VSL sodba in sklep III Cp 1021/2015

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu in v odločitvi o stroških (točka I in točka II izreka izpodbijane sodbe) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (točka II izreka sodbe) se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 12.000,00 EUR denarne odškodnine (točka I izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek (za 38.000,00 EUR) pa je zavrnilo (točka II izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 490,44 EUR.

2Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge.

3Tožeča stranka meni, da se je sodišče oprlo na dejstva, ki jih ni mogoče neposredno razbrati iz mnenja izvedenca oziroma iz njegovega pričanja. Sodišče je štelo, da je bila s tožnikovo odklonitvijo zdravljenja 30. 5. 2007 prekinjena vzročna zveza. V spisu pa ni mogoče zaslediti, ali je bila ta odklonitev hotena oziroma, ali je bil tožnik zmožen izraziti takšno voljo. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodba vztraja pri navedbah izvedenca, da gre pri tožniku za neopredeljene psihotične motnje, ne pa za paranoidno shizofrenijo. Omenjena motnja sodi v sklop istih psihičnih motenj kot paranoidna shizofrenija. Neopredeljena psihotična motnja je diagnoza, ki se postavi pred postavitvijo diagnoze shizofrenija. Do shizofrenije pri tožniku morda ne bi prišlo, če bi bil potek zdravljenja drugačen. Predvsem pa, če bi mu bilo omogočeno drugačno prestajanje kazni zapora oziroma, če kazni zapora ne bi nikdar nastopil. Pritožuje se tudi zoper zaključek sodišča, da ni utrpel škode zaradi splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4Tožena stranka meni, da v konkretnem primeru ni podana protipravnost ravnanja. Toženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala krivdno. Napačna je zato ugotovitev sodišča, da je zaradi opustitve tožnikovega zdravljenja v bolnišnici podano njeno protipravno ravnanje. V konkretnem primeru je tožena stranka storila vse, da bi se tožniku omogočilo ustrezno, tudi hospitalno zdravljenje, vendar je bil tožnikov sprejem na takšno zdravljenje zavrnjen s strani zdravstvenih ustanov, namestitev v psihiatrično bolnišnico M., O., B. ali I., pa je tožnik zavrnil. Toženi stranki tako v ničemer ni bila izkazana protipravnost njenega ravnanja, zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Neizvršeno bolnišnično zdravljenje v času prestajanja kazni tudi ni prispevalo k poslabšanju tožnikovega psihičnega zdravja. V času prestajanja zaporne kazni se je psihično stanje tožnika izboljšalo do te mere, da bolnišnično zdravljenje ni bilo več potrebno in je tožnik tovrstno zdravljenje tudi sam odklonil, ko mu je bilo ponujeno. Tudi po prekinitvi zaporne kazni je tožnik nadaljeval le z ambulantnim zdravljenjem in ne bolnišničnim. Sodišče tudi ni pravilno upoštevalo načela individualizacije pri odmeri odškodnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da prisojeno odškodnino primerno zniža, ali pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

5Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je tožnik zahteval povrnitev škode, ki naj bi mu jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročil državni organ, in sicer Okrožno sodišče v Mariboru ter Generalni urad uprave za prestajanje kazni zapora, prvo s tem, ker mu ni odložilo prestajanja kazni zapora, kljub temu, da je ni bil sposoben nastopiti in kar je povzročilo hudo poslabšanje njegovega zdravja, drugi pa zaradi neustreznega zdravljenja. Po tožbenih trditvah je tožnikovo zdravstveno stanje zaradi navedenega ravnanja omenjenih državnih organov prešlo iz osebnostne motnje pred nastopom kazni zapora v paranoidno shizofrenijo v času pogojnega odpusta. Po tožnikovih trditvah je navedeno poslabšanje zdravstvenega stanja pogojevalo nastanek nepremoženjske škode.

