VSL sodba I Cp 919/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da ima A. A.(1) kot izvenzakonska partnerica iz naslova izvenzakonske skupnosti pravico dedovanja oziroma zakonitega dednega deleža po zapustniku N. N. Prvo sodišče je še odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženim strankam pravdne stroške v višini 1.555,13 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

2Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na izpovedbe prič, ki so s toženimi strankami v sorodstvenem razmerju. Tožeče stranke niso trdile, da bi katera izmed njih pokojnemu N. N.(3) pomagal pri domačih opravilih. Po njihovih trditvah je pokojnik vse opravljal sam. V nasprotju s takšnimi trditvami pa so ob zaslišanju zatrjevali, da so pomagali pri opravljanju hišnih opravil, kjer ni bila prisotna A. A. Kljub takšni pomanjkljivi trditveni podlagi je njihove izpovedbe sodišče prve stopnje upoštevalo, kot podlago za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A. A. urejala vrt in okolico hiše, čeprav tožene stranke in priče, ki so jih predlagale tega niso potrdile, kar izhaja tudi iz njihovega odgovora na tožbo. Če so tožene stranke tako pogosto obiskovale pokojnika, potem bi v enajstih letih lahko videle ali srečale A. A. Že navedena dejstva potrjujejo neresničnost njihovih izpovedb. A. A. je organizirala pogreb pokojnika, razen cerkveni del pogreba in kot je pojasnil B. M. je prevzela pokojnika v mrliški vežici, tožencev pa navedena priča ni omenjala. Toženci tudi niso krili stroškov pogreba, dopustili so A. A., da je dvignila denar iz pokojnikovega bančnega računa. Brez pooblastila bančni delavci ne bi dovolili izplačila gotovine iz bančnega računa pokojnika, razen tistemu, ki ga smatrajo za pokojnikovega svojca. A. A. so očitno šteli za pokojnikovega svojca. F. M. je pojasnil, da iz svojega vinograda ni mogel videti do vinograda N., kar je tudi razlog, zakaj A. A. ni mogel videti delati v vinogradu, videl pa je pokojnika in A. A. večkrat, ko sta se peljala proti vinogradu, kar pa v nasprotju z zmotno oceno sodišča prve stopnje potrjuje trditve tožnice, da je A. A. s pokojnikom delala v njegovem vinogradu. Prvo sodišče ni upoštevalo izpovedbe M. Č., ki je pokojniku in A. A. pomagala pri trgatvi. M. Z., ki jo je kot pričo predlagala tožnica, se je izognila, da bi povedala kaj več o življenjski skupnosti med pokojnikom in A. A. Nemogoče je, da kot soseda, v enajstih letih ni videla A. A. pri pokojnem. Njena mati M. Č. je izpovedovala povsem drugače. Tudi A. B. ni govorila po resnici, še posebej ne glede razdobja, ko A. A. še ni kupila svojega stanovanja, to so tista tri leta, o kateri govori priča M. Č., da je A. A. živela pri pokojnem. Tudi I. B. se v svoji izpovedbi izmikal in ni povedal vsega kar ve. Njegova izpovedba je bila tudi v nasprotju z izpovedbo njegove žene. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje o skupnem bivanju pokojnika in A. A. Prvo sodišče je tudi zmotno ocenilo, da ni dokazov, da bi pokojnik in A. A. skupaj kupovala stanovanje od družbe B. d.d., saj iz ovitka spisa v zvezi z nakupom stanovanja razvidno, da sta kot kupca navedena oba, ker pa je prodajalec, ki je ponudbo pošiljal smatral, da stanovanje kupujeta skupaj, je bila ponudba poslana zgolj pokojniku, ob tem, da so se navedeni dokumenti nahajali pri A. A. Prvo sodišče zmotno ugotavlja, da je pokojnik A. A. le pomagal, ko jo je vozil k zdravniku. A. A je imela avto še preden je začela živeti s N. N., le da je tega zamenjala z drugim. Zmotna je zato ugotovitev prvega sodišča, da je A. A. kupila avto zaradi prevozov k zdravniku. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da sta oba skupaj prihajala na zdravniške preglede, ne glede na to, kdo je potreboval zdravniški pregled, prisotna sta bila pri razgovorih z zdravniki in tudi takrat, ko se je bilo potrebno sleči do pasu. Pooblastilo A. A. pokojniku na hranilni knjižici dokazuje skupno gospodarjenje s pokojninama. Kot zunajzakonsko partnerico so A. A. šteli policisti, ki so pogrebnemu zavodu naročili, da vso organizacijo pogreba ureja A. A. Če sta pokojni in A. A. potem, ko je A. A. kupila stanovanje, živela en čas v pokojnikovi hiši, en čas pa v stanovanju A. A., pa četudi vedno nista prespala skupaj in če med njima ni moglo priti do spolnih odnosov, to še ne pomeni, da med njima ni izkazana življenjska skupnost.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno pa je dokazno ocenilo izvedene dokaze. Dokazna ocena je prepričljiva in temelji na oceni vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote (8. člen ZPP), ki jo pritožbeni razlogi ne uspejo omajati. Prvo sodišče je materialnopravno pravilno v skladu s sodno prakso ugotavljalo odločilne pogoje, ki so bili ob upoštevanju konkretnih okoliščin, odločilni za presoja obstoja zunajzakonske skupnosti med N. N. in A. A. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe materialnopravno zmotno utemeljevalo odločitev (le) na določbi 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih,(4) namesto na določbi drugega drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju, kar pa ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. 12. člen ZZZDR opredeljuje pravne posledice zunajzakonske zveze v družinskem pravu, medtem ko glede pravnih posledic izven družinskopravnih razmerij napotuje na določbe drugih zakonov. Ker gre v konkretnem primeru za spor o obstoju dedne pravice je treba uporabiti določbo 10. člena ZD.(5)

