UPRS sodba IV U 116/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je odločeno, da se predlog za obnovo postopka, ki je končan z gradbenim dovoljenem št. 35105-46/2010 PK/NŠ za gradnjo vodovoda Ljubija in rekonstrukcijo zajetja, ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor RS dne 9. 11. 2010 izdalo investitorjem Mestni občini Velenje, Občini Šoštanj in Občini Šmartno ob Paki, zavrže. V obrazložitvi upravni organ navaja, da predlog ni podan pravočasno. Predlagatelj obnove A. (tožeča stranka v tem postopku), je za izdajo gradbenega dovoljenja izvedel najkasneje dne 15. 9. 2011, in je zmotna njegova ugotovitev, da je za izdajo gradbenega dovoljenja izvedel šele z njegovo vročitvijo dne 14. 6. 2012 (oziroma kot navaja v tožbi 21. 6. 2012). Iz določbe 5. točke prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izhaja, da stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana, kadar gre za primer iz 9. točke 260. člena ZUP. Začetek subjektivnega roka je vezan na dan, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana, ne na dan vročitve odločbe oziroma na dan, ko je bila stranka podrobneje seznanjena z njeno vsebino. To izhaja tudi iz ustaljene upravno sodne prakse.

2Fotokopija gradbenega dovoljenja je bila pooblaščencu tožeče stranke vročena 14. 6. 2012. Predlagatelj pa je že najkasneje dne 15. 9. 2011 izvedel, da je bila odločba izdana. Iz listin dokazno izhaja, da je tega dne potekala pisna korespondenca, ko je B.B. kot predstavnik Komunalnega podjetja C., ki je pooblaščenec investitorjev, po elektronski pošti seznanil predstavnike podjetja A. d.d. s problematiko MHE na vodovodu Ljubija. B.B. je tega dne seznanil D.D., zaposlenega v družbi A. d.d. in E.E., ki je bil v tem času zakoniti in statutarni zastopnik družbe A. d.d.. Poslana je bila problematika na vodovodu Ljubija: „Opis problematike MHE na cevovodu Ljubija“, v kateri je med drugim navedeno, da so za novi cevovod vodooskrbnega sistema Ljubija pridobljena vsa soglasja, tudi vodno in okoljevarstveno soglasje ter gradbeno dovoljenje. Istega dne je D.D. potrdil prejem gradiva, torej tudi prejem pismenega „Opisa problematike na vodovodu Ljubija“ in s tem informacijo, da je za gradnjo vodovoda Ljubija že pridobljeno gradbeno dovoljenje, torej je že dne 15. 9. 2011 izvedel, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano.

3Predlagatelj je kot soglasodajalec k projektnim rešitvam za gradnjo vodovoda Ljubija in rekonstrukcijo zajetja izdal soglasje št. 530157/DF dne 1. 4. 2010 in bi lahko ob povprečni skrbnosti spremljal ali bo gradbeno dovoljenje izdano. Ker je predlagatelj za izdajo gradbenega dovoljenja izvedel najkasneje 15. 9. 2011, predlog za obnovo postopka pa je bil podan 16. 7. 2012, ta ni bil vložen v roku enega meseca, ko je izvedel za izdajo gradbenega dovoljenja.

4Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Kršitev določb postopka je v tem, da je bil predlog poslan v odgovor vsem investitorjem. ZUP ne določa takšnega ravnanja. To je vplivalo na zakonitost odločitve, ker je odločitev organ oprl izključno na navedbe in dokaze, ki so jih posredovali investitorji po pooblaščencih. Kršitev je v tem, da je organ priznal kot veljavno zastopanje investitorjev po dvojnem pooblastilu, to je po Komunalnem podjetju C. in nadaljnjem pooblastilu slednjega dano odvetniku. To je procesna kršitev, ker mora imeti pooblaščenec, ki ni odvetnik, na podlagi četrtega odstavka 59. člena ZUP, izrecno pooblastilo za prenos pooblastila in se o tej kršitvi tožena stranka ni izrekla.