7Materialnopravna podlaga presoje utemeljenosti tožnikovega zahtevka je določena že v 26. členu Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Predpostavke odškodninske odgovornosti države, škodo in njeno povrnitev pa določajo pravila v 2. oddelku Obligacijskega zakonika (OZ). Odškodninski zahtevek je utemeljen, če tožeča stranka dokaže, da ji je nastala škoda, da je ta posledica protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja državnega organa, da obstoji vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in če tožena stranka ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde.

8Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da Okrožnemu sodišču v Mariboru ni mogoče očitati protipravnosti pri odločitvi o zavrnitvi predloga za odlog prestajanja zaporne kazni, med navedenim ravnanjem in zatrjevano škodo pa tudi ni vzročne zveze. Tožnik je bil sposoben nastopiti kazen zapora. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke ugotovilo, da iz medicinske dokumentacije o tožnikovem duševnem zdravju izhaja, da je bila pri njem prisotna psihična motnja, in sicer disocialna osebnostna motnja. Hkrati se je pri tožniku dodatno pojavljalo psihotično doživljanje, ki ga je izvedenec opredelil z „neopredeljene psihotične motnje“. V medicinski dokumentaciji so namreč navedene različne diagnoze od shizotipske, shizofreniji podobne organske psihične motnje, trajne blodnjave motnje, do paranoidne shizofrenije. Navedene motnje so se pri preiskovancu pojavljale občasno in časovno omejeno. V primeru pojava neopredeljene psihotične motnje in če so bili psihopataloški fenomeni močneje izraženi, je bilo pri tožniku potrebno bolnišnično psihiatrično zdravljenje. Izvedenec je ugotovil, da ob nastopu prestajanja kazni ni bilo mogoče ugotoviti izraženosti omenjene neopredeljene psihotične motnje do te mere, da bi tožnika omejevala glede sposobnosti nastopiti kazen zapora. Sama disocialna osebnostna motnja pa ni bila zadosten razlog, da bi ovirala preiskovanca pri nastopu kazni zapora. Glede na navedeno je napačno tožnikovo pritožbeno vztrajanje na trditvi, da ni bil zmožen nastopa kazni zapora oziroma na očitku protipravnosti ravnanja Okrožnega sodišča v Mariboru, ker tožniku ni odložilo prestajanja kazni zapora. V tem delu je tožnikova pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik utrpel škodo v času prestajanja kazni zapora, ker ni bil deležen ustreznega zdravljenja. V času prestajanja kazni zapora se je pri tožniku ponovno pojavila neopredeljena psihotična motnja v takšni intenzivnosti, da je bilo potrebno psihiatrično zdravljenje v bolnišnici. Ugotovilo je, da tožniku sprva takšno zdravljenje ni bilo omogočeno, pozneje pa ga je odklonil. Ker ni dobil ustreznega bolnišničnega psihiatričnega zdravljenja, je to negativno vplivalo na potek neopredeljene psihotične motnje. Potek je bil daljši ter z bolj izraženimi psihopataloškimi fenomeni. Izvedenec psihiater jih je konkretiziral kot slušne halucinacije in nanašalno preganjalne blodnje, kar je pri tožniku povzročilo nelagodje ob povečani anksioznosti. Kot je navedel, bi tožniku omogočitev psihiatričnega bolnišničnega zdravljenja navedene psihopataloške fenomene omililo oziroma skrajšalo. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da je mogoče odgovornost tožene stranke za neustrezno zdravljenje v času neopredeljene psihotične motnje omejiti na obdobje med 4. 10. 2006, ko je bila indicirana potreba po bolnišničnem zdravljenju, in 30. 5. 2007, ko je psihiatrinja v dopisu sporočila, da je tožnik psihiatrično bolnišnično zdravljenje odklonil,(1) ali pa do datuma zaključka prestajanja kazni zapora (30. 4. 2008). Ugotovilo je še, da tožena stranka odgovarja zgolj za tisto škodo, ki je tožniku nastala v navedenem obdobju, torej, ko je bilo bolnišnično zdravje indicirano, pa ne izpeljano, ne pa tudi zunaj navedenega obdobja. Škode, ki naj bi jo tožnik po tožbenih trditvah trpel po prestajanju kazni zapora, ni mogoče povezovati z odsotnostjo bolnišničnega psihiatričnega zdravljenja med prestajanjem kazni zapora od 14.3.2006 do 30.4.2008. Glede na navedeno je neutemeljena tudi tožnikova pritožba v delu, ki se nanaša na zatrjevano škodo, ki naj bi mu nastala po zaključku prestajanja kazni.(2)

10Toženka pa utemeljeno opozarja na odsotnost razlogov glede enega izmed pogojev odškodninskega delikta, in sicer glede protipravnosti njenega ravnanja, saj, kot navaja, odsotnost bolnišničnega zdravljenja tožnika ni posledica njene opustitve. Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bil tožnik od začetka prestajanja kazni zapora pod zdravniškim nadzorom, da je bil deležen ambulantnega psihiatričnega zdravljenja, da je zavodska psihiatrinja že v mesecu oktobru 2006 napisala napotnico za sprejem v Psihiatrično bolnico Ljubljana Polje, vendar je bolnišnica sprejem odklonila. Zavodska psihiatrinja je nato v mesecu maju 2007 za tožečo stranko urejala tudi sprejem v Psihiatrični bolnišnici Vojnik, ki pa je prav tako odklonila sprejem tožeče stranke. Navedla je tudi, da je psihiatrinja nameravala tožnika napotiti še v druge psihiatrične bolnice (M., O., B. in I.), vendar je tožnik napotitev v bolnišnico odklonil. Navedenih trditev toženke tožnik ni prerekal, zaslišan pa je izpovedal, da je zavodska psihiatrinja takoj predlagala hospitalno zdravljenje (zaslišanje tožnika na naroku za glavno obravnavo 25. 11. 2014) in na izrecno vprašanje sodnika sodišča prve stopnje, ali ga iz zapora niso hoteli poslati v bolnico ali pa so ga v bolnici odklonili, izpovedal, da je iz bolnice prišlo obvestilo, da ga ne sprejmejo. Če je tako, toženke ne bi bilo mogoče šteti za povzročiteljico škode zaradi opustitve dolžnega ravnanja. Prvostopenjsko sodišče bi moralo presojati ugovor toženke, da je storila vse, kar je bila dolžna storiti. Pri tem je treba opozoriti, da tožnik v tej zadevi ne toži države zaradi onemogočitve uresničevanja pravice do zdravljenja v ustrezni zdravstveni inštituciji, ampak za opustitve dolžnega ravnanja zavoda za prestajanje kazni zapora. Gre za odločilno pravno relevantno dejstvo, o katerem pa izpodbijana sodba nima razlogov, zaradi te pomanjkljivosti pa se je ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11Zato jo je bilo treba pritožbi toženke ugoditi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu (tč. I izreka izpodbijane sodbe) in v odločitvi o stroških (tč. III. izreka izpodbijane sodbe) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), pritožbo tožnika pa zavrniti kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu (tč. II izreka izpodbijane sodbe) potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Tožnikova pritožbena trditev, da v spisu ni mogoče zaslediti, ali je bila odklonitev zdravljenja hotena oziroma ali je bil tožnik zmožen izraziti takšno voljo, ni utemeljena, saj tožnik takšne dejanske okoliščine v prvostopenjskem postopku ni zatrjeval.

Op. št. (2): Po tožbenih trditvah se je moral tožnik zaradi opustitve ustreznega zdravljenja v bolnišnici zdraviti več tednov v psihiatričnih bolnišnicah, samo zdravljenje pa je trajalo pet let. Navedel je, da je v tem času trpel neugodnosti in strah. Trpel pa naj bi tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker je bil zaradi razvoja bolezni prikrajšan za urejeno poklicno in družinsko življenje. Tožnik nobene od v sami tožbi zatrjevanih dejanskih trditev glede nastale škode v tem postopku ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje pa je očitno štelo, da je tožnik v svoje dejanske tožbene trditve povzel ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovitev tožniku nastale škode omejil zgolj za čas največ do 30. 4. 2008 in ki so postale tudi dejanska podlaga izpodbijane sodbe. Tega toženka izrecno ne izpodbija.