VSC sodba II Kp 36047/2011

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek nastal s pritožbo, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi J. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je bilo naloženo povračilo stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov oškodovanke M. F., potrebnih izdatkov in nagrade njenega pooblaščenca J. U., odvetnika v ... ..., in plačilo sodne takse. Oškodovanka je bila s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, napotena na pravdo.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je obdolženi pravočasno pritožil po zagovornici. Sodbo izpodbija zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v odločbi o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe. Obenem pritožnik prosi, da se ga oprosti plačila sodne takse.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Medtem, ko je pritožnik pretežni del pritožbe posvetil nestrinjanju z dejanskim stanjem, dognanim po prvostopenjskemu sodišču, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolžencev zagovor je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

V uvodnem delu pritožbe pritožnik ponavlja zagovor ter svoje videnje obravnavanega dogodka, do česar pa se je prvostopenjsko sodišče temeljito in uspešno opredelilo pod točko 5. izpodbijane sodbe. Čeprav obdolženec zanika, da bi oškodovanko z lesenim kolom zadel po levi strani glave, pa je prvostopenjsko sodišče to bistveno okoliščino obravnavanega kaznivega dejanja, s tehtnimi argumenti obdolžencu dokazalo na podlagi izpovedb same oškodovanke, podprtih s pričevanji prič I. F. in M. M., še zlasti pa nepristranske priče R. Z. ter izvedenskega mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke dr. T. J. J., izdelanega na podlagi oškodovankine medicinske dokumentacije. Tako je, kljub obdolženčevem zagovoru, da na oškodovanki ni videl poškodb, priča R. Z. izpovedala, da je oškodovanko videla neposredno po dogodku in opazila, da je imela na glavi poškodbo. Pritožba sicer tej priči očita pristranskost ter skrbno pripravljenost izpovedb, vendar dejstvo oškodovankinega poškodovanja potrjuje njena medicinska dokumentacija. Iz izvida z dne 30. 09. 2010 (list. št. 14) izhaja, da je bila oškodovanka pregledana na urgenci ... ... v ... že istega dne ob 19.04 uri, ali le dobri dve uri po obravnavanem kaznivem dejanju. Ugotovljena je bila povrhnja odrgnina levo frontalno z oteklino okolice ter palpatorno bolečnostjo z navedbo oškodovanke, da jo je s kolom sosed udaril po glavi. Obdolženčevo pritožbeno zatrjevanje, da ni uporabil kola električnega pastirja niti ni pritožbeno relevantno, saj se mu v opisu kaznivega dejanja očita le uporaba oziroma zamah z lesenim kolom. Tudi zatrjevana okoliščina, da naj bi bil obdolženec levičar (kar naj bi potrdila priča A. K.), na lokacijo oškodovankine poškodbe, glede na način uporabe lesenega kola, ni imela bistvenega vpliva kot to skuša prikazati pritožba. Oškodovanka je namreč prepričljivo izpovedala, da je obdolženec med zamahom leseni kol držal z obema rokama (list. št. 28).

6O obdolženčevi morebitni ogroženosti po oškodovanki oziroma obstoju silobrana, se je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo pod točko 9. izpodbijane sodbe. V nasprotju z pritožbenim navajanjem, da se je, zaradi žaljivk na račun žene in preteklega oškodovankinega napada na svaka, obdolženec počutil ogroženega, kar naj bi bil razlog, da je zaradi obrambnih namenov v roke vzel palico, je pritožbeno sodišče prepričano ter soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega, da v oškodovankinem ravnanju tik pred storitvijo kaznivega dejanja ni bilo zaznati nobenih elementov istočasnega in protipravnega napada na obdolženca in njegovo ženo. Čeprav skuša pritožba oškodovanko prikazati kot popolnoma neverodostojno, pa gre ponovno opozoriti, da je njena telesna poškodba izkazana z medicinsko dokumentacijo, izdano neposredno po obravnavanem dogodku, način poškodovanja kot ga opisuje oškodovanka pa je dopustil tudi izvedenec sodnomedicinske stroke.