5Informacije, ki naj bi bile posredovane na elektronske naslove nekaterih zaposlenih, ne morejo imeti za posledico, da bi se štelo, da je bila tožeča stranka kot pravna oseba seznanjena z njimi. To je neskladno z veljavnimi predpisi in neprimerno iz objektivnih razlogov. Tožeča stranka je velika gospodarska družba z več 100 zaposlenimi, ki so glede na področje dela ustrezno organizirani v oddelke. Za sprejemanje in prerazporejanje dohodne pošte je pri tožeči stranki, kot pri vseh velikih organizacijah, odgovorno vložišče. Če je posredovana na vložišče, je mogoče zagotoviti, da bo posredovana pravemu naslovniku znotraj organizacije. Informacija, ki je posredovana D.D. ne pomeni, da je z njo seznanjena družba A. d.d. D.D. je zaposlen v družbi, vendar ni bil nikoli upravičen zastopati družbe, prav tako ni bil zanjo upravičen sprejemati pošte. Če je informacija posredovana upravičeni osebi lahko pomeni, da je predlagatelj seznanjen z njo v smislu 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP. Sporočilo B.B. poslano D.D. ali E.E., ne pomeni, da je bila z njegovo vsebino seznanjena tožeča stranka.

6Tudi izpisi iz elektronskih sporočil kažejo, da ugotovitev tožene stranke ni v skladu z elektronskimi sporočili. Sporočilo B.B. z dne 15. 9. 2011 ob 9:19 uri, je bilo poslano le D.D., ne pa tudi E.E. B.B. z sporočilom z dne 15. 9. 2011 ob 9:19 uri ni seznanil E.E., ker mu tega sporočila ni poslal niti kot naslovnik, niti v vednost. Tudi v drugem sporočilu, ki ga je poslal B.B. dne 15. 9. 2011 ob 12:19, je kot naslovnik naveden le D.D., niti kot naslovnik, niti kot prejemnik kopije ni naveden E.E. Obe sporočili z dne 15. 9. 2011 ob 9:19 in ob 12:19 sta edini, ki jih je poslal B.B., elektronsko sporočilo ob 11:50 je poslal D.D.. Tako je protispisen zaključek tožene stranke, da naj bi B.B. s problematiko MHE na vodovodu Ljubije seznanil E.E. Nepravilen je zaključek tožene stranke, da je bila elektronskemu sporočilu z dne 15. 9. 2011, ob 19:19 priložena listina „Problematika MHE na cevovodu Ljubija“, saj iz same listinske dokumentacije to ni razvidno. Elektronska komunikacija, ki ni opravljena preko vročitve v varen elektronski predal, sama po sebi ne more biti dokaz o vročitvi oziroma seznanjenosti z vsebino pošiljke.

7Soglasje tožeče stranke z dne 1. 4. 2010, na katerega se sklicuje tožena stranka, ni bilo dano h gradbenemu dovoljenju. Podala ga je kot soglasodajalec v postopku pridobivanja projektnih pogojev (soglasje o ustreznosti projektnih rešitev), kar je v ZGO-1 urejeno v razdelku projektiranje in ne v pododdelku pridobitve gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka je na podlagi idejne zasnove št. 03/09 opredelila projektne pogoje v zahtevi št. 530157 DF z dne 13. 2. 2009. Neutemeljen je očitek, da bi morala ob povprečni skrbnosti predvidevati oziroma spremljati ali bo gradbeno dovoljenje izdano. Takšno ravnanje ji ne nalaga noben predpis. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