5Drugi odstavek 10. člena ZD določa, da kot zakonca(6) dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska. ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Sodna praksa je izoblikovala kriterije, na podlagi katerih se odnos moškega in ženske, šteje kot zunajzakonska skupnost. Gre za sklop osebnih in premoženjskih razmerij, ki opredeljujejo obstoj takšne skupnosti. Sodna praksa ta razmerja konkretno opredeljuje kot skupno življenje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost, ob upoštevanju vseh tistih kriterijev, ki so značilni za zakonsko zvezo, kot izhajajo iz 13. člena ZZZDR in sicer: svobodna odločitev partnerjev za skupno življenje, obojestranska čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojna pomoč. Če niso izkazane vse navedene predpostavke, to še ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Pri ugotavljanju, ali obstaja zunajzakonska skupnost, je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej.(7) Tudi če partnerja nista vzpostavila vseh razmerij, na podlagi katerih sodna praksa opredeljuje zunajzakonsko skupnost, to še ne izključuje obstoja takšne skupnosti, če so za to izkazani utemeljeni razlogi.

6Prav teh razlogov pa tožnica v postopku ni uspela dokazati. Izkazani so bili le posamični osebni in premoženjski interesi (skupni obiski pri zdravniku, vožnje z avtomobilom, urejanje vrta, pooblastilo N. N. na bančni knjižici A. A.)(8) med N. N. in A. A., zato po vsebini njuno razmerje ni predstavljalo zunajzakonske skupnosti, še posebej iz razloga, ker je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da sta N. N. in A. A. živela ločeno, da sta bila skupaj le občasno, da je vsak sam razpolagal svojo pokojnino, da nista imela skupnega gospodinjstva in tudi ne ekonomske skupnosti, ugotovljeno pa je še bilo, da nista imela intimnih odnosov.