7Pritožnik sicer skuša prikazati, da je izvedensko mnenje glede načina nastanka oškodovankinih poškodb potrdilo obdolženčev zagovor, a takšnim trditvam ni mogoče pritrditi. Izvedenec je z vso zanesljivostjo izključil možnost nastanka oškodovankine odrgnine pri padcu na tla. Po njegovem mnenju gre v primeru zadobljene odrgnine za topo telesno poškodbo, ki nastane zaradi potega hrapavega dela površine topega predmeta po delu telesa oziroma zaradi podrsavanja dela telesa po hrapavi površini predmeta. Ta izvedenčev zaključek pa ustreza opisu nastanka poškodbe kot ga je podala oškodovanka. Izvedenec namreč govori o ne preveč močnem udarcu. Ob obstoju relevantne zdravstvene dokumentacije (obvestilo o telesni poškodbi z dne 12. 10. 2010 in izvid z dne 30. 09. 2010), ki odraža stanje oškodovankine poškodbe le nekaj ur po obravnavanem kaznivem dejanju in strokovno neoporečnega izvedenskega mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke, po prepričanju sodišča druge stopnje, pritožba popolnoma neuspešno polemizira z izpovedbami prič R. Z., I. F. in M. M. o obsegu in videzu oškodovankine poškodbe. S tem, ko prvostopenjsko sodišče ni sledilo obdolženčevemu zagovoru in je svojo odločitev tudi temeljito in tehtno argumentiralo, se je določno opredelilo tudi glede verodostojnosti izpovedb obdolženčeve žene A. K., ki je o inkriminiranem dogodku izpovedovala povsem enako kot obdolženi. Tudi če se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do izpovedb te priče, pa to še ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Za slednjo gre namreč le, kadar sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Odločilna dejstva ali pravno relevantna dejstva pa so le tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe oziroma tista, na katerih neposredno temelji uporaba zakona. Napačno je stališče pritožnika, da bi moralo prvostopenjsko sodišče, glede na to, da obdolžencu po prepričanju obrambe storitev kaznivega dejanja ni dokazana, ravnati po načelu "in dubio pro reo". Navedeno načelo pomeni, da če sodišče po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano, mora odločiti na način, ki je obdolžencu v korist. V predmetni kazenski zadevi pa je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča našlo in pravilno ocenilo številne neposredne in posredne dokaze, ki ga ne puščajo v dvomu, saj z gotovostjo obdolžencu dokazujejo storitev očitanega mu kaznivega dejanja.

8Z zvezi s pritožbeno trditvijo, da je v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo, je potrebno opozoriti, da je kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP lahko podana le, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Se pa je prvostopenjsko sodišče pod točko 10. obrazložitve povsem pravilno opredelilo do uporabe kazenskega zakona.

9Ob preizkusu odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni nobenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo vse olajševalne okoliščine in obdolžencu, ob odsotnosti obteževalnih okoliščin, določilo kazen v bližini zakonsko predpisanega posebnega minimuma. Pritožnik predvsem graja dolžino preizkusne dobe, saj meni, da je ta v trajanju dveh let predolga, glede na nizko določeno kazen zapora. S tem pritožnikovim stališčem se drugostopenjsko sodišče ne strinja. Dolžina preizkusne dobe namreč ni zakonsko predpisana v nikakršni korelaciji z določeno kaznijo. Po drugem odstavku 57. člena KZ-1 lahko preizkusna doba traja od enega do največ petih let. Seveda pa mora sodišče primerno utemeljiti konkretno trajanje preizkusne dobe. V predmetni kazenski zadevi je to nalogo uspešno opravilo, saj je daljši čas trajanja preizkusne dobe argumentiralo z neurejenimi razmerji med družinama oškodovanke in obdolženca, ki so že v preteklosti privedle do konfliktov.

10Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženca po zagovornici zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka. Pri tem je sodišče na podlagi podobnih okoliščin kot prvo sodišče prišlo do zaključka, da za obdolženca kot upokojenca, ki prejema pokojnino z znesku 400,00 EUR, plačilo sodne takse ne bo predstavljalo grožnje njegovemu preživljanju in preživljanju njegove žene (četrti odstavek 95. člena ZKP). Sicer pa o oprostitvi plačila sodnih taks po prvem odstavku 12. člena ZST-1 odloča sodišče prve stopnje na predlog stranke. Stranka mora predlogu priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov na posebnem obrazcu, ki ga je predpisal minister za pravosodje.