VSRS sklep VIII Ips 64/2015

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za odpravo odločbe nasprotnega udeleženca z dne 7. 11. 2005 (1) in sklenilo, da je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške spora. Svojo odločitev je oprlo na določbo 50. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004 in nadalj.), po kateri je sodno varstvo dopustno le zoper zavrnilno odločbo, ki jo lahko izpodbija le tisti sindikat, na katerega se odločba nanaša.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da predlagatelj krije sam svoje pritožbene stroške. V obrazložitvi svojega sklepa se je sklicevalo na iste razloge, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

3Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil revizijo. V tej se sklicuje na kršitev Ustave RS (v nadaljevanju URS), Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju Konvencija), na zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da iz 23. člena URS izhaja, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloči neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V tem primeru je to predlagatelj kot reprezentativni sindikat, ki ima pravni interes za ugotovitev, da drug sindikat (A.) ne izpolnjuje pogojev reprezentativnosti v dejavnosti obrambe. A. naj bi bil namreč priznan status reprezentativnega sindikata dejavnosti obrambe, čeprav B., na podlagi katerega je A. pridobil status reprezentativnega sindikata v dejavnosti obrambe, nima statusa sindikata obrambe po tretjem odstavku 2. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov (v nadaljevanju ZRSin, Uradni list RS, št. 13/93). V A. ni vključen kot sindikat dejavnosti v skladu z določbo 8. člena ZRSin. Sklicuje se tudi na 6. člen ZDSS-1 in na 50. člen ZDSS-1 ter navaja, da tolmačenje sodišč pomeni, da slovenska zakonodaja ne vsebuje pravnega instituta, s katerim bi bilo sindikatu mogoče odvzeti status reprezentativnosti - bodisi iz razloga, ker ga je pridobil nepravilno ali iz razloga, ker so kasneje prenehali pogoji za reprezentativnost. Obrazložitev sodišč vsebuje pravno praznino glede tega, kaj je s preverjanjem reprezentativnosti po poteku časa. Zakonodajalec je hotel urediti splošno sodno varstvo statusa reprezentativnosti; sklicuje se na Zakon o splošnem upravnem postopku in Zakon o upravnem sporu. Nadalje navaja, da so s priznanjem reprezentativnosti predlagatelju nastale škodljive posledice v zvezi z uskladitvijo Kolektivne pogodbe za državno upravo, upravo pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, podpisom te pogodbe, itd. Stališče sodišč o omejenem sodnem varstvu je v nasprotju z ustavno pravico iz 23. člena URS; tudi drugi reprezentativni sindikati, ki niso udeleženi v upravnem postopku za izdajo odločbe o reprezentativnosti sindikata, imajo pravni interes za sodelovanje v postopku, saj status reprezentativnosti enega sindikata vpliva na pogajalska izhodišča, socialni dialog, itd. drugih sindikatov. Omejeno sodno varstvo po razlagi sodišč predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlagatelj se sklicuje tudi na 76. člen URS, saj izpeljava te določbe pomeni, da reprezentativni sindikat, ki zato nima pogojev, ne more imeti takšnega statusa, to pa mora biti tudi javni interes oziroma interes pravne države. Na koncu revizije se sklicuje tudi na 13. člen Konvencije.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (sklep) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z odločbo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člena ZPP v povezavi s 384. členom ZPP).

6ZRSin vsebuje določbe o tem, kako sindikat pridobi lastnost pravne osebe in določbe o pridobitvi reprezentativnosti. Zadnji pojem je treba razumeti v smislu „najbolj reprezentativnega sindikata,“ saj vsi sindikati predstavljajo svoje člane pri uveljavljanju in varstvu njihovih ekonomskih in socialnih interesov in so na načelni ravni reprezentativni (2). Gre za razlikovanjem med funkcijo sindikata in reprezentativnostjo kot posebno kvaliteto sindikata; sindikatu so prav zaradi reprezentativnosti priznane nekatere dodatne pravice.

7Iz 10. člena ZRS in izhaja, da nekatere reprezentativne sindikate določi minister (z odločbo), o reprezentativnosti sindikata v organizaciji pa sprejme odločitev delodajalec. Po četrtem odstavku tega člena je za spore v zvezi za odločitvijo iz prejšnjega odstavka (odločitvi o reprezentativnosti sindikata v organizaciji) zagotovljeno sodno varstvo v postopku pred sodišči, pristojnimi za spore iz delovnih razmerij. ZDSS-1 kot kasnejši zakon v f. točki 6. člena določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje o kolektivnem delovnem sporu v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata. Nato v 50. členu („udeleženci v sporih o reprezentativnosti sindikata“) določa, da lahko predlog za začetek postopka v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata vloži sindikat zoper odločbo pristojnega ministrstva oziroma odločitev delodajalca, s katero je ugotovljeno, da sindikat ne izpolnjuje pogojev za določitev o reprezentativnosti (prvi odstavek). Če pristojni minister oziroma delodajalec v roku dveh mesecev o vloženi zahtevi sindikata za določitev reprezentativnosti ne odloči, se smiselno uporabljata določbi drugega in tretjega odstavka 72. člena tega zakona (drugi odstavek).

