikovega transakcijskega računa dvignila dne 10. 4. 2013 20.000,00 EUR, dne 20. 5. 2013 70.000,00 EUR, dne 14. 6. 2013 30.000,00 EUR in dne 7. 5. 2013 6.800,00 EUR, skupaj tako 126.800,00 EUR. Dedinja V. C. pa je navedla, da je ta denarna sredstva dedinja M. D. dvignila iz računa pokojnega neupravičeno in je zahtevala, da je polovico tega dobroimetja to je 63.000,00 EUR dolžna vrniti v zapuščino oziroma jih izplačati njej kot sodedinji. Zato je odločilo, kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča prve stopnje. Glede zneska 10.000,00 EUR pa je štelo, da ga dedinja priznava, da je to denar, ki ga je oče namenil hčeri V.. Zato glede tega zneska sodišče dedinjo ni napotilo na pravdo.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje dedinja V. C., po svoji pooblaščenki. Pritožuje se zoper 1. točko sklepa in sicer glede zneska 10.000,00 EUR, za katerega meni, da prav tako spada v zapuščino in da je tudi glede tega zneska sporno ali je dolžna dedinja M. D. ta denar vrniti v zapuščino, ker ga je neupravičeno, kot pooblaščenka na zapustnikovem računu dvignila, na svoj račun, nato pa ga tudi ni nakazala oziroma izročila sodedinji. V pritožbi navaja, da je naslovno sodišče v obrazložitvi napačno navedlo imena strank, saj dedinja M. D. izrecno priznava, da je 10.000,00 EUR denar, ki ga je oče namenil hčerki V., kar po mnenju dedinje ni relevantno, saj tako njenih dejanj kot besed ne priznava, zato bi moralo naslovno sodišče dedinjo V. C. napotiti na pravdo z zahtevkom, da je zapustnikova hči M. D. na pravdo napotene V. C., dolžna vrniti v zapuščino znesek 126.800,00 EUR, v kolikor je napravila dvige - prenose dobroimetja iz računa zapustnika in to neupravičeno za na svoj račun ali račun članov svoje družine. Pritožnica namreč vseskozi zatrjuje, da je dedinja M. D. dvignila denarna sredstva iz TRR pokojnega v višini 126.800,00 EUR. Ker je bila v tem obsegu neupravičeno obogatena, saj je dedinja M. D. mimo oziroma preko pooblastil dvignila denar ter ga zadržala zase, ga mora vrniti v zapuščino. Ta dedinja tudi na račun pritožnice ni izročila 10.000,00 EUR niti ga ni pustila na računu zapustnika. Tako je dedinja M. D. razpolagala z zneskom 126.800,00 EUR, kar vpliva na višino dednega deleža dedinje V. C., ne glede na to, da je M. D. izjavila, da je pokojni oče 10.000,00 EUR namenil V. C.. Dedinja V. C. ima tako pravni interes na ugotovitev, da spada v zapuščino 126.800,00 EUR, saj je to skupni znesek sredstev, ki je bil dvignjen iz računa zapustnika v zadnjih dveh mesecih pred njegovo smrtjo. Po prepričanju pritožnice bi moral biti del napotitvenega sklepa tudi napotila na tožbeni zahtevek, da je dolžna dedinja M. D. izplačati dedinji denarni znesek v višini 63.400,00 EUR in sicer na podlagi zakonitega dedovanja, saj tožbeni zahtevek na vrnitev zapuščine ni izvršljiv. Nadalje je dedinja V. C. osporavala darila, kot jih je zatrjevala M. D. in je zahtevala vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Sodišče v tem delu dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo. Dedinja V. C. torej uveljavlja vrnitev daril in prikrajšanje nujnega deleža in se pri tem sklicuje na drugi oziroma tretji odstavek 28. člena Zakona o dedovanju. Zato pritožnica predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se ugotovi, da v zapuščino spada 126.800,00 EUR in da je dedinja M. D. dolžna plačati sodedinji V. C. 63.400,00 EUR, podrejeno pa da sklep o napotitvi na pravdo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, to je dedinji M. D.. Le-ta je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo. Po mnenju te dedinja je povsem napačen in tudi v nasprotju z razlogi v pritožbi, predlog dedinje V. C., da naj sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugotovi, da v zapuščino spada 126.800,00 EUR in da je dedinja M. D. dolžna plačati sodedinji V. C. 63.400,00 EUR. Med dedinjama je namreč sporno ali znesek 126.800,00 EUR spada v zapuščino, zato bo moralo o tem spornem dejstvu odločiti sodišče v pravdnem postopku in o tem vprašanju okrajno sodišče v zapuščinskem postopku ne more odločiti. Dedinja V. D. pooblastila pokojnega za dvig denarja s pokojnikove hranilne knjige ni zlorabila, niti ga ni prekoračila, ampak je ravnala v skladu s pokojnikovimi navodili in v skladu z dogovorom med njo in pokojnikom ter dogovorom med pokojnikom in pokojnikovimi vnukinjami. Zato ne obstaja nobene pravne podlage za vračilo denarja v zapuščino oziroma za izročitev denarja dedinji V. C., razen 10.000,00 EUR, kolikor je pokojnik kot darilo to namenil dedinji V. C.. Dedinja M. D. k pa vrnitev darila v znesku 10.000,00 EUR sprejema na znanje, zato teh 10.000,00 EUR ne