8Stranke z interesom v tem sporu (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) Mestna občina Velenje, Občina Šoštanj in Občina Šmartno ob Paki, v odgovoru na tožbo vztrajajo pri stališču, da tožeča stranka predloga za obnovo postopka ni podala v roku enega meseca od dneva, ko je izvedela, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Med tožečo stranko in zastopnikom investitorjev, to je Komunalnim podjetjem C., poteka že od leta 2008 pisna in ustna korespondenca, ki se nanaša na projekt novogradnje vodooskrbnega sistema Ljubija. Iz podatkov spisa izhaja, da je upravni organ tožeči stranki sam poslal gradbeno dovoljenje z dne 9. 11. 2010. Najkasneje je bila tožeča stranka z njim seznanjena 15. 9. 2011. Pooblaščenec tožeče stranke je očitno že pred 14. 6. 2012 zaprosil za fotokopijo gradbenega dovoljenja. Ne strinja se s stališčem tožeče stranke, da je relevantna zgolj seznanjenost zakonitega zastopnika in ne zadošča seznanjenost zaposlenega pri tožeči stranki, to je D.D. Njegovo delovno področje pokriva to problematiko. Tožeča stranka s tem predlogom za obnovo postopka ne uveljavlja svojega interesa, ampak interes F. d.o.o., ki je tudi vložil predlog za obnovo postopka. Srž problema ni v sami gradnji vodooskrbnega omrežja, temveč v vodni pravici, ki je bila podeljena Komunalnemu podjetju C. za izvajanje gospodarske javne službe zaradi potreb vodooskrbe. Ta vodna pravica omejuje tožečo stranko, ker ima po zakonu prednost pred izkoriščanjem vode v druge, predvsem tržne namene. Tožeči stranki sama gradnja vodooskrbnega omrežja ne omejuje nobenih pravic v javnem interesu. Tožeča stranka ne izpolnjuje niti preostalih vsebinskih pogojev za dovolitev obnove postopka.

K točki I izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja uveljavlja obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, ki določa udeležbo stranskega udeleženca v upravnem postopku. Rok za vložitev je en mesec od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Ker je vložila predlog dne 13. 7. 2012, torej v roku enega meseca, ko je od pooblaščene odvetniške družbe dne 14. 6. 2012 dobila fotokopijo gradbenega dovoljenja, je po zatrjevanju tožeče stranke, predlog za obnovo postopka vložen pravočasno.

11O tem spornem pravnem razmerju je sodišče že enkrat odločalo s sodbo IV U 210/2012-17 z dne 19. 11. 2013 in navedlo, da je sporno vprašanje pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo vodovoda Ljubija in rekonstrukcijo zajetja, in da mora organ v ponovnem postopku pred izdajo odločbe dati tožeči stranki in vsem drugim strankam možnost, da se pred izdajo sklepa seznanijo z vsemi relevantnimi okoliščinami. Sodišče je še razložilo, da temelji odločitev upravnega organa na okoliščini, da je tožeča stranka že najkasneje 15. 9. 2011 izvedela, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, ki pa ni dovolj obrazložena. Navedlo je še, da subjektivni rok teče od trenutka, ko je predlagatelj obnove dejansko izvedel, da je bila odločba izdana in ne od trenutka, ko je mogel za to izvedeti.

12Sodišče ugotavlja, da je v ponovljenem postopku, tožena stranka postopala v skladu z navodili sodišča in tožečo stranko pozvala, da se opredeli do odgovora, ki so ga investitorji podali na njim vročen (posredovan) predlog za obnovo postopka in katerega sestavni del je pisna korespondenca med investitorjem in tožečo stranko oziroma njenim uslužbencem pristojnim na tem področju. Tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da odločitev organa temelji samo na dokazih, ki so jih predložili investitorji, in da noben predpis ne določa, da bi moral biti predlog za obnovo postopka pred odločitvijo poslan vsem strankam postopka, da se o njem izjasnijo, glede na to, da je upravni organ v ponovljenem postopku upošteval navodila sodišča in s tem kontradiktornost postopka.