8Iz navedenih določb izhaja, da je sodno varstvo tudi zoper odločbe o reprezentativnosti sindikata, ki jih izda minister, varstvo pred delovnimi sodišči v kolektivnem delovnem sporu, to varstvo pa je predvideno le v primeru zavrnilne odločbe pristojnega ministra, s katero je ugotovljeno, da sindikat ne izpolnjuje pogojev za določitev o reprezentativnosti, in sicer le s strani sindikata, na katerega se nanaša zavrnilna odločba. Le temu je priznana aktivna legitimacija.

9Predlagatelj je bil ustanovljen leta 2009, torej štiri leta po odločbi tožene stranke, s katero je le ta določila A. (poleg že določenih dejavnosti in poklicev) za reprezentativni sindikat v dejavnosti obrambe. Predlagatelj je reprezentativnost pridobil z odločbo tožene stranke 15. 10. 2013, predlog v tem sporu pa je vložil januarja 2014. Gre torej za izpodbijanje reprezentativnosti drugega sindikata po več letih od pravnomočne odločbe. Odločbo izpodbija izključno iz razloga, ker naj bi bilo pri priznanju reprezentativnosti zmotno uporabljeno materialno pravo (že v času izdaje odločbe) in ne zato, ker je šele naknadno prišlo do neizpolnjevanja pogojev reprezentativnosti v skladu z določbami 6., 8. oziroma 9. člena ZRSin. Ne gre za naknadno uveljavljanje neizpolnjevanja pogojev reprezentativnosti, ker bi po izdaji odločbe odpadli oziroma so prenehali pogoji za reprezentativnost.

10Glede na navedene pravne podlage in dejanske ugotovitve revizijsko sodišče soglaša s presojo, da predlagatelj ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo.

11Predlagatelj se neutemeljeno sklicuje na določbo 23. člena URS, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. To ne pomeni (3), da je pravica dostopa do sodišča absolutna oziroma, da ta določba že sama po sebi omogoča sodno varstvo vsakomur in kadarkoli, oziroma da nalaga sodišču vsebinsko presojo v vsakem primeru. Predlagatelj tudi sicer ne pove konkretno, v čem naj bi izpodbijana odločba kršila njegovo pravico in do kršitve katere pravice naj bi prišlo. Če več reprezentativnih sindikatov sodeluje pri pogajanjih za sklenitev kolektivne pogodbe in so njihova stališča različna, v posledici tega pa en sindikat soglaša s sklenitvijo, drug pa ne soglaša s sklenitvijo (in ne podpiše) kolektivne pogodbe, to ne predstavlja kršitve pravice do delovanja enega od teh sindikatov (4), kršitve njegove reprezentativnosti ali pravice do kolektivnega dogovarjanja (5). Treba je tudi razlikovati med pravicami in interesom predlagatelja, ki ga ta povezuje s posledicami, ki so nastale, ker je A. podpisala nekatere kolektivne pogodbe oziroma anekse.

12Ker za odločitev v konkretnem sporu ni pomembno, se revizijsko sodišče ne opredeljuje do ostalih revizijskih navedb glede možnega pravnega varstva oziroma načelne pravice sindikata, da tudi sicer - vendar ne v okoliščinah, ki so ugotovljene v tej zadevi - izpodbija reprezentativnost drugega sindikata in o tem, ali lahko sindikat uveljavlja neposredno varstvo pred sodiščem ali pa se mora za varstvo najprej obrniti na pristojno ministrstvo oziroma delodajalca (6).

13Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): S to odločbo je bil A. (poleg dejavnosti in poklicev, določenih z odločbami Ministrstva z dne 30. 8. 1993, 13. 3. 2003 in 16. 7. 2003) določen kot reprezentativni sindikat tudi v dejavnosti obrambe.

Op. št. (2): Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-57/95 z dne 5. 2. 1998.

Op. št. (3): Enako velja glede sklicevanja na Konvencijo.

Op. št. (4): Upoštevajoč tudi 76. člen URS, ki ga omenja predlagatelj. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju s sindikalno svobodo.

Op. št. (5): Ne glede na znane posledice reprezentativnosti za veljavnost kolektivnih pogodb (11. člen Zakona o kolektivnih pogodbah), itd.

Op. št. (6): Ureditev v naši zakonodaji je pomanjkljiva; težko bi bilo sicer zagovarjati stališče, da sindikatu, ki je pridobil reprezentativnost, te ni mogoče odvzeti zaradi naknadnega neizpolnjevanja pogojev (glej tudi sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 882/2011), vendar postopek in možni predlagatelji (pobudniki) oziroma udeleženci niso (jasno) določeni.