VSC sodba II Kp 68001/2010

Ob obravnavanju pritožb se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni:
v odločbah o krivdi in pravni opredelitvi tako, da se obdolžena A. A. in Z. A. spozna za kriva,

da sta z drugimi grdo ravnala s tem, da sta dne 19. 02. 2008 okoli 14.00 ure na ... ..., ko sta se približala počitniški hiši, last zakoncev V. in M. B., najprej Z. A. skozi odprtino na oknu vstopil v pritlični prostor hiše ter B. poskušal na silo iztrgati svojo hči I. A. iz naročja, ko pa je B. ugotovila, da je zet Z. A. močnejši od nje in jo je poškropil s solzivcem, je otroka izpustila iz rok, med prerivanjem jo je zet tudi porezal z neznanim predmetom in udaril po levi podlahti, takrat pa je skozi že opisano odprtino, v hišo vstopil še A. A., ki je neposredno pred tem zunaj s solzivcem poškropil V. B. v predel oči, nakar je A. A. prijel z obema rokama U. A., odklenil vhodna vrata in z otrokoma stopil ven, tam M. B. potisnil, da je padla po brežini, ko pa mu je U. A. ušel po hribu navzgor, je stekel za njim, vendar ga ni dohitel, V. B., ki ga je poskušal ustaviti, pa je s škarjami za obrezovanje drevja udaril po zgornjem desnem delu hrbta, nato zbežal proti svojemu vozilu, medtem se je Z. A. z I. v naročju oddaljeval od hiše, M. B., ki jima je sledila, je s solzivcem poškropil v obraz, ko so vsi skupaj prišli do ceste, jo je odrinil s ceste proti gozdu, nato je z I. v naročju odšel k hiši sosedov G., kamor se je pripeljal tudi A. A. in M. B. udarjal z rokama po glavi, hrbtu, ko pa je padla na tla, jo je še dvakrat brcnil, nakar sta oba V. z I. vred sedla v avto in so se odpeljali, v posledici opisanega ravnanja obeh A. A. in Z. A. je M. B. utrpela 3 cm dolgo vreznino na levi podlahti in podplutbi v temensko–zatilnem predelu glave in na levi podlahti ter bolečine, V. B. pa udarnino hrbta ter bolečine, opisano vedenje A. A. in Z. A. pa je pri M. in V. B. vzbudilo močno prestrašenost,

s čimer sta obdolžena A. A. in Z. A. storila vsak eno kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika;
v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolžencema v okviru izrečenih pogojnih obsodb, na podlagi prvega odstavka 146. člena Kazenskega zakonika vsakemu določi kazen po 2 (dva) meseca zapora, s preizkusnima dobama enega leta;
sicer pa se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila obdolžena A. A. in Z. A. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v katerih je bila vsakemu določena kazen treh mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo. Vsakemu je prvo sodišče še naložilo povrnitev ene četrtine stroškov kazenskega postopka (274,25 EUR) in plačilo sodne takse.

2Zoper prvostopenjsko sodbo sta se obdolženca pravočasno pritožila in sicer obdolženi A. A. po pooblaščenem zagovorniku, obdolženi Z. A. pa osebno. Oba pritožnika uveljavljata pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ju oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako nista podani pritožbeno zatrjevani absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP; je pa bilo potrebno, zaradi dognane kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, napadeno prvostopenjsko sodbo spremeniti po uradni dolžnosti.

5Po pritožbeni presoji predmetne kazenske zadeve je drugostopenjsko sodišče namreč ugotovilo, da je prvo sodišče pri presoji predmetne kazenske zadeve zanemarilo uporabo določb o časovni veljavnosti kazenskega zakona. Te določbe predpisujejo, da se načeloma za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je za storilca milejši (drugi odstavek 3. člena KZ in drugi odstavek 7. člena KZ-1). Kljub temu, da se je kazenski zakon po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja nasilništva spremenil z uveljavitvijo KZ-1 (01. 11. 2008), pa glede tega dejstva prvo sodišče ni sprejelo nobenega stališča. V KZ-1 je kaznivo dejanje nasilništva opredeljeno v 296. členu. Medtem, ko je poleg posledic storilčevega izvršitvenega dejanja za obstoj kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ morala nastati tudi ogroženost, zgražanje ali prestrašenost v javnosti ali v družini, pa je po novejšem zakonu kot element kaznivega dejanja določena nova posledica in sicer, da mora storilec s svojim ravnanjem drugega spraviti v podrejen položaj. Predpisana kazen za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 je zapor do dveh let (enako kot za nasilništvo po prvem odstavku 299. člena KZ). Novejši kazenski zakon pa pozna še kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1. Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem in drugem odstavku 191. člena KZ-1 stori, kdor v družinski skupnosti ali kakšni drugi trajnejši skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Tako gre ugotoviti, da je tudi kot zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini opredeljeno spravljanje drugega v podrejen položaj. Spravljanje v podrejen položaj je pri kaznivih dejanjih nasilništva in nasilja v družini po novejšem zakonu povezano z vsemi posameznimi izvršitvenimi dejanji in zato mora biti v obtožnem aktu taka posledica opisana, če na njen nastanek ni mogoče sklepati že iz dejstev, s katerimi je opredeljeno ravnanje storilca. V konkretni kazenski zadevi gre ugotoviti, da tožilstvo navedenega zakonskega znaka v obtožbi ni opredelilo, prav tako ravnanje obdolžencev ni bilo takšne narave, da bi oškodovanca V. in M. B. z njim spravila v podrejen in brezizhoden položaj. Ravnanju obdolženih se nista le nemočno uklanjala, ampak sta skušala z aktivnim ravnanjem preprečiti namen obdolženih, da odpeljeta otroka U. in I. A.. Glede na navedeno gre zaključiti, da je novejši KZ-1 za obdolženca milejši, saj pri kaznivih dejanjih nasilništva po 296. členu KZ-1 in nasilja v družini po 191. členu KZ-1, predpisuje nov zakonski znak, spravljanje v podrejeni položaj, ki pa v konkretnem primeru ni izpolnjen.