13Med strankami postopka ni sporno, da je dne 15. 9. 2011 potekala pisna korespondenca (elektronska sporočila) med B.B., kot predstavnikom Komunalnega podjetja C., ki je bil pooblaščenec investitorjev (strank z interesom v tem sporu) in D.D., zaposlenim v družbi tožeče stranke. Sporno pa je, ali takšna pisna korespondenca, pri čemer elektronska sporočila niso bila spravljena v varni poštni predalnik, zadošča za seznanitev tožeče stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika o tem, da je bilo za gradnjo vodovoda Ljubija in rekonstrukcijo zajetja gradbeno dovoljenje že izdano.

14Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med tožečo stranko in Komunalnim podjetjem C. d.o.o., kot pooblaščencem investitorjev obstajalo že pred tem, vse od leta 1984 dalje, sodelovanje v obliki: „dogovora o skupnem koriščenju vode iz potoka Ljubija“, ki je bil leta 1992 obnovljen (zapis pooblaščenca družbe z dne 16. 6. 2011). Iz istega zapisa še izhaja, da načrti novega cevovoda Ljubija, izgradnjo novih razbremenilnih objektov ne predvidevajo, zaradi česar MHE ne more več obratovati. Nadalje je še navedeno, da je bila o tem tožeča stranka dne 30. 9. 2008 obveščena in so zato, ker ni bilo njenega odziva z gradnjo novega cevovoda Ljubija nadaljevali in med drugim pridobili gradbeno dovoljenje. Ne glede na to, da iz poslanih elektronskih sporočil ne izhaja, komu je bil takšen zapis poslan, pa je mogoče na podlagi teh navedb o časovno zelo dolgotrajnem poslovno-gospodarskem sodelovanju in nadaljnji pisni elektronski korespondenci med pooblaščencem investitorjev in uslužbencem tožeče stranke, ki je bil odgovoren za to delovno področje nedvomno ugotoviti, da je tožeča stranka vedela, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, najpozneje že 15. 9. 2011. Tožeča stranka je namreč morala, glede na poslovno sodelovanje od leta 2008 dalje in kot soglasodajalec k projektnim rešitvam gradnje (to dejstvo tožeča stranka v tožbi sama navaja), pokazati skrbnost v zvezi z zavarovanjem svojih pravic tako, da je preverila vsako informacijo o tem, ali je res bila izdana upravna odločba (gradbeno dovoljenje), ki se lahko nanaša na njene pravice oziroma pravne koristi. Ne nazadnje izhaja iz gradbenega dovoljenja izdanega dne 9. 11. 2010 tudi, da je to bilo vročeno več osebam s priporočeno pošiljko, več pravnim osebam, med drugim tudi tožeči stranki, pa je bilo poslano (vročeno) z navadno poštno pošiljko. To pomeni, da je ta pisemska pošiljka dospela v vložišče tožeče stranke in glede na, v tožbi zatrjevano organiziranost razporejanja došlih poštnih pošiljk v vložišče, ki so vedno po trditvah tožeče stranke posredovane naslovniku, ne obstaja noben dvom o tem, da je bilo tudi to gradbeno dovoljenje posredovano pravemu naslovniku pravne osebe.

15Vse v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedene okoliščine, ki se nanašajo na časovno seznanjenost o izdanem gradbenem dovoljenju in njihova dokazna ocena, tako po presoji sodišča zadoščajo za pravilno ugotovitev tožene stranke, da je tožena stranka vedela za gradnjo in posledično izdano gradbeno dovoljenje že pred vročitvijo njegove fotokopije pooblaščenemu odvetniku dne 14. 6. 2012 (najpozneje že 15. 9. 2011) in se sodišče z njimi v celoti strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na navedeno, je bil predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja vložen po preteku enomesečnega roka, ki ga kot zakonski pogoj za ugotavljanje pravočasnosti vloženega predloga, določa 5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP.

16Sodišče se v nadaljevanju ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov, ker se ne nanašajo na takšno bistveno kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost sprejete odločitve in je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

17Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.