bo več mogoče obravnavati kot darilo pokojnega dedinji V. C., ampak predstavlja ta znesek del zapuščine, ki se deduje skladno z zakonom. Sodišče je v obrazložitvi svojega sklepa glede zneska 10.000,00 EUR, ki ga je pokojni namenil dedinji C. kot darilo, res zamenjalo imena dedinj, vendar to ne vpliva na veljavnost sklepa, saj postane pravnomočen le izrek sklepa in ne njegova obrazložitev. Glede pritožbenih ugovorov, da je sodišče dedinjo V. C. napotilo na pravdo z nepravilnim oziroma z nepopolnim tožbenim zahtevkom, dedinja M. D. odgovarja, da skladno s sodno prakso, na pravdo napoteni dedič ni vezan na vsebino tožbenega zahtevka, s katerim ga je sodišče v sklepu napotilo na pravdo. Pomembno je le, da v pravdnem postopku postavi pravilen tožbeni zahtevek, zato je pritožba v tej smeri povsem nepotrebna in predstavlja le zavlačevanje postopkov.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz dosedanjega poteka zapuščinskega postopka izhaja, da je med dedinjama spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Po določbi prvega odstavka 212. člena ZD, če je med dediči spor bodisi o dejstvih, bodisi o uporabi prava, prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali upravni postopek tudi v takšnem primeru, ko je nastopil spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na to vprašanje delno pravilno odgovorilo. Ugotovilo je namreč, da je dedinja M. D. dvignila sredstva iz zapustnikovega računa pri banki X v skupnem znesku 126.800,00 EUR in to pred smrtjo samega zapustnika. Pritožnica se ni strinjala z razlago dedinje, da je ta denar dvignila brez vednosti očeta in po njegovem naročilu, torej samovoljno in zato v celoti dvignjena sredstva spadajo v zapustnikovo premoženje. Dedinja M. D. je temu nasprotovala, zato je med dedinjama nastal spor o tem, ali tudi to premoženje spada v zapuščino. Sodišče je ta dejstva pravilno ugotovilo in je nato glede zneska 116.800,00 EUR pravilno napotilo dedinjo V. C. na pravdo, nepravilno pa je ni napotilo tudi še glede sedaj v pritožbi izraženega zneska 10.000,00 EUR. Kot izhaja iz trditev obeh dedinj, obstaja spor tudi o tem, ali znesek 10.000,00 EUR spada v zapustnikovo premoženje. Dedinja M. D. namreč tega denarja ni izročila dedinji V. C., niti ga ni pustila na računu zapustnika. Ta dedinja trdi le to, da je oče ta znesek namenil dedinji V. C., dedinja V. C. pa zatrjuje, da tega denarja ni sprejela in da je ta denar dolžna vrniti v zapuščino kot darilo in sicer zaradi prikrajšanja njenega nujnega deleža. Navaja še, da je M. D. tako v celoti razpolagala z zneskom 126.800,00 EUR in ne le z zneskom 116.800,00 EUR in ima tako pravni interes na ugotovitev, da spada v zapuščino celih 126.800,00 EUR, saj je to skupni znesek sredstev, ki je bil dvignjen iz računa zapustnika v zadnjih dveh mesecih pred njegovo smrtjo in ta celoten znesek tako predstavlja zapustnikovo premoženje, ki v celoti spada v zapuščino. Ker glede na obrazloženo, tako obstaja spor tudi o tem ali teh 10.000,00 EUR spada v zapustnikovo premoženje, bi bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da dedinjo V. C. napoti na pot pravde, da spada v premoženje zapustnika, celoten sporni znesek 126.800,00 EUR, za kolikor je dedinja M. D. opravila dvige in prenose dobroimetja iz računa zapustnika na svoj račun ali na račun članov svoje družine. Zato je sodišče druge stopnje, na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZD, ugodilo pritožbi in sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa sodišča druge stopnje. V še preostalem delu je pritožbo dedinje kot neutemeljeno zavrnilo. Dedinja namreč v pritožbi zahteva, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o tem, da je dedinja M. D. dolžna plačati sodedinji V. C. 63.400,00 EUR. Do pravnomočnega sklepa zapuščinskega postopka je v pravdi lahko izdana samo ugotovitvena ali oblikovalna sodba, izjema je uveljavljanje pravice do nujnega deleža z zahtevkom za zmanjšanje ali anoliranje oporočnih razpolaganj in z zahtevkom na vrnitev daril. Tožbeni zahtevek ima v obeh primerih oblikovalno in dajatveno naravo. Sicer pa smejo svoj zahtevek stranke oblikovati tudi drugače in širše ali ožje, kot je navedeno v sklepu o napotitvi na pravdo, pod pogojem, da je konkretna pravda, pravno dopustna (1), zato je sodišče druge stopnje ob uporabi iste določbe ZPP in ZD v preostalem delu pritožbe dedinje V. C. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

6Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke pritožbenega postopka niso priglasile.

-----

Op. št. (1): Tako dr. Vesna Rijavec, Dedovanje - procesna ureditev - Vesna Rijavec - Ljubljana Gospodarski vestnik, 1999, stran 215.