6Zato je bilo potrebno presoditi, ali je mogoče inkriminirano ravnanje obdolžencev subsumirati pod katero drugo kaznivo dejanje po novem KZ-1. Glede na to, da se obdolžencema kot izvršitveno ravnanje očita grdo ravnanje z oškodovancema, njuno inkriminirano ravnanje ustreza še opisu kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 (novela KZ-1B). Kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Kvalificirano obliko po drugem odstavku istega člena pa je moč med ostalim storiti tudi proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem. V tem primeru je storilcu zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta. Tako gre ugotoviti, da ima obdolžencema očitano ravnanje vse zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Grdo ravnanje obdolženega Z. A. zoper oškodovanko M. B. se je odražalo v sledečih ravnanjih: poškropitvijo s solzivcem, porezanjem z neznanim predmetom in udarcu po levi podlahti ter odrinjenjem s ceste. Obdolženi A. A. pa je grdo ravnal z oškodovanim V. B. na ta način, da ga je poškropil s solzivcem v predel oči in udaril s škarjami za obrezovanje drevja po zgornjem desnem delu hrbta; z oškodovano M. B. pa je grdo ravnal na ta način, da jo je potisnil, da je padla po brežini, pozneje pa jo še udarjal z rokama po glavi, hrbtu, ko pa je padla na tla, jo še dvakrat brcnil. Tudi sodišče druge stopnje soglaša s zaključki prvega sodišča, da skladne izpovedbe obeh oškodovancev, podprte z izvedenskim mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke, pričajo o njuni verodostojnosti. Zato drugo sodišče popolnoma soglaša z zaključki prvostopenjske sodbe pod točkama 19 in 20 glede narave poškodb, ki sta jih oškodovanca utrpela in načinu njihovega nastanka.

Tako gre zaključiti, da iz opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in nenazadnje tudi grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ (veljavnega v času storitve kaznivega dejanja). Ravnanje obeh obdolžencev je brez dvoma predstavljalo napad na pravici do telesne integritete in varnosti obeh oškodovancev, z namenom njunega ustrahovanja. Glede na posledice ravnanja obeh obdolžencev, ki so se odražale kot sledi poškodb na obeh oškodovancih, je z gotovostjo mogoče zaključiti, da so bile grožnje resne in tudi objektivno zmožne povzročiti ogroženost oškodovancev. Prvostopenjsko sodišče je v tej zvezi pravilno zaključilo, da sta se oba obdolženca za poseg v varovane človekove pravice in svoboščine obeh oškodovancev zavestno odločila in ravnala hote, z motivom, da otroka U. in I. A. odpeljeta od starih staršev.

7Razumni in pravilni so tudi razlogi prvega sodišča, s katerimi je ovrglo trditev obrambe, da naj bi obdolženca ravnala v skrajni sili (točka 23 obrazložitve). Dejanje je storjeno v skrajni sili, kadar storilec stori dejanje, ki ime sicer vse zakonske znake kaznivega dejanja zato, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pri tem pa prizadejano zlo ni večje od zla, ki je grozilo. Da je podana skrajna sila, je torej potrebno, da nezakrivljene nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače kot s poškodbo zavarovane dobrine. Ker je dokazni postopek pokazal, da otrokoma I. in U. A. ni grozila s strani B. nikakršna nevarnost, katero bi bilo potrebno odvračati z napadom na oškodovanca in njunim poškodovanjem, je pritožbeno ponovno izpostavljena teza, češ da sta obdolženca ravnala v skrajni sili, nepravilna. Z ničemer ni bilo v dokaznem postopku izkazano, da naj bi oškodovana B. nad otrokoma, v trenutku napada obeh obdolženih, izvajala nasilje. Za urejanje stikov staršev z otrokoma pa seveda obstajajo pravne poti in zato uporaba sile v teh primerih ne more biti opravičljiva.

8Po četrtem odstavku 135. člena KZ-1 se pregon za kaznivo dejanje grožnje iz drugega odstavka istega člena začne na predlog oškodovanca. Ugotoviti gre, da sta oškodovana M. in V. B. pravočasno, torej že 19. 02. 2008 pri Policijski postaji v ... ..., na zapisnik podala ustno ovadbo oziroma predlog za pregon (list. št. 9 in 11).

9Za kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 je zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta, medtem, ko je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja, po zakonu, veljavnem v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, zagrožena denarna kazen ali zapor do šestih mesecev. Ker je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v času veljavnosti starega KZ, ki je za obdolženca milejši, je bilo potrebno v njuno korist obravnavano kaznivo dejanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Upoštevaje novo pravno opredelitev kaznivega dejanja, je drugostopenjsko sodišče iz opisa izpustilo tista ravnanja obdolžencev, ki niso relevantna za očitek kaznivega dejanja grdega ravnanja.

10V skladu z določbo 386. člena ZKP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji in ob tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo dognane okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni ter se utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe. Glede na dejstvo, da je sodišče druge stopnje inkriminirano ravnanje obdolžencev opredelilo po milejšem zakonu pa je bilo potrebno določeni kazni zapora in preizkusni dobi nekoliko znižati. Tako je sodišče druge stopnje obema obdolžencema za kaznivi dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ določilo kazni dveh mesecev zapora, s preizkusnima dobama enega leta. Izrečeni kazenski sankciji bosta po prepričanju pritožbenega sodišča zadostili vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

11Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v korist obdolžencev in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).