7Številne priče so potrdile, da A. A. ni živela v hiši N. N., ki jim pritožba neutemeljeno odreka verodostojnost. Pritožba protispisno zatrjuje, da je prvo sodišče dokazno oceno v tem delu oprlo le na izpovedbe tožencev in prič, ki so jih predlagali toženci, saj že iz pritožbenih navedb izhaja, da tudi priče,(9) ki jih je predlagala tožnica, niso potrdile skupnega bivanja N. N. in A. A. Pritožba v tem delu neutemeljeno očita M. Z. in I. B., da nista želela izpovedati resnice oziroma predstaviti razmerja celovito, čeprav iz njunih izpovedb prepričljivo izhaja, da N. N. in A. A. nista bivala skupaj, njun opis razmerja, kot sta ga zaznavala, pa kaže, da med N. N. in A. A. ni bila vzpostavljena zunajzakonska skupnost. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge zaradi katerih ni verjelo izpovedbam prič, ki so zatrjevale, da sta N. N. in A. A. bivala skupaj. Priči E. S. Š. in M. Č. nista znali natančno povedati, kje sta N. N. in A. A. dejansko živela,(10) ob tem, da iz trditvene podlage tožnice izhaja, da je njena mati „večino“ časa preživela na domu pokojnika. Tožnica tudi ni navedla nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega je njena mati v času zatrjevane zunajzakonske skupnosti kupila stanovanje, iz trditvene podlage pa ne izhaja, da bi ga kupila skupaj s N. N. V času nasilne smrti N. N. v hiši ni bilo A. A., prav tako pa niso izkazana nobena vlaganja v hišo v času zatrjevane zunajzakonske skupnosti, ki jih je v vlogah navajala tožnica. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič ugotovilo, da A. A. pri tožniku ni prespala, da je imela v stanovanju, kjer je živela hrano in posodo, kar kaže, da s N. N. nista imela skupnega gospodinjstva.

8Okoliščine vezane na nakup stanovanja preko ponudbe B., kjer naj bi na ovitku bilo navedeno tudi ime A. A., pooblastilo, ki ga je imel N. N. na bančni knjižici A. A., ne potrjujejo obstoja ekonomske skupnosti. Okoliščina, da je N. N. vozil A. A. na zdravniške preglede in bil prisoten ob zdravniških pregledih, kaže na tesen prijateljski odnos, ki pa glede na že obrazložene okoliščine ne potrjuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Te skupnosti ne potrjuje tudi izjava policije, ki je pogrebnemu zavodu naložila, da se glede organizacije pogreba N. N. obrne na A. A. in dejstvo, da je A. A. organizirala pogreb in pogreben stroške plačala z denarjem, ki ga je dvignila iz bančnega računa N. N., čeprav na njegovem bančnem računu ni bila pooblaščena. Pritožba pa protispisno zatrjuje, da je le A. A. kontaktirala s predstavnikom družbe, ki je organizirala pogreb N. N., saj iz izpovedbe direktorja B. M.(11) izhaja, da je v zvezi z organizacijo pogreba z njim kontaktiral tudi prvotoženec. Neresnične trditve tožencev, da A. A. ni delala na vrtu in sporno dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je A. A. tudi delala v vinogradu, ne morejo spremeniti pravilnih dejanskih in materialnopravnih ugotovitev ugotovitev prvega sodišča, da med N. N. in A. A. ni obstajala zunajzakonska skupnost.

9Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

------------

Op. št. (1): Mati tožnice.

Op. št.(2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št.(3): V nadaljevanju pokojnik.

Op. št.(4): V nadaljevanju ZZZDR.

Op. št.(5): Glej sodbo VS RS II Ips 264/2010.

Op. št.(6): Glej tudi prvi odstavek 10. člena ZD.

Op. št.(7): Glej sodbo VS RS II Ips 264/2010.

Op. št.(8): Podrobnejši opis razmerja sledi v nadaljevanju obrazložitve.

Op. št.(9): Pritožba izpostavlja M. Z. in I. B.; glej izpovedbi na str. 55-56 in 58-59.

Op. št.(10): Glej obrazložitev sodbe točka 7 na strani 5.

Op. št.(11): Glej stran 54 sodnega